Leti, leti, Leonart

Načeloma naj bi le še recenzenti in, toliko bolj, poslušalci okoli obračali albume. Najprej v prenesenem pomenu, tu in tam tudi dobesedno. Saj vemo, da se plošče le še redko posluša tako, da se vzame ovitek v roke. Vinil morda še, zgoščenke pa niti v njihovi zlati eri ne. No, ne pri drugem albumu Vrh sveta mariborske »melos dvojine« rock zasedbe Leonart. Oblikovanje zasedbe Leonart, ki smo ga pohvalili že na prvencu Visoko v nebo, je šlo zdaj korak dlje. Pronicljivo dlje, ker je dizajn le uspela metafora za vsebino. Ko ovitek obračamo sem in tja, je primarno morda res le otroško igriva izkušnja raznolikih perspektiv. Toda kakor se obrača ovitek, tako se obrača tudi album Leonarta. Vrh sveta je nadgradnja prvenca Visoko v nebo. Če kaj, ni predvidljiv. In čeprav je več kot polovica skladb že izšla, je šele v celoti Vrh sveta album, ki pokaže, zakaj so drugi albumi nujni. In zakaj zloženka v cedejki ni speta. Vsak komad pade ven kakor posamični list. In to za hip ni marketinški, oblikovalski, PR trik. Ven pade kot presenečenje. Vrh sveta je torej nadgradnja, kar je glavni dosežek, domala kompliment. Leonart zna posneti pop rock singel, kjer slovenščina ni ne banalna ne pretirano poetična, dasiravno smo narod poetov. Leonart je šel najprej pogumno Visoko v nebo, zdaj je garaško priplezal na Vrh sveta.

Vrh sveta je kljub temu tipičen album časa, ki terja nizanje singlov. Ravno zato smo na Odzvenu te dni uvedli skrbno izbrani Singlomat. Ampak obenem je Vrh sveta še vedno – album. Dasiravno je kar šest od desetih skladb že konkuriralo za Popevko tedna na Valu 202. Kar ni nezanemarljivo. Leonart je skupina, ki z eno skladbo ne le napolni, temveč običajno obogati skrbno kurirani program. Hitro pritegne pozornost, ker ima svoj dodelano prepoznavni melos. 

Leonart na vrh sveta stopi takoj na začetku. Divji ritem je točno to, kar pesem že od leta 2018, ko je izšla, pravi, da je: daleč najbolj divji ritem na plošči. Podivjan bi nemara bila ustreznejša beseda, zlasti v kontekstu celotnega albuma, ki kmalu zavije k bolj liričnemu, baladnemu, nežnemu. Divji ritem pooseblja pristne osnove tovrstne skupine s pritiskanjem na kitarske pedale, ko akustika koketira z elektriko in distorzijo, pevec Sebastijan Lukovnjak pa nemudoma zgodbeno prodre v ušesa z rimo na i, kar zna sicer pogosto izpasti poceni in naivno. A ne tu. Divji ritem je pravšnji uvod, saj, hote ali ne, predstavlja vez med prvencem in nadaljevanjem. Ker je kitarski, rockerski, oster, še zmeraj garažni, skoraj poreden. Ne gre toliko za to, da bi se avtor vseh besedil in glasbe, Andrej Knehtl, postavil v ospredje, kar kitaristi radi počno. Sploh ne. Tako ali tako ima Divji ritem že dve leti, bil je popevka tedna, ena od kar treh na plošči. 

Da gre za drugo ploščo, pokaže toliko bolj izkušeni Lukovnjak že v naslednji, naslovni pesmi Vrh sveta. Ne ustraši se vokalnih izzivov, ko se korajžno znajde nekje med mladim Zoranom Predinom in ustaljenim Andražem Hribarjem. Čez migetavi bas Martina Počkarja nastavi dvojino, ki je tako značilna, prepoznavna in najbrž tudi smotrna za Leonarta. Prav tako kot besede nebo, svet, visoko, dvigniva, sijaj.

Če se nato Iskre v očeh sprva zdi le nadaljevanje, pa je refren toliko bolj beatlovski, odkrito durovski, totalno nasprotje melanholičnih kitic, v katerih Lukovnjak še vedno mestoma išče svoj vokalni prostor, kakor da bi ciljal nekam vmes med Emo, kjer je že nastopil, in Slovensko popevko, za kar pogoje zagotovo ima. Njegova interpretacija Knehtlovih besedil je ponotranjena. Verjame se mu, sliši, razume, čuti zgodbo, naj bo še tako intimna in lirična. Vendar je refren tisti, ki da vedeti, da je Leonart skupina, ki tako tudi zveni. Kot skupina. Tine Brglez, ki ni nastopil na promocijskem spletnem koncertu v praznem mariborskem Gustafu, na klaviaturah zabriljira, saj neopazno stopi ravno toliko naprej, da ima Leonart ne toliko nov kot svež ustvarjalni prostor. 

Korajžno stopijo v Brglezov klavirski uvod v skladbi Jezdim, kjer se glede na dotlej slišano izplača neljubezenska tematika, povrhu še kako aktualna. »Stalno bombardiram z vseh strani / Novice polne so nepomembnih banalnosti / A danes izklopil sem televizijo / Še računalnik mi gori«, tak je nastavek za sporočilen, didaktičen in močan refren »Strgaj sebe iz vajeti / Ki ne pustijo dihati / Vstani zdaj, povej na glas / Vse, kar si želiš«. Ježa spoznavne jeze, ki osvobodi »vseh vlog, ki v življenju jih igram«. Ker Lukovnjak izbere srednji register, pesem ne izpade kot poceni nasvet, noče biti banalen, niti ni podžiganje, še manj pridiganje. Je komad, ki želi nekaj povedati in mu to uspe. 

Da ne pozabimo: prvenec Visoko v nebo je bil označen za funky. Momentov, kakršen je Pot do zvezd, je morda na albumu še premalo ali pa pridejo premalo do izraza. Ni daleč od Divjega ritma, a pride malenkost prepozno. Podvojeni vokali, kakršnih bi lahko bilo več, je ob distorziranem zvoku močna in premalo izpostavljena plat. Tovrstne avtorske glasbe, besedilno dodelane, kjer rock preteklost sreča pop sedanjost, pri nas pač ni ravno veliko. Še manj igrivih melodičnih delov, kjer preostali četverec zveni celovito. Lukovnjak deluje kot mamljivo prepričljiv frontman in dvojina v break refrenu »midva sva nekaj posebnega / zate grem na drugo stran sveta« je toliko oprijemljivejša. 

Kakor so izpovedni komadi ponujeni v paketu, tako velja tudi za funky momente. Še gruva Leonart, še. Popek vesolja je naslednji poskus, kjer se razbohoti Brglez na klaviaturah, zasedbi pa koristi dodatni par rok Blaža Koresa na kongah, kar poudari bobnanje Marka Brvarja, zvesto preudarnega bobnarja. Nov instrumentalni, ritem sekcija solo vložek je zelo dobrodošel in povsem prelevi zasedbo, ki je tozadevno morda celo prepričljivejša kot v svojem melosu. Težava je le, da je Lukovnjak na točki, ko skupina najbolj šiba, nekako najšibkejši. 

Vrh sveta je zapustil preverjene okvirje, ki so zaznamovale prvenec, kar se dokončno potrdi v Novi zvezdi. Lukovnjak skoraj povem spusti register, akordi grejo v padajoči mol, tisti pravi mol. Mol se skupini Leonart dobro poda. Kar preseneča, saj je besedilo delno optimistično, ko želi pogledati naprej, v mistiko »novega sveta«, in ko »prepozno je za pot nazaj«. 

Davek sodobnega ustvarjanja albumov, na katerih se single zapakira v celoto, se pozna v dokončno prelomni skladbi Daleč stran. Komad konkretno štrli, pa ne v slabem smislu, ravno obratno. Duet z Bilbi je izjemen! Nagovarjanje jaz, ti, ti–jaz v takšni obliki deluje bolje in nov refren, ki presega nasvet in dosega aforizem, se res prime: »Življenje skriva mnogo poti, usoda se igra z ljudmi / Srce polno nežnosti se lahko v kamen spremeni«. Lukovnjakov vokal je še bolj raskav, konkreten, distinktiven, ker Bilbi pusti bolj izrazit del dvojne linije. 

Čeprav je drugi album krajši od nogometnega polčasa, deluje kot prvi polčas, poln priložnosti, mestoma atraktivne igre, vendar se še vedno zdi, da drugi polčas šele pride. Sčiščena, topla in polna produkcija izkušenega Martina Bezjaka ponudi vse, kar mora ponuditi. Zvok, aranžmaji, linije in celota so čisti kot solza. Bossanovasta Do morja je takšen komad, kjer se skupina preizkusi v žanru, ki ne spada nujno v osnovni kontekst, ampak vseeno pride blizu. Pomaga novo gostovanje, Tomaž Gajšt na krilovki, ki pretanjeno razvije osnovno melodijo in iz nje naredi jazz (post)svet, do katerega si Leonart upa pogledati, nikdar pa najbrž ne bo zares pristal v njem. 

Sklepni Skok v neznano ni toliko to, kar naj bi povedal naslov. Si je pa Knehtl dal duška, prav tako Brvar in nenazadnje Brglez. Pa tudi dvojec Lukovnjaka, ki znova najde nov vokalni izraz, ne da bi zapustil osnovo, in na basu naraščajočega Počkarja, ki komad popelje do nove širine. »Plamen sveče ob oknu gori / Vetra se ne boji / Nad vrhovi ptica lebdi / Visoko v zraku lebdi,« je skoraj navezava na prvenec, ampak obenem pojasnilo, zakaj je Vrh sveta drugačen album od prvenca. 

Kar nenazadnje mora biti. Produkcija je pogumnejša, bolj odprta, sproščena. Vrh sveta je torej nadgradnja, kar je glavni dosežek, domala kompliment. Leonart zna posneti pop rock singel, kjer slovenščina ni ne banalna ne pretirano poetična, dasiravno smo narod poetov. Leonart je šel najprej pogumno Visoko v nebo, zdaj je garaško priplezal na Vrh sveta. Banalno bi bilo zapisati, kam bo šel sedaj. Na Vrhu sveta se pač kreativno tuhta o zvezdah in vesolju. Načeloma velja, da so spusti še zahtevnejši, zato bo tretja plošča morda povzela bistvo skupine, ki ima sedaj konkreten material za konkreten koncert. Kadarkoli ta že bo.