Lepota (post)optimističnega sveta

Zlatko je ime, ki še vedno sproži odziv. Dve leti nazaj smo ob izidu albuma Svoboda (2021) napisali, da »ima za seboj sila turbulentno leto, a kdo ga nima. Razlika je v tem, da se Zlatko kot glasbenik lahko uteleša skozi svojo glasbo, ki tokrat v popolnosti reflektira njegovo izkušnjo državljana in svobodomiselnega posameznika.« Zdaj je zavil drugam. Nazaj, ampak na novo. K sebi. K svojemu lepemu svetu. Ni pa to ne retrospektiva ne nostalgija. Še dobro, ker četudi je letos januarja dočakal štirideset let, še ni za tja. V bistvu je Svet je lep 2 obvod skozi srečanje svojih začetkov, ne da bi jih obhajal, poudarjal ali izkoriščal. Zlatko nas na tem albumu presenetljivo sproščeno spomni, kdo je (bil). »Dobrodošli. Ste pripravljeni? Saj veste, kaj bom reku. Svet je lep. Naslonte se nazaj. Lep je svet, uživajte!« Zlatko se je odločil in ponovil ... samega sebe? Tudi. Svet je lep 2 je njegov enajsti studijski album (sam sicer na albumu večkrat omeni, da je trinajsti) in deluje kot neke vrste zaključni krog za raperja, ki je še vedno, kar je bil, a hkrati ve, da ne more biti zgolj to. Še vedno in še bolj pa je Zlatko. Živahen, razdražljiv, optimističen, nenasiten. Z ozirom na Zeitgeist bi sicer album morda bolj zadel malenkost prej, a po drugi strani potrjuje, kaj Zlatko je. Tisti, ki na albumu omeni vse od Roberta Goloba, Boruta Pahorja, Petre Kerčmar, Tine Gaber, Luke Dončića, Ivana Krambergerja, Petra Prevca pa Franceta Prešerna idr. In, jasno, samega sebe. Ker to zdaj je. S tem albumom je Zlatko pokazal najprej sebi in hkrati vsem, da še zna. Saj ne, da bi kdo zares dvomil. Se pa zdaj začne nov svet. Zrelih let.

S tem albumom se vendarle pojavi vprašanje, kakšen je šestnajst let po Svet je lep (2007) in kakšen je bil. In kaj se je zgodilo vmes. Zlatkov svet je še vedno lep, ampak zdaj je lep na drugačen način. Že zato, ker je nezgrešljivo lep tudi, ko je grd. Ker je bil grd. Porodi se tudi vprašanje, kam Zlatko spada v tem času, in odgovor je: tja, kjer je bil. V uvodni skladbi Spet je lep je »Čordić Zlatan, stara sablja iz naselja [...] To sem jaz, 2Pac svoje generacije«. Stavek, ki se ga težko zgreši. Spet je lep je uvodni komad, kakršnega tak album potrebuje. Pove, kaj je. Častni krog? Ponovni tek? Oboje. Zlatko razpre, da je, kot bi snemal prvo plato. Čeprav ko zdaj reče »niso živali krive / ni kriva ti narava / pokaži s prstom na druge / kriva je država«, to zveni drugače. Zlasti ko sledi: »In točno tuki, brat moj, skriva se težava / za vse so drugi krivi / izgovorov poplava / dovolj sem mel pogovorov / kva bi mogu js / jaz morm sam umret in izkoristit čas«. Kar uvodnemu komadu da težo za celotni album, je ravno vzklikanje: »To sem jaz, 2Pac svoje generacije«. Ko to reče Zlatko, je pač ponujeno na pladnju za analizo, kritiko, odmev. Je to postavljanje samega sebe na piedestal? V takem komadu ne, ker se ta sklene s »pa ne pozabit, ljudje so umazani, ali pa če sem bolj politično korekten, smo«. Nekaj, kar ponavlja že leta. Primerjava s 2Pac-om nehvaležno izstopa, ker je bil 2Pac eden tistih, ki svojega drugega dela niso mogli posneti, kaj šele, da bi se za kaj posebnega razglašali. 

Po tem programskem izhodišču pride odprta in pričakovana analiza, kaj točno Svet je lep 2 sploh je. Izbira naslova ni ravno posebnost, prav tako ne nadaljevanja albumov (nenazadnje je to storil Eminem z The Marshall Mathers LP 2), pri nas pa so nadaljevanja pogostejša pri filmih (Gremo mi po svoje, Pr' hostar, Košarkar naj bo, Kekec, Vesna ...). Zlatko je torej storil nekaj, kar je hkrati praksa, a spet ne tako pogosta. Povedano preprosto, Svet je lep 2 ni šok, presenečenje ali jubilej, je bolj obvod nečesa, kar je bilo, ne da bi bil retrospektiva ali nostalgija. 

Vemo, da je Zlatko leta 2007 prodajal ure, pet let prej pa je že »vedel, da se bo ukvarjal s tem«, torej z rapom. Po desetletju je za prvenec rekel: »[B]il je fantastičen. Svet je lep, to bi moral dati v narekovaje, da bi ljudje lažje razumeli, da nisem tako neumen, kakor izgledam – ljudje smo umazani. Torej – svet je lep, samo ljudje smo umazani.« Zlatko je prvenec pospremil s posebno akcijo, kar je bil dober prijem, saj je opozoril nase. »Ker drugače nisem znal. Takrat okoli mene ni bilo deset ljudi, da bi mi pomagali, da bi pazili, ali bo prišla policija. Ko je treba ustvariti, si običajno sam, še posebej če drugi nimajo interesa. Če imajo interes, še kaj naredijo zate. Danes redko najdeš človeka, ki brez interesa pomaga sočloveku. Kot otrok Novih Fužin, staršev iz delavskega razreda, niti nisem imel priložnosti, da bi se s kom posvetoval, kako te stvari potekajo. Tudi z mediji nisem imel izkušenj.« Zdaj te izkušnje ne le ima, teh izkušenj je bilo že kar preveč. Zlatko je že na predlanskem albumu Svoboda »razgalil situacijsko dinamiko, ki je povzročila orkestriran in uigran napad nanj, ter se ob tem sooča z resničnimi imeni in priimki, ki smo jih po njihovi funkcionalni podobi v času covida dodobra spoznali.« Kaj torej spoznavamo sedaj, ko je nova normalnost že tukaj? Zlatko je hkrati tisti, ki ima na Wikipediji daljši sestavek o »kontroverzah« kot pa o vsem drugem. Tako je vprašanje, kaj in kdo Zlatko je, toliko bolj neobhodno.

Odgovor je Svet je lep 2. Po svoje repriza, ki pa je nujna izbira. Album je poln tako prvoosebnih kot tudi tretjeosebnih omemb. Zlatko je pač prerasel okvire rapa in segel tudi proti popu (ducat nominacij za popevko tedna na Valu 202). Sam pove: »Moji teksti imajo rap imajo glavo«. Izjava, ki ne deluje kot prcanje v Zlati funk, komad, po katerem se ga lahko primerja z osnovami domačijskega rapa še iz časov Ali Ena. Tak bas, tak flow, tak bendovski zvok, ja, stara šola. Album ima nekaj močnih momentov, kjer Zlatko pokaže svojo versatilnost. Škoda le, da jih ni še več. A se kmalu zdi, da mora zaviti še kam, bližje k popu. V Katrini Erik Felicijan uvodoma čisto predrugači komad in s tem tudi album. Ni nezanemarljivo, da je Zlatko vmes ob izidu z omenjenim dolžnim spoštovanjem omenil, da »amaterji snemajo single, profesionalci pa albume«. Katrina albumu kot takemu ne da presežne vrednosti, saj se ne razvije dovolj, saj je med verzom in refrenom malenkost premalo prenosa moči. Vseeno pa pokaže, da Zlatka še malo ni strah raziskovati žanrskih odtenkov. »So rekli, da s te muke ne bo kruha«, to je eden od vzklikov pred začetkom Ostajam. Gre za komad, ki je dober dis, in vzklik, ki pisne tudi tam, kjer ne bi pričakovali: »Sem sam seb zvest ostal / zakva, da mi je žal / govoru sm takrat, ko Pahor je molčal«. Kar preseneča, je izbor podlage, ki ni tako ostra. Dokler zelo iskreno ne pove, zakaj ne dela trapa. In to tako, da »zatrapa« in si vzame čas, več kot štiri minute. Zlatko se počuti razplesano glede na sporočilo Iskre, da »enim po žilah teče kri / drugim po žilah kri pleše«. Beat in flow sta tu takšna, da je svet res lep tudi drugič, zlasti ko Zlatko zapoje. Ja. Ni briljantno, ampak saj ni v tem poanta. Pleši, kot da te nihče ne gleda. In tako on poje. Moment albuma, ko je Zlatko spet primarno to, kar je. Glasbenik. 

Ki ima lahko tudi Miren dan. Umirjen, globok, položen komad je to, ko Aiya Rose na najboljši možni način nadgradi Zlatka. Ni tekma, neopazno pa spet ne, da ima Svet je lep 2 še Katjo Koren ter Evo Beus in Tino Marinšek (slednji sta nekdanji pevki skupine Tabu). Miren dan je v tem oziru premor, prelom, skoraj oddih. Posluša, miruje, časti življenje z besedami »kdor najde svoj mir, prav nič ne zamuja«. Miren dan je produkcijsko morda najbolj močen, smiseln komad, ki pokaže, kako je svet lep na drugačen način. Ko je Zlatko snemal prvi album, je imel enega otroka in drugega na poti. Zdaj ima štiri, in ta komad je zato toliko bolj iskren. Tu je Zlatko tisto, kar ne more biti v intervjujih. In drugačen kot pred leti, zato je kar dobro, da vidimo, kaj je nekdo delal pri štiriindvajsetih letih in kaj zdaj, ko je star štirideset. 

V eni uri se na albumu zvrstijo mini interne primerjave. Vemo, Zlatko je bil kolesar, med tistimi kolesarji. In se zdaj sprašuje, kdaj in zakaj se je in se bo kolesarilo. »Pedaliranje je zame zgolj počitek / nasploh ga dojemam kot preprost užitek / znam pritisnit', ko je treba gor u klanc / ljudje so me veseli, kot da peljem Tour de France / vsem potalam petke / ne mislim na paketke / na bajku sem pomirjen, zlata ribica iz reke«. Zlatko deluje res pomirjen, zrela leta so tu, sliši ptice na drevesu. Če kdaj, je tukaj svet lep, ko »vrti se v novi krog«. Mobilno, kot perpetuum mobile deluje komad Sam gremo z Evo Beus, a nekako ta tek postane pričakovan in od Zlatka terja več. Zanimivo ne gre za zlovešč, trd beat, ki bi nakazal to, kar se v komadu zgodi. Tehnika rapa je silna, vidi se, da Zlatko zna polagati verze z zelo raznolikim finišerstvom. Tistega, česar tu ni, potem prinese skladba Ni mi žal. Osrednji, bistveni komad, jedro albuma? Je tudi to, a ne dovolj hud. Produkcija je drugačna, vokal je bolj v ospredju, ko Zlatko vpraša, »a je blo vredno, pa ne mislim finančno, sta zadovoljna, sta srečna?«, in med drugim da nauk mlajšim: »Kdor glumi zvezdo / suženj je sistemu«. 

Zlatku se mu v takih komadih res prisluhne, kar kaže na moč produkcije. Ta se zaziblje v OK s Katjo Koren, kar je eden od tistih komadov, ki se vračajo k začetkom. OK je flow za album, še vedno pa se išče statement. Zato je Kdo si toliko bolj disco, dance viža in s tem očiten odmik. Na tej točki Zlatko ve, kaj mora ponuditi, da lahko počne še kaj na albumu. To so varne, produkcijsko izpiljene, ampak tudi predvidljive vode. Dovolj varne, da se lahko zgodi Ne slišm. Ja, to je tista točka albuma, tisto, kamor bi kdo rad zavil, češ, kam in kaj bo Zlatko povedal. Ne, ni še. »V Ljubljani sem domač / v Sloveniji sem znan / vedno smo na ulci / sam ne hodmo vn« in »če ne bi blo nas / na koga bi kazal s prstom« zdaj ko verjame, da so drugi že pomislili, da ne piše več. Zlatko piše, piše veliko. Največ, še več kot na Svobodi, le da zdaj še bolj postoptimistično. Zdaj ko Niso drugi krivi, kjer se pojavi glas Tine Marinšek. Album Svet je lep 2 je tu že tvegano dolg, v refrenu poskuša spesniti to, kar se mu je zgodilo. Pride blizu, prepriča tudi, puščica pa je že bolj kupidovska. Za sklepno skladbo Lep je svet, kjer se znova združi z Evo Beus. Komad, kakršnega je nakazoval uvod. Bolj stara šola, bolj bendovska, četudi tako pop očitna z refrenom. 

Svet je lep 2 traja skoraj eno uro. Je vreden te dolžine in pozornosti? Po svoje je, po svoje ne. Želja po postopni gradnji je na albumu več kot očitna in sam tok je močen in tekoč. Se pa vmes pojavi vprašanje raznolikosti, globine, kreativnosti. Jih Zlatko ima? Ja, vse to ima, premore in izpoje. Svet je še vedno lep, toliko bolj v prvi vrsti zanj. Z ozirom na Zeitgeist bi sicer album morda bolj zadel malenkost prej, a po drugi strani potrjuje, kaj Zlatko je. Tisti, ki na albumu omeni vse od Roberta Goloba, Boruta Pahorja, Petre Kerčmar, Tine Gaber, Luke Dončića, Ivana Krambergerja, Petra Prevca pa Franceta Prešerna idr. In, jasno, samega sebe. Ker to zdaj je. S tem albumom je Zlatko pokazal najprej sebi in hkrati vsem, da še zna. Saj ne, da bi kdo zares dvomil. Se pa zdaj začne nov svet. Zrelih let.