Le igra in zabava

Želja po zabavanju med muziciranjem in igranju s skladbami, ki navdih črpajo pri Jamesu Brownu, skupini Jamiroquai, Princeu in še kom, je bila očitno eden od močnejših motivov kitarista Tilna Gavranoviča pri ustanovitvi skupine, katere delovanje naj bi bilo usmerjeno k popu in funku, a opirajoč se na jazz. Pred šestimi leti je namreč tako profesionalnim kot ljubiteljskim glasbenikom iz Zasavja dal pobudo za kolektiv Funk Fu, skupek osmih glasbenikov, ki pa so se od takrat večinoma zamenjali. Ni znano, zakaj je prihajalo do tolikšnega števila sprememb, zaradi katerih sta od prvotnih članov ostala le večinski avtor Gavranovič ter pevka in tekstopiska Klara Veteršek. Prav tako ni jasno, kdo natanko je v skupini danes, saj je na debitantskem izdelku z naslovom It's All Fun and Games navedeno lepo število sodelujočih, a brez ločnice med stalnimi člani in gostujočimi glasbeniki. Izjema je Zinedin Osmanović, ki v Never Was Yours prispeva rap odseke, s čimer se ta v še večji meri kot preostale skladbe približuje angloameriškemu glasbenemu prostoru. Čeprav so korektne in z izjemno čistimi vokalnimi linijami Klare Veteršek, s pihalno-trobilno sekcijo v vlogi popestritvenega elementa in s solističnimi vložki, primerljivimi s tistimi z bolj resnih festivalov zabavne glasbe, ki stremijo k razbijanju vnaprej predvidljive strukture treh štiriminutnih popevk, ostajajo lahkotne in do neke mere prazne.

Prehajanja glasbenikov skozi skupino so skupaj z izvajanjem skladb v angleščini – barve slovenskega jezika zastopa samo sklepna pesem Obraz, ki znotraj celote deluje kot tujek – nemalokrat posledica stremljenja k profesionalizaciji ali večjih možnosti za prodor izven meja Slovenije. Tekoče linije in aranžerska dodelanost to potrjujejo. A obenem postavijo v ospredje dejstvo, da prostora med notami ne more napolniti nobeno tehnično znanje, kajti ta veščina je posledica povezanosti z glasbo samo, poznavanja njene zgodovine ter niti, stkanih med vsemi, ki stojijo skupaj na odru oziroma v tem primeru v studiu. Ta del je na tej izdaji na žalost precej šibek, saj kmalu postane vseeno, kdo skladbe izvaja. V drugi postavi bi namreč zvenele bolj ali manj enako. 

Čeprav so korektne in z izjemno čistimi vokalnimi linijami Klare Veteršek, s pihalno-trobilno sekcijo v vlogi popestritvenega elementa in s solističnimi vložki, primerljivimi s tistimi z bolj resnih festivalov zabavne glasbe, ki stremijo k razbijanju vnaprej predvidljive strukture treh štiriminutnih popevk, ostajajo lahkotne in do neke mere prazne. Funk Fu resda skuša iti globlje, a nazadnje ne more preseči že slišane spevnosti, vnaprej znanega melodičnega poteka, klišejske rabe spremljevalnih vokalov in neizvirnega vnašanja inštrumentalnih drobcev v celoto. Pasivnost še najbolj razbije skladba Your Best, v kateri vlogo vokalista prevzame Gavranovič, nikakor pa, v nasprotju s pričakovanji, inštrumentala v obliki naslovnih skladb (It's All Fun and Games in Funk Fu).

Med poslušanjem se tako ves čas zdi, da smo vse, kar ponuja ta kolektiv, že slišali. Glede na to, da večina sodelujočih prihaja z jazzovske šole, bi od njih vsekakor pričakovali več. In glede na to, da gre za glasbo, ki ne zahteva zares posebne pozornosti ali čustvenega ali intelektualnega vložka s strani poslušalca, se človeku porodi vprašanje, koga Funk Fu sploh nagovarja in komu se tako zelo trudi biti všeč.