Le bežen voajerski stik

Po objavi prvih Mnenj, ki sem jih pripravil za Odzven, in po nekaj odzivih nanje me je šele zares spreletelo, kako temeljno žalostno je pravzaprav moje izhodišče. Najprej me je presenetil odziv bližnjega prijatelja, tovariša ob svetovnonazorskem in glasbofilskem odraščanju. Zanj je bilo moje pisanje dovolj transparentna refleksija razpleta vseh čudnih okoliščin, ki so naju spremljale ob razočaranjih in dozdevni neperspektivnosti naprezanj, da bi večino svojega delovnega časa posvetila rečem, ki sva jim prvenstveno predana: glasbi in etiki. Moje pisanje je vezal na vprašanje, zakaj se v tem, kar mi je blizu, in načinu, kako mi je to blizu, počutim tako osamljenega. Nato me je pretresel še drugi, bolj »strokovni« pogovor s sodelavcem na Radiu Študent, ki se je prav tako končal precej pesimistično, kljub nekemu inherentnemu, s trudom skonstruiranemu žarku svetlobe. Končala sva z besedami o našem (morda neobstoječem) kritiškem vplivu in stiku z zunanjim svetom; ter o eliti, mnenjski eliti na področju glasbe. Kaj bi za nas osebno pomenilo, če bi se morali prepoznati kot taki/taka (elita)?

Tako sem bil dovolj motiviran, da tokrat (med drugim) nadalje razmislim o oblikah in implikacijah nekaterih dozdevno bolj učinkovitih logik mnenjske moči in vpliva. Da torej razmislim o določenih silnicah, v katere se sam ne čutim vpotegnjenega, a jih prepoznavam na svojem področju delovanja. Seveda s tem področjem ciljam na celovito t. i. glasbeno »alternativo«. Vendar se mi kot vse pomembnejše postavlja vprašanje, kaj ta »alternativa« sploh je oziroma na podlagi česa se vzpostavlja kot alternativa.

Verjetno moram najprej opraviti z opazkami, ki se tičejo mojega (ne)reflektiranega idealizma, in z momentom pragmatičnosti, ki nam pravi, da je svet tak in tak, zavoljo določenih mehanizmov je nujno sprejeti nekakšen kompromis ter se v svojem mnenju distancirati od … in relativirati glede na bolj množične tokove ... Lepo se je tu ponudilo zadnje Podmizje spletnega portala Nova muska in z njim citat Zorana Pistotnika: »(...) razumevanje in odnos do posameznih glasbenih praks je pač takšen; tisti, ki več delamo s tem, ki več o tem potem tudi razmišljamo, ki se srečujemo z različnimi glasbenimi praksami, se do tega tudi opredeljujemo in dinamika tega je pravzaprav od nekdaj potekala tako: glasba, ne glede na žanr, se je razvijala, novi izrazi, nove zvočnosti so prihajale; nekateri so temu sledili, nekateri so se na to na novo priklapljali, drugi so pa pač ostajali pri tistem, kar so spoznali na začetku, in so počasi razvili prepričanje, da je pravzaprav to tisto edino pravo in zveličavno, ker jim je tako pač ustrezalo. Tako se zadeve razvijajo, jaz v tem ne vidim nič posebnega in nič usodnega.« Citat je seveda iztrgan iz konteksta (je transkripcija govora in nekoliko prirejen, izpuščenih je par za tukajšnji kontekst nerelevantnih stavkov), vendar sila spretno in elegantno povzema napetost, ki jo vselej podoživlja vsak predan glasbeni kritik. To je seveda tako in nič drugače. Drugo pa so ostale okoliščine ... In to so v tem primeru okoliščine »alternativne skupnosti«, znotraj katere se dozdevno pojavlja takšno stališče kritika. V nadaljevanju me torej zanima, kakšno okolje nam danes v slovenskem prostoru ponuja svet javnega izrekanja o »alternativni« glasbi. To me zanima kot kontekst potrebe po »relativizaciji«, h kateri sem kot glasbeni kritik primoran.

Za svojevrsten intermezzo moram tu najprej kar se da jasno eksplicirati svoje lastno videnje »alternative« kot izrekanja napram tokovom, ki jih vrednotim kot potrebne »drugačnih/drugih« poti in rešitev. Mimo same vsebine in konkretne negativne definicije specifičnega izrekanja »alternative« se mi v lastnem okolju »alternativa« vedno bolj kaže kot bistveno (a pasivno) inkluzivna navzven, kot potrebna pozitivne nedefinicije. Morebitno abstraktno nejasnost zgornje formulacije naj poskusim razbiti z nekaj konkretnimi primeri iz našega okolja, ki kažejo na nujnost opuščanja negativne definicije, od najbolj splošnega do najbolj konkretnega: najbolj očitna je težavnost, ko si samovoljna relativizacija kritiškega menjenja vzame za svoje izhodišče prelom med t. i. strokovno javnostjo in množico/masami. Ta prelom v trenutku ustvari relacijo, ki je bistveno (le) strpna in skozi to pomilovalna, tako pa položi temelje za legitimno pojmovanje elite in njene relacije elitnosti. Druga težava so naknadni medgeneracijski prepadi, izrasli na daljši rok. Ti prepadi so sicer nekaj samoumevnega, vendar s seboj prinesejo tudi dozdevno »samoumevne« prepreke med scenami in popolno odsotnost dialoga. Pred oči tu takoj skoči že tri plus desetletja trajajoči razvoj ritmičnih elektronskih in klubskih estetik, ki so pri nas v največji meri (z nekaj izjemami, ki pravzaprav bolj kot kaj drugega le potrjujejo pravilo) dobesedno vezane na generacijo in le stežka vstopajo v kakršenkoli tehten razgovor z ostalim »alternativnim« svetom. In tako dospemo do pojma sodobne »urbane kulture« in povezane »urbane zavesti« (http://4d.rtvslo.si/arhiv/panoptikum/174277044) ter do tako boleče konkretnih problemov, kot je ljubljanski Bikofe, ki ga vsaj v mojih očeh zelo zaznamuje vsaj naslednji par znotraj kritiške skupnosti bolj ali manj redno rabljenih škodljivih pojmov: »hipsterstvo« in »galerizem«.

Urbana zavest naj bi pri nas ne bila dovolj razvita, po drugi strani pa urbanosti na ljubljanskih ulicah nekaj manjka oziroma kaže nek presežek. Moje videnje »alternative« torej stavi predvsem na neekskluzivno, širšo glasbeno prakso, ki negativno definicijo sebe jemlje za stalni problem. Neki drug radijski kolega je nedavno v etru predstavljal nevzdržno tezo, da poslušalec danes ne potrebuje več kritika, da je postal sam svoj kritik. Naj na tem mestu tezo obrnem in izrečem, da je dobre glasbe danes tako veliko/ogromno, da vsaj znotraj »alternativnih skupnosti« morda res ne potrebujemo več kritika, ki naj bi nas vzgajal o dobri glasbi, vendar hkrati vedno bolj rabimo kritika, ki problematizira partikularne negativne definicije ter jih s tem odpira novim in drugačnim premisam.

Kakšno okolje nam torej danes v slovenskem medijskem prostoru ponuja svet javnega izrekanja o »alternativni« glasbi, torej o »alternativi«? Začel bom na drugem koncu in na vprašanje »odgovarjal« pomanjkljivo skozi zelo specifične primere, ki niso primeri kritike in ne vodijo nujno v jasnost in razločnost. Najprej Evrovizija in »popularno«. Po vzorcu zadnjih nekaj let sem imel z letošnjim Eurosongom le bežen voajerski stik. Kot velika večina, sem poslušal zmagovalni komad z nacionalnega izbora. Nato sem si ogledal še intervju, ki ga je Tinkara Kovač dala v sklopu uradnih predstavitev tekmovalcev v Köbenhavnu. V tem intervjuju sem nejeverno podoživel že ničkolikokrat slišano vsakdanjo zgroženo normativno držo do tekmovanja, držo, ki je botrovala eni temeljnih odločitev mojega življenja z glasbo – protestu proti mnenju vsakogar za vsako ceno. Tinkara Kovač seveda ne mara Evrovizije, ona je nad tem, je »hippy child«. Dejansko posluša Jethro Tull in je čisto »pravi« glasbenik, tudi v trenutku, ko se predstavlja z najbolj možno pragmatičnim evrovizijskim komadom (naj njej v korist tu pustimo avtorstvo ob strani), in z nasmehom na obrazu izkoristi pozornost, ki je je deležna kot uvrščenka. Tinkara Kovač je »alternativa«. Prav tako kot teta (tudi oboževalka zasedbe Jethro Tull), ki je v soboto zavoljo preveč »techno« glasbene opreme izklopila Radio Študent. Enako kot vsak posameznik, ki najrazločneje loči seme dobrega glasu od plev slabe glasbe. Žal, ampak niti ne zelo drugače kot N'toko, ko na svojem blogu zapiše: »pri polpismenem, 30 let zaostalem pop trashu, ki ga pošiljamo na tretjerazredno tekmovanje, pa naj bi šlo za nacionalni interes?«. Naj tu ne bo pomote, N'tokova analiza vsega povezanega s perverzijo slovenskega trga/netrga komercialne glasbe je dragocena. Pavšalne ter za fenomen popolnoma nerelevantne ocene glasbe in splošne podobe popularne kulture, s katerimi doseže še dodatnih štiristo všečkov na facebooku, pa so bližje vsakdanji psihologiji in, če bi odstranili famo njegovega imena, tudi tipičnemu vsakdanjemu glasbenemu poznavalstvu. Naslednji komentar na citirano N'tokovo besedilo je seveda osamljen: »Nihče ne govori o kakšnem nacionalnem interesu, tu gre preprosto za entertainment, to je del našega vsakdana in to je tisto, kar ljudi zanima. Živimo v svetu, ko je zabavna industrija tista, ki postavlja trende in kroji naš vsakdan.« Prelet skozi strinjanja v obliki »super tekst«, »genialno« ali »amen« pa že vzame konkreten čas. Verjamem, da vsi, ki N'toku v splošnem pritrjujejo, zelo dobro poznajo tkiva in vzvode kulture popularne glasbe in da je njihova vednost tu tako splošna resnica, da jo je pisec le konkretiziral v besede pravi trenutek na pravem mestu. No, pravzaprav tega ne verjamem. Sam verjamem prej v verjetnost, da ravno tovrstni manevri v jeziku velikokrat meglijo za neko temo dejansko relevantna dejstva. Takim relacijam pravim populizem. In jih povezujem v moraliziranje.

V temelju moralistična je tudi naslednja zgodba, ki se je nedavno odvila pred očmi slovenske javnosti, zgodba kulturnega evra, ki so ga uvedli v Kinu Šiška. Tu jo omenjam predvsem zato, ker je njena javna podoba, kar zadeva sfero »alternative«, vsaj zavajajoča. Nisem ne kompetenten ne voljan spuščati se v konkretno protiargumentacijo, vendar kljub temu, da kot mnogi drugi prepoznavam problem, ki ga je v tem primeru naslavljal Kino Šiška, vem oziroma verjamem tudi, da je zadeva dovolj transparentna in kaže, da notranje kontradiktorna argumentacija CUK-a, ki je na eni strani pravičniška in na drugi svobodnjaška, nikakor ne drži vode in jo pokonci lahko ohranja le slamnati mož ter dobra mera populizma. Moralistična lahkota, s katero se je spet dodatno razvrednotilo resnejše kritiško delo peščice, je pravzaprav nič manj kot šokantna. Vendar je bila slika, ki jo je »alternativna javnost« dobila preko ljudi z mnenjsko močjo na družabnih omrežjih, med drugim tudi na temle spletnem portalu, zelo drugačna od, denimo, stališč velike večine glasbenikih kritikov na Radiu Študent, kjer smo se o problemu kulturnega evra veliko pogovarjali. Toda ta mnenja preprosto niso imela moči, da bi dosegla tako kritično maso, da bi lahko vplivala na »javno zavest«. Tudi tale zapis ne bo, vendar se kot del kolektiva počutim obvezanega, da na tem mestu to vsaj omenim. Enotno strinjali s projektom se v našem kolektivu nikakor nismo. Kljub temu je kulturni evro ostal upravičen. Še več, upravičen v relaciji na »alternativo«. Honorar za kritiški tekst o koncertu, ki se je zgodil v Kinu Šiška, bo na Radiu Študent sedaj še za četrtino bolj piškav. Žal jokam, česar pa ne more upravičiti nikakršen višji cilj. To je le še nadaljnji korak k očitno neizogibnemu. To, kar delamo, se približuje nični vrednosti tako v komunikaciji navzven kot v finančnem vrednotenju. Sam temu pravim drek/blato.
 

Naj se na tem mestu še enkrat umaknem nazaj, h komercialni glasbi in njenim kontekstom za sodobni čas. Pomagal si bom z žargonsko rečenico o glasbah: »zdrava alternativa nastopi šele z zdravim mainstreamom«. Kljub temu da se na prvi pogled izjava zdi v celoti pavšalna in neumna, se v njenem ozadju skriva razumevanje glasbe kot ljudske umetnosti, in ravno to je v svetu muzik, kakršnega danes tukaj živimo, nekaj, ob čemer se lahko le globoko zamislimo.
 

Tisto bistveno, kar želim z vsem pravkaršnjim neperspektivnim lajanjem tu prenesti naprej, sem dejansko že zapisal. Verjamem, da se veliko javnega izrekanja »alternative« o glasbi spreobrača v golo moraliziranje. Ker konkretna stališča niso zaželena (se tičejo glasbe v preveč konkretnem smislu, so poznavalska, »muzikološka«, čeprav to niso niti od daleč, imajo premalo moči in mnenjskega vpliva, premalo bralcev, premalo poslušalcev, so premalo ljudska, niso dovolj politična, se ne ukvarjajo dovolj s sferami glasbe, ki se bolj vežejo na naša vsakdanja življenja ...), so preko še zdrave mere zavladale raznolike neučinkovite relativizacije v odnosu do ciljnih publik ter sistematično zavajajoč diskurz, ki sloni na nesmiselnih posplošitvah, potvarjanju dejansko neobstoječih entitet in ustvarjanju mnenjske moči.

Nedavno sem imel v Ljubljani priložnost slišati nastop enega svojih najljubših glasbenikov, ameriškega saksofonista Sama Hillmerja, člana vedno bolj slavljene »avantgardne« zasedbe Zs in enega ključnih organizacijskih členov velike in globalno pomembne brooklynske DIY scene. Sam je v Ljubljano prišel nastopit kot Diamond Terrifier, izvedel pa je tudi dva DJ seta, enega v Bikofeju (http://radiostudent.si/glasba/dj-seansa/the-oracle-djs) in enega pred in po koncertu v Menzi pri koritu na Metelkovi. Glasbo, ki jo je vrtel kot DJ/selektor, bi v grobem najlažje opisali kot global bass – torej raznolika množica basovskih godb z različnih koncev sveta (po naknadnih pogovorih s kolegi smo se dokopali do oznake »sodobne ljudske skupnostne glasbe« [http://www.downvids.net/budots-budots-sa-philippines-296978.html]), med drugim tudi nekaj ameriških izvajalcev popularne »komercialne« glasbe. Hillmer je v Menzi »v maniri vodje četrtne skupnosti« predvajal komade Rihanne in Nicki Minaj. Čeravno je izpostavitev teh dveh imen, ko vzamemo v ozir širšo zakladnico nepoznanih muzik, ki nam jih je predstavil, dejansko zavajajoča, pa sta ravno ti dve za naš »alternativni« prostor dobra analogija (pasivni) inkluzivnosti, kot sem jo zastavljal zgoraj v tem besedilu. Sam mi je v intervjuju za Radio Študent razlagal o svojem spoznanju, da je tovrstne »plesne« glasbene pojave mogoče dojemati kot povsem enakovreden člen »bolj avantgardnim glasbenim praksam«, iz katerih izhaja. To se nam morda zdi izredno nenavadno mnenje, in kot tako se je izkazalo tudi na ljubljanskem »alternativnem« terenu, ki ni bil pripravljen na tovrstno »inkluzivo«. Pa vendar, kaj ta Hillmerjeva teza pomeni, če ne prav »skupnostnega« delovanja? DJ/selektor vzgaja z vključevanjem, ne izključevanjem ali omejevanjem. Posredno soroden temu je bil razmislek italijanskega zvočnega umetnika Giuseppeje Ielasija, s katerim sem prav tako nedavno opravil intervju, ki mi je na vprašanje o njegovi dobri seznanjenosti s širokim spektrom aktualnih godb odgovoril, da želi ustvarjati sodobno glasbo in da po njegovem mnenju sodobne glasbe ni mogoče ustvarjati brez poslušanja sodobne glasbe, s tem pa tudi skupnostne in klubske plesne glasbe, kot je denimo čikaški, o katerem sem poizvedoval. Footwork se je kot specifičen pomenljiv in relevanten primer sodobne glasbe pojavil tudi v Hillmerjevih pojasnilih o njegovi praksi.

Spet: »zdrava alternativa nastopi šele z zdravim mainstreamom«. Zgornji primeri niso nujno primeri odnosa z mainstreamom, so pa vsaj primeri relacij, ki segajo tako daleč skozi raznolika tkiva glasb, da predstavljajo resno antitezo kakršnemukoli negativnemu zamejevanju neke specifične »alternative«. Zdaj pa: v našem prostoru imamo prav zares gnil mainstream. Vendar ne gre toliko za samo glasbo kot za perverzne in koruptivne odnose med posamezniki, trgom in javnimi institucijami, za zlorabe avtorskega prava in komercialno potrošnjo vsebin, ki produkcijo glasbe od ljudi oddaljujejo bolj, kot bi se to samemu trgu kdajkoli lahko posrečilo. Kot rečeno, so denimo N'tokovi zapisi tukaj res dragoceni.

A ko gre za glasbo: tisto, kar je nekje mainstream, to je tam ljudska glasba. Slovenski mainstream, slovenska sodobna ljudska glasba, to so pač goveje viže, križane z eurodance estetiko ob sodu cvička (primer iz lastne izkušnje). Dobra ugotovitev, za katero se vsaj v »mainstream« delu lahko zopet zahvalim Novi muski. S tem se je treba soočiti. Dejansko težava ni v tem, da v Sloveniji z glasbo za množice profitirajo ljudje, ki bi jih vsak zares zdrav trg izpljunil. Veliko večje prepreke kot v trgu ali pomanjkanju trga moramo iskati v kulturi zabave, kulturi plesa in kulturi petja, kulturi samote ali skupnosti. Pa smo prišli v polnem krogu spet nazaj na začetek, k skupnosti. Oziroma k nemogoči skupnosti. Očitno je potreben nov premislek. Vse, kar zaenkrat vem, je to, da rešitve ni v specifičnih negativno definiranih vsebinskih »alternativah«; da je ni v esencializaciji skupnosti, ki so od tukajšnjega prostora kulturno oddaljene geografsko ali časovno; in da je ni na »danceflooru«, kot ga radi mistificiramo (ta palica gre urbani kulturi). Kaj sploh v tem smislu sodobne glasbe pomeni biti »Evropejec/Slovenec« v 21. stoletju in dobi interneta? In kaj dalje tu pomeni biti »alternativen«, posebno v odnosu do kulture zabave in s tem kulture skupnosti? Naj zdaj vržem še zadnjo petardo v namišljeni ogenj. Menim, da morebitni odgovori ne morejo izhajati iz kritike kot negacije sodobne kulture individualizma v splošnem. Prej naj bo ta pozitivni ključ. Sicer le negativno definiramo nekaj, čemur nismo zmožni slediti.
Prva mnenja sem zaključil s paradoksom fiktivne skupnosti glasb z različnih polov. Tukaj zaključujem s paradoksom posameznikov z različnih polov. Razlika je le v tem, da skupnost teh posameznikov ni fiktivna. Je tu. Nimamo stika z zunanjim svetom.