Lirični odmevi Srečka Kosovela

Zdi se, da se glasbenica in lutkarica Nika Solce vedno znova loti projektov, s katerimi skuša preseči okvire običajnosti in utečenosti, pri čemer združuje raznolike vplive, ki se tudi tokrat ne omejijo izključno na glasbene elemente. Potem ko je s Sabino Khan predstavila indo-balkan projekt Zamee, na katerega je uvrstila pesmi Kam Franceta Prešerna ter Ob bregu in Na koncu vsega Ferija Lainščka, je zaslišala nagovor Srečka Kosovela. Album Nesem sončnico na rami je prinesel njegova besedila za otroke, medtem ko je s Tiho mislijo posegla po impresionističnem obdobju pesnikovega ustvarjanja (za odrasle), v katerem je ubesedil doživljanje ter zaznavanje narave in vanjo skušal umestiti samega sebe, kar med drugim ponazarja Cesta samotnih: »Na oknu slonim in gledam mehkó zibajoče se kostanje, rahel veter se je ujel vanje, rahel kot sanje … Ah, odplavali so oblaki v zlatem blestenju, v zlatem sijaju in samo jaz sem tu ostal v tihem tem kraju. Kakor metulji odplavali so, še vidim belo blestenje njih kril, sam sem ostal, sam, čisto sam. Kam in kod, kje mi je cilj?«

Zato nežno vibriranje besed, ki se krade skozi odmev glasbenih, pogosto ponavljajočih se elementov, ravno v pravšnji meri nagovarja poslušalca in ga mehko pospremi k zavedanju lastnega obstoja, medtem ko se v izgubljanju skozi svet resonirajočih zvokov zave celotnega sporočila. In tam šele se v vsej veličini razkrije »Nada, moja velika Nada!« (Moja velika Nada). Pri tem so veliko vlogo odigrali sodelujoči glasbeniki, ki so dopustili, da izhodišče muziciranja postane in ostane tišina.

Že skoraj intimnemu odnosu z naravo navkljub in z iskanjem svojega mesta ter vloge pod soncem, tragični kraški pesnik celo v obdobju pred ekspresionizmom v svojih stihih izraža eksistencialne dvome, medtem ko Vihar in Rdeči atom (politično) prebujata ter spodbujata k uporu, spremembam in posledično k delovanju v skladu z lastnimi željami. »… in s silo dvojnih kril borim se s to usodo. Tako grem jaz, tako gre vsak, kdor čuti cilj v daljavi: če usoda ustavi mu korak, on se ji zoperstavi.« (Vihar) Gre torej za stihe, ki zahtevajo čas za razumevanje, saj bi sicer v združitvi z glasbo kaj hitro lahko postali osladni ali, nasprotno, drugo ime za klic k revoluciji. V obeh primerih bi bili zlorabljeni in bi izgubili svoj osnovni namen. Zato nežno vibriranje besed, ki se krade skozi odmev glasbenih, pogosto ponavljajočih se elementov, ravno v pravšnji meri nagovarja poslušalca in ga mehko pospremi k zavedanju lastnega obstoja, medtem ko se v izgubljanju skozi svet resonirajočih zvokov zave celotnega sporočila. In tam šele se v vsej veličini razkrije »Nada, moja velika Nada!« (Moja velika Nada). Pri tem so veliko vlogo odigrali sodelujoči glasbeniki, ki so dopustili, da izhodišče muziciranja postane in ostane tišina.

Album se začne z Niko Solce, katere vokal skozi vse skladbe ohranja osrednjo vlogo ali tako imenovani center, okoli katerega se pletejo bogatejše glasbene spremljave, in Borisom Magdalencem na hangu. Nadvse osebno, skoraj individualistično naravnano izpovedovanje se iz Impresije I nekoliko kasneje prelevi v Impresijo II, v kateri zavlada skupnost istomislečih, ki še vedno sledi enakim nazorom, le da se v njih posameznik ne čuti več samega. Morda naključno, vendar poslušalec dobi občutek, da je Solcetova s tem stopila v pesnikovo kožo in ga celo na ta način nagovarja k pogumu, ki bi mu onemogočal življenje česarkoli drugega razen lastnih prepričanj. Kajti: »Sredi noči, ko bori vzvršijo, ko se drevesa iz sanj prebudijo, kadar gre veter čez polje, se prebudi moje srce. Med mesečino se polje svetlika, topol, jagned in trepetlika tiho šepečejo preko polja z nekom od onkraj sveta. Sobice večnosti vse so odprte, duše naše več niso potrte, zlati odsevi sijejo k nam, čutiš, da nisi več sam!« (Sredi noči)

Spogledovanje z drugimi svetovi je prav tako svojstveno glasbenikom. Strunska glasbila predstavljajo temelj, vendar (akustične) kitarske teme, večinoma izpod prstov Igorja Bezgeta, dopolnjuje Zoran Majstorović na udu, sazu in mandolini, ki glasbo ponesejo na Vzhod. Enako velja za atmosferične prispevke na kalimbi, bunsuri flavti, irski piščali (Rok Koritnik), že omenjenem hangu (Magdalenc), afriški buči in djembah (Tina Sovič), s katerimi se zvočno valovanje poglobi in prodre v srčiko človeške biti. A ob tem skladbe ves čas ostajajo izrazito spevne, medtem ko k milosti in melanholiji pripomore barva violončela, najizraziteje v pesmi Sonce na travi (Martin Neaga). Intimnost nadgrajujejo in dopolnjujejo skrbno odbrani spremljevalni vokalni vložki, denimo v skladbi Rdeči atom, kamor je vključen tudi del deklamacije, ter naslovni Tihi misli, a prav tako preostali inštrumenti, kot so kontrabas (Sašo Piskar), električna kitara (Majstorivić, Bezget) in tolkala (Žiga Šercer, Sovič), ki zgostijo glasbeni potek. Tiha misel prav zato postane strastno zavezana iskanju svetle svobode znotraj sive otožnosti, kar je nespremenljivo še iz časov poetovega življenja. Vendar upanje ostaja. Kajti skozi priznanje obstoja te iste misli, misli, ki pogosto vzbuja vprašanja, a redko poda odgovore, vsakič znova izzveni bolj mogočno in prodorno zavedanje trenutka, ki se že kmalu zasidra v nas kot najzgodnejši spomin, po katerem večno hrepenimo, in se prelevi v življenje samo.