Luč, ki prihaja skoz razpoke

Letošnje leto sta zaznamovala dva dogodka, ob katerih moramo nujno premisliti, v kakšnih kontekstih lahko ob največjih kantavtorskih imenih 20. stoletja sploh govorimo o »popularni glasbi«. Prvi, bolj vesel, je bila nedavna razglasitev Boba Dylana za Nobelovega literarnega lavreata, drugi pa je odhod njegovega sočasnika, kanadskega literata in glasbenika Leonarda Cohena. Presunljiv dogodek, ki ni bil po svoje nič bolj ali manj presenetljiv kot Dylanova razglasitev, saj je imel mojster resne zdravstvene težave in je, podobno kot David Bowie na začetku letošnjega leta, svoje slovo napovedal z zadnjim studijskim albumom You Want It Darker, ki je izšel oktobra. 

V primeru Leonarda Cohena je stvar še nekolikanj bolj jasna: kariero je namreč začel kot pesnik, ne kot glasbenik. S kanadsko literarno patronažo uglednih imen Louisa Dudeka in Irvinga Laytona ter zlasti s trdim pesniškim delom mu je uspelo zaobiti ne preveč privlačno usodo dela v družinskem podjetju in prodreti med smetano takratne literarne scene. Leta 1956 je izdal prvo pesniško zbirko, Let Us Compare Mythologies, in se z njo dokazal kot pomembno mlado pesniško ime, s katerim bo treba v prihodnosti resno računati. Da je to držalo, je dokazal leta 1961 z drugo pesniško knjigo, The Spice-Box of Earth, ki ji je čez dve leti sledil roman The Favorite Game. Troknjižje ga je povzdignilo v neke vrste zlatega dečka sodobne kanadske literature, a že leta 1964 je bilo jasno, da vendarle ne bo ostal zgolj to, pač pa bo postal svojstven, brezkompromisen avtor, ki se ne bo ustrašil izdati pesniške knjige, kot je bila Flowers For Hitler; samoironija in udarna pesniška govorica je v njej prevladala nad intimno melanholijo prvih knjig, še posebno zanimiv pa je bil njegov drugi roman, Beautiful Losers, ki je izšel leta 1966 in je s svojim izvirnim jezikom in zametki postmodernizma eden največjih dosežkov sodobnega (ne samo kanadskega) romanopisja. Cohen je takrat živel med grško Hydro, New Yorkom in Montrealom in je ugotavljal, da kljub perspektivni literarni karieri s pisanjem ne bo mogel preživeti. Nekatera prelomna glasbena dejanja Boba Dylana so ga okrog leta 1965/66 prepričala, da bi bilo morda vredno poskusiti kariero v glasbi. Kitaro je igral že od mladih nog, imel je tudi countryjevsko zasedbo, a nikoli ni pomislil, da bi se resno podal v estrado. Navsezadnje ni bil tip za to; Dylan je premogel ravno toliko ustreznega pišmevuhovstva, da mu je to koristilo na tej poti, spotoma pa je še za večne čase skupaj z Beatli spremenil odnos medijske osebnosti do medijev. Medtem ko je bil Cohen tih in skromen, so bili Beatli in Dylan glasni in arogantni. Medtem ko je Dylanovo osnovno glasbeno zaledje tičalo v zgodnjem rokenrolu, torej v prvinskih bluesovskih obrazcih, po pesniški plati pa je bil nosilec bakle bitnikov in nadrealistov, je bil Cohen naslednik klasičnega pesniškega izročila s koreninami v byronovski govorici, pomešani z lorcovsko intimo, po glasbeni plati pa sta mu bila blizu country in klasična španska kitarska tehnika. Judy Collins, tedaj ugledna folkovska pevka, je leta 1966 že posnela nekaj njegovih pesmi in založba Columbia, kjer je snemal tudi Dylan, se je začela zanimati zanj. Na poti v Nashville, meko njemu ljube country glasbe, se je ustavil v New Yorku, posnel prvi album Songs Of Leonard Cohen in z obilo vzpodbude s strani Judy Collins začel nastopati. Pesmi, kot so Suzanne, So Long, Marianne, Hey, That's No Way To Say Goodbye, The Stranger Song in Sisters Of Mercy, sta opazili tako kritika kot javnost, sprva v izvedbah drugih, nato tudi v Cohenovih lastnih minimalističnih izvedbah, ki so jih kritiki označili za monotone. Vendar jim niso ušle Cohenove besede, slogovno izbrušene do najmanjših podrobnosti, brez odvečnih dodatkov in olepšav.

Cohenova prva plošča je izšla decembra 1967, ob koncu za popularno glasbo prelomnega leta. Po produkcijsko tako kompleksnih albumih, kot je bil prosluli Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band, s katerim so Beatli dokončno ustoličili popularno glasbo kot glasbo, ki ima tudi umetniško, ne le potrošne vrednosti, in izidu niza albumov, kot so Velvet Underground And Nico, Disraeli Gears (Cream), The Who Sell Out (The Who), The Piper At The Gates Of Dawn (Pink Floyd), Safe As Milk (Captain Beefhart), Between the Buttons (The Rolling Stones) in Are You Experienced (Jimi Hendrix Experience), je drugi eksperiment Beatlov v letu 1967, film Magical Mystery Tour, pokazal, da je psihedelija v zatonu in da prihaja novo obdobje korenin, minimalizma in intimizma, bodisi v rockerski progresivi Stonesov, ki so leta 1968 na albumu Beggar's Banquet svoj zvok oklestili do najbolj osnovnih kitarskih prvin in ga pomešali z zvoki countryjevskega bluesa, bodisi v vedno intenzivnejšem porastu individualnih avtorskih imen, na čelu katerih sta prepričljivo stala veteran Dylan s ploščo John Wesley Harding in Cohen z omenjenim prvencem. Leta 1968 se je na sceni pojavil Townes van Zandt, pretanjeni mojster intimne pesniške besede, sorodne Cohenovi, ki je pomembno vplival na nashville-teksaško sceno sedemdesetih, kjer je med drugim prednjačil letos preminuli Guy Clark. Leto pozneje, ko je Cohen izdal drugi album Songs From A Room, ki je bil zvokovno še bolj okleščen, je prvi album izdal Loudon Wainwright III., eden prvih v nizu tako imenovanih »novih Dylanov«, ki mu je tja do leta 1973 sledila enciklopedija ustvarjalcev, vsak s posebno, individualno poetiko. Tu so bile tudi ustvarjalke, na čelu z Joni Mitchell, ki je nase opozorila leta 1968, ob njej pa še Laura Nyro, Melanie Safka in Sandy Denny. Leta 1970 je prvenec izdal Kris Kristofferson, progresivni teksaški avtor, ki je raje izbral pisanje pesmi kot poučevanje književnosti in je v naslednjem letu odigral pomembno vlogo pri izidu prvenca čikaškega ustvarjalca Johna Prina; dve leti pozneje sta mu sledila Bruce Springsteen in Tom Waits. Vse od leta 1968 je solistično ustvarjal tudi Neil Young, ki se je v poslušalsko zavest sprva vpisal kot član zasedbe Buffalo Springfield, pozneje pa je svoje solistično delo in delo z zasedbo Crazy Horse dopolnjeval z igranjem v kvartetu Crosby, Stills, Nash & Young.  

Leonard Cohen se je okrog leta 1973 po treh studijskih albumih (Songs From A Room je leta 1971 nasledil album Songs Of Love And Hate) in enem koncertnem že naveličal estradne šablone, da se posname album in se ga predstavlja v živo. »Nisem si ustvaril kariere in me je odplavilo,« je pozneje povedal o tem obdobju, ko medijev ni kdo ve kako zanimal in tudi občinstvo njegovih plošč ni ravno navdušeno kupovalo. Kakovost tistega, kar je napisal, se kljub temu ni zmanjšala, razen tega se je preizkušal v novih produkcijskih prijemih in začel svoj minimalizem postopoma nadgrajevati, sprva s pomočjo Johna Lissauerja na plošči New Skin For The Old Ceremony (1974), tri leta pozneje pa pod taktirko Phila Spectorja, nad čimer je bil sprva navdušen, a je pozneje povedal, da je koncept nekoliko ušel iz rok: Spector je pobral posnetke in iz njih ustvaril svoje pop simfonije, le da tokrat v studiu ni imel veličastnih vokalnih protagonistk, pač pa tihega, tedaj precej depresivnega kanadskega pesnika, ki je lahko samo nemočno gledal, kaj se je dogajalo. Na koncu rezultat vendarle ni bil tako slab, Cohen je bil navsezadnje vedno pristaš doo-wopovske glasbe, a je ugotovil, da njegovim besedam mogočno producirane podlage ne koristijo preveč. Razdvojen je bil tudi kot družinski človek, tedaj oče dveh otrok v usihajočem razmerju s Suzanne Elrod, t. i. »drugo Suzanne«. Death Of A Ladies' Man je bila plošča nasprotij, sestavljena iz novih in starih pesmi, nekatere so segale še v njegove pesniške knjige iz šestdesetih, pa vendar je bila naslovna pesem tista, ki je povzela vse njegove eksistencialne strahove. Kot literat prav tako ni miroval: izdal je dve zanimivi, a bolj ali manj prezrti pesniški zbirki The Energy Of Slaves leta 1972 in Death Of A Lady's Man (pomembna je na videz minimalna razlika v naslovu) leta 1978, ki se tudi pri kritikih nista prijeli; slednja je bila zaradi svoje kompleksne strukture z vstavljenimi pesniškimi komentarji očitno nekaj, česar kritiki od Cohena niso pričakovali, širšega občinstva pa kot pesnik ni več zanimal. V literarnih krogih (tudi domačih) je že kmalu po izidu prve plošče nehal biti »njihov«, kajti snemanje plošč naj ne bi sodilo k resnemu pesniškemu delu; očitali so mu, da se je prodal komerciali, čeprav Cohen ni snemal lahkotnih pop plošč, le zgodilo se je, da so nekatere njegove uglasbene poezije postale širše priljubljene. S tem je težava še dandanes: v samooklicanih »resnih« literarnih krogih nehaš biti pesnik v hipu, ko primeš v roke inštrument, čeprav skorajda celotna svetovna literarna zgodovina govori v prid nerazdružljivi povezavi poezije in glasbe vse od antičnih dram do trubadurjev in naprej. A to je kompleks, ki ga mora razrešiti scena sama in ki ne temelji na strokovni razsodbi pesniško/glasbenih del, pač pa zgolj na kdo ve od kod privetrenih predsodkih o glasbenih plateh literarnega ustvarjanja, na elitizmu in na zanikanju interdisciplinarnosti umetnosti, ki je, s tega stališča paradoksno, eden od zapisanih temeljev zgodovine literature, ustoličen ravno s strani taiste »scene«. 

Cohen se ni poskušal prikupiti svojim starim kolegom, še manj glasbeni sceni, ki je konec sedemdesetih, na kratko prepihana s punkom, vsaj na videz razpadala z usihajočim discom in urbanim kavbojstvom vred. Leta 1975 je prav tako na kratko z otoške smeri priveslal t. i. pub rock na čelu z bendom Dr. Feelgood, ki je obveljal za neposrednega predhodnika punka, v ZDA pa je izšel glasbeni prvenec Horses pesnice Patti Smith s prav tako ostrimi rockovskimi nastavki; protagonistka je do takrat v sinopsisu že imela nekaj knjig poezije. Med generacijo kantavtorjev je svoje rockerske zobe širnemu poslušalstvu dokončno pokazal tudi Bruce Springsteen z albumom Born To Run, na katerem je zaključil svoje zgodnje teme rockerskega eskapizma. Če vas je zanimalo, kako se učinkovito prepletajo nastavki klasične glasbe z melodičnim kitarskim rockom, ste poslušali album A Night At The Opera zasedbe Queen. Takisto leta 1975 je iz Nashvilla in Teksasa poleg že omenjenega Clarka na mainstreamovsko sceno privihral uporniški duh tistih izvajalcev countryja, ki jim John Denver ni mogel predstavljati ultimativnega zapika umetniške integritete. Na čelu t. i. »izobčenskega gibanja« sta bila rockerska countryjevska upornika Waylon Jennings in Willie Nelson, vendar se je svež duh tovrstnega izobčenstva konec sedemdesetih sesedel sam vase. Če k vsem tem pojavom prištejete še te ali one plesne mrzlice, postane več kot jasno, kako osamelo se je počutil Cohen med letoma 1975 in 1979. Tudi dejstvo, da se je v letu 1975 Dylan vrnil na sceno v veličastnem avtorskem slogu, ni kaj dosti pomagalo; čez štiri leta je pobegnil v enega svojih zdaj že proslulih zasilnih izhodov: leta 1969 je bil to country, l. 1979 pozneje pa krščanstvo. Ti zasilni izhodi niso bili avtorsko nič kaj manj pomembni, Dylan se je vanje zatekal zvečine zaradi prevelikega pritiska trga in medijev in je poskušal tako odvrniti pozornost od svojega dela. Uspevalo mu je, vendar zgolj za kratek čas. 

Že ob zelo površnem pregledu Cohenove kariere postane jasno, da ga, tako kot Dylana in še marsikoga drugega, ni mogoče na hitro oklicati za »pevca« ali celo »popularnega pevca«. Leonard Cohen je bil sicer tudi pevec lastnih pesmi, ki so, kot smo že ugotavljali, naletele na lep odmev pri širšem poslušalstvu, a ob pretuhtavanju njegovega opusa se bo, zlasti ob letošnjem oklicu Boba Dylana za Nobelovega lavreata, treba znova vprašati o smiselnosti uporabe termina »popularna glasba«, ko govorimo o ustvarjalcih, ki si všečnosti in popularnosti nikoli niso postavili za cilj.

Cohen leta 1979 ni imel druge možnosti, kot da preizkusi sodelovanje s producentom, ki njegovih pesmi ne bo trpal v estradna oblačila. S producentom Johnom Lissauerjem sta se razšla in ostalo je nekaj pesmi, ki so svojo enotno podobo dobile v družbi nekaterih novih pod taktirko Henryja Lewyja. Cohen je bil soproducent albuma Recent Songs. V mnogih pogledih je bil album zvočni začetek tistega, kar je počel pozneje na turneji od leta 2008 z godali in nekaterimi eksotičnimi glasbili. Spet je šel na turnejo in znova žel uspehe zlasti v Evropi. Dylanovo »krščansko« obdobje in lastna nerazrešena intima sta ga na začetku osemdesetih znova pognala v religiozna razmišljanja. Z albumom Various Positions in pesniško zbirko Book Of Mercy je leta 1984 dal precej naravnost vedeti, o čem tuhta, a njegove založbe ta tuhtanja niso prepričala. Njegova morda najgloblja poetična dela, utelešena v pesmih If It Be Your Will in Hallelujah, ter začetna spogledovanja s sodobnim sintetizatorskim zvokom so pri založbi Columbia odpisali in album je najprej izšel pri manjši založbi Passeport Record ter vzbudil pozornost v Evropi, kjer je dosegel takojšnji uspeh in kulten status. Pozneje, leta 1990, ga je Cohenova matična založba končno vključila v svoj katalog. Leta 1988 je Cohen z raziskovanjem sodobnih zvočnih podlag nadaljeval na albumu I'm Your Man; tokrat težav z izidom ni bilo. Na njem se je razkril kot pisec angažirane poezije v pesmih, kot sta First We Take Manhattan in Everybody Knows, ustvaril pa je tudi ultimativno pesem o pesniškem/kantavtorskem poklicu Tower Of Song. Vrnil se je k svojemu prvemu velikemu pesniškemu vzorniku, Lorci, in predelal njegov Mali dunajski valček. Šel je na turnejo, a ponovna medijska pozornost (pojavil se je celo v enem od nadaljevanj serije Miami Vice) ni razrešila dvomov in strahov. Ko je leta 1992 objavil album The Future, še bolj angažirano delo od prejšnjega, je pred nastopi precej preveč pil, in ko se je končala turneja, s katero je promoviral dotični album, je imel končno dovolj estrade. V naslednjem desetletju je postal Jikan, mountbaldyjevski zenbudistični menih, asistent vodje samostana, ekscentričnega duhovnega vodje Roshija, s katerim se je občasno družil že od poznih šestdesetih let. Govoril je celo, da se h glasbi ne bo več vrnil. Zen budizem mu sicer ni priskrbel vseh odgovorov, mu je pa pokazal, kako lahko bolj mirno živi brez njih. Ko je leta 2001 končno objavil nov studijski album Ten New Songs, so bili rezultati duhovne obravnave jasno vidni. Javnost je bila vesela novih Cohenovih pesmi, vendar so z izjemo singla In My Secret Life kritiki nove pesmi oklicali za še bolj monotone kot tiste z začetka njegove glasbene poti, o katerih je zdaj seveda veljalo drugačno mnenje. Cohenov glas, ki se je prvič spremenil že okoli leta 1984, najbolj pa 1988. s ploščo I'm Your Man, ko so decibeli naenkrat začeli segati skoraj pod klaviaturo, je zdaj služil bolj ali manj za doživeto recitiranje na programirano glasbeno podlago in ženske vokale; tudi melodije mu je pomagala soustvariti tedaj že stalna sodelavka Sharon Robinson, sicer soavtorica že omenjene pesmi Everybody Knows iz leta 1988. Podobno je bilo z naslednjo ploščo, Dear Heather, ki je v javnosti odmevala bolj ali manj zgolj zato, ker je izšla le tri leta za predhodnico. Z njo je Cohen kanil povzeti svoje literarno-glasbene vplive in se počasi umakniti. Uspelo bi mu, če si ne bi menedžerka Kelley Lynch, s katero je imel kratko intimno razmerje, poželela njegovih prihrankov. Z načrtovano upokojitvijo ni bilo tako nič; ko je počistil sodne zdrahe, povezane z monetarno odtujitvijo, je moral na delo. Znova si je moral prislužiti pokojnino. Izdal je obsežno pesniško zbirko Book Of Longing in začel načrtovati koncertno turnejo. Nuja, ki jo je rodila, se je izkazala za eno najboljših Cohenovih ustvarjalnih potez. Ugotovil je, da ga mineva tesnoba, ki jo je ponavadi čutil ob nastopih, in novonastalo občutje se je odražalo tudi na odru. Poprej zadržan, je zdaj med pesmimi poplesaval, se spuščal na kolena, odzive občinstva komentiral z nasmeškom in pesmi pospremljal s kratkimi, a duhovitimi monologi. Leta 2012 je izdal nov studijski album Old Ideas in na njem sodeloval s producentom Patrickom Leonardom, ki so ga poznali zlasti po sodelovanju z Madonno. Recitirajoči glas je izginil, Cohen je na plošči spet začel peti in je napisal prva poglavja svoje štiriletne pesniške sage o minevanju. Že ob pesmi Going Home so kritiki oznanjali slovo, vendar nanj Cohen takrat še ni bil pripravljen. Turneja je trajala vse do leta 2013, izšlo je nekaj koncertnih spominkov in konec leta 2014 nekolikanj vedrejši, izdatno samoironični album Popular Problems. Leta 2015 je za največje pristaše izšla še plošča Can't Forget z nekaterimi bolj zbirateljskimi spominki s turneje; Cohen se je na njej dokazal tudi kot odličen interpret pesmi drugih, kar so tisti, ki so ga na nastopih spremljali že poprej, dobro vedeli. Že v sedemdesetih se ni branil občasne predelave in je vedno presenetil, bodisi z izvedbo uspešnice Patti Page Tennessee Waltz bodisi s pesmijo To Love Somebody bratov Gibb. Stalnica »pokojninske« turneje je bila izvedba pesmi Save The Last Dance For Me vokalne zasedbe The Drifters, na plošči Can't Forget pa najdemo eno od poznih uspešnic Georgea Jonesa, Choices. Pesem je bila posneta na tonski vaji pred koncertom in je bila kot ukrojena za Cohena. »Živim in umiram s tem, kar sem izbral,« je pel in zdaj, po vseh teh letih, je vedel, zakaj. 

Čeprav je bil že leta 1967 v povprečju starejši od običajnih debitantov, je Cohen skozi vso kariero pomembno vplival na mlade, prihajajoče ustvarjalce. Izšla je čedna peščica albumov, posvečenih njegovi glasbi, njegov vpliv so priznavali raznorodni ustvarjalci, od Nicka Cava, ki je leta 1984 na prvi plošči z zasedbo The Bad Seeds priredil pesem Avalanche, do Pixies, R. E. M., U2, Tori Amos, Stinga, Rufusa Wainwrighta in Jeffa Buckleyja. Najbolj znani tematski kompilaciji Cohenovih pesmi v izvedbi drugih sta I'm Your Fan (bolj alter) in Tower Of Song (bolj mainstreamovska), leta 2005 pa je pozornost vzbudil dokumentarno koncertni film I'm Your Man, v katerem se poleg različnih izvajalcev pojavi sam mojster, ki z U2 izvede pesem Tower Of Song. 

Ne glede na to, da so ga dolga desetletja označevali za ženskarja, je Cohen priznal, da je sicer drugoval z veliko ženskami, a da se zveze nikoli niso obnesle. Poslušalstvu najbolj znana je bržčas zveza z Norvežanko Marianne Ihlen, protagonistko ene njegovih najbolj znanih pesmi, So Long, Marianne. Znano je tudi neuslišano dvorjenje Warholovi muzi Nico, iz pesmi Chelsea Hotel #2 pa druženje z Janis Joplin. Pred odhodom v zenbudistični samostan je pristal celo v rumenem tisku, ko je drugoval in se celo zaročil z Rebecco de Mornay, v posamostanskem obdobju pa smo precej slišali o Anjani Thomas, havajski pevki in avtorici, s katero sta leta 2006 pripravila album Blue Alert. 

Julija 2016 je izvedel, da Marianne umira. Napisal ji je veličastno pismo, v katerem je prvič resno namignil na to, da se tudi sam poslavlja. Napoved novega albuma You Want It Darker, ki ga je soproduciral njegov sin Adam, je dala upati, da se to vendarle še ne bo zgodilo, in v zgodnji jeseni 2016 je po daljšem molku spet dal prve intervjuje. Takrat je v javnost pricurljalo, da naj bi bil resno bolan in opešan; v intervjujih je govoril, da je svoje naredil in da je zdaj pripravljen na odhod. Te izjave je duhovito zanikal na tiskovni konferenci ob izidu plošče 21. oktobra, ko je s palico v roki, krhek in vidno izčrpan, a dobre volje smeje dejal, da je pretiraval in da namerava živeti večno. Javnost si je oddahnila, toda govori o večnosti so bili zgolj metaforični; 10. novembra so obelodanili, da je umrl na svojem domu v Los Angelesu. V resnici se je to zgodilo že tri dni prej; ko so oznanili, da je umrl, je bil že pokopan. Pojasnili so, da so z novico počakali zaradi aktualnih dogodkov, v ZDA je bil namreč volilni teden. 

Album You Want It Darker je veličastna popotnica onkraj, dostojanstven zaključek opusa, ki sodi med najbolj konsistentne v pestri sodobni zgodovini obstoja samospevcev. Cohen se v naslovni pesmi še zadnjič pogovori z višjo silo, ki ni nujno ne B-g ne bog, čeravno vzame za izhodišče odlomek iz jom kipurja: »Tu sem, tu sem, pripravljen sem, Gospod.« Da je pripravljen oditi, je razvidno tudi iz pesmi Leaving The Table in Traveling Light. A pri tovrstnih bardih ne gre ničesar nujno jemati dobesedno; če bi Cohen ostal živ, bi to moči novonastalih pesmi ne zmanjšalo, še vedno si je pustil prostor za nadaljevanje, celo v tako brezkompromisnih napovedih, kot so zapisane v naslovni pesmi. Nadaljevanje morda še pride, Cohen naj bi zapustil še nekaj neobjavljenih posnetkov.

Pri nas je Cohen veljal za priljubljenega avtorja in na našo kantavtorsko/samospevsko sceno je močno vplival; o njegovem vplivu je govoril že Tomaž Pengov, Jani Kovačič pa je leta 1996 v sklopu tematskih večerov Pijano bar v KUD-u Franceta Prešerna pripravil koncert njegovih prepesnitev. »Leta 1996 sem pripravil večer Cohenovih pesmi, ki sem jih večino sam prevedel, le en prevod sem zapel od Tomaža Domicelja in dva prevoda sta od Jureta Potokarja. Najprej sem želel, da bi vse izvedel Adi Smolar, ki je bil precej zadržan do projekta in po izvedeni premieri v KUD-u Franceta Prešerna sem ponudil celovečerni nastop Ladu Leskovarju, ki ga je to zanimalo, ampak kaj dlje nisva prišla. S tem programom sem nastopal po Sloveniji do leta 2002, predvsem na valentinovo.«

Tomaž Domicelj je leta 1995 na albumu Bivše in bodoče objavil svojo različico pesmi Dance Me To The End Of Love (Vzemi me na kraj sveta). Pesnik in prevajalec Jure Potokar je prevedel drugi Cohenov roman Beautiful Losers (Lepi zgubljenci) in zbirko Book of Mercy (Knjiga milosti), izpod prevajalsko-izvajalskega peresa podpisanega pa smo dobili antologijo Cohenove poezije Stolp pesmi, zbirko Book Of Longing (Knjiga hrepenenja), prvi roman The Favorite Game (Najljubša igra) ter dve plošči izbranih prepesnitev Psalmi iz daljave in Duše brez kraljev. Cohen je v Sloveniji nastopil dvakrat, obakrat na zadnji turneji, leta 2010 in 2013 v Stožicah. Ob njegovi smrti je prevajalec in pesnik Jure Potokar za STA povedal, da je postal pristaš Cohenove glasbe že kot najstnik in da je na druženje s prijatelji redno jemal prvi Cohenov album, da so skupaj poslušali pesem Suzanne. Vlado Kreslin je prav tako za STA izjavil, da je bila prva Cohenova plošča zanj in za njegove sošolce v srednji šoli svetinja. Dodal je, da je bil Cohen po eni strani zelo resen, duhoven, a tudi samoironičen in da je bila njegova glasba še bolj gola kot Dylanova, kar je pomenilo, da je šlo za glasbo, ki si jo poslušal sam. Jani Kovačič je spregovoril o osebnem odnosu do Cohenovega dela: »V mladosti mi je pomagal pri osvajanju punc, nakar – kako pisati pesmi in nato – kako vztrajati. Hvala.« Leta 2012 je na večeru z glasbo in besedo Leonarda Cohena, ki sva jo pripravila v ljubljanski ploščarni Vinilka, poudaril, kako pomemben je bil Cohen za razumevanje funkcije pesnika-glasbenika, kar je kulminiralo v registraciji poklica kantavtorja, ki tovrstnega ustvarjalca opredeljuje zlasti kot pesnika, čigar besede imajo dodano glasbeno dimenzijo. 

Zaključimo torej, kjer smo začeli: že ob zelo površnem pregledu Cohenove kariere postane jasno, da ga, tako kot Dylana in še marsikoga drugega, ni mogoče na hitro oklicati za »pevca« ali celo »popularnega pevca«. Novičarski mainstreamovski mediji o tem ne razmišljajo, a v javnosti se s površnim pisanjem ustvari napačen vtis o tovrstnih ustvarjalcih, ki se ga ponavadi ne da več popraviti. Leonard Cohen je bil sicer tudi pevec lastnih pesmi, ki so, kot smo že ugotavljali, naletele na lep odmev pri širšem poslušalstvu, a ob pretuhtavanju njegovega opusa se bo, zlasti ob letošnjem oklicu Boba Dylana za Nobelovega lavreata, treba znova vprašati o smiselnosti uporabe termina »popularna glasba«, ko govorimo o ustvarjalcih, ki si všečnosti in popularnosti nikoli niso postavili za cilj. Do takrat pa poskusimo preživeti leto 2016.