Ma kej to je Kombo D?

Približno pred letom dni so se na snemanju v Kulturnem domu Nova Gorica združili člani zasedbe Kombo D in basovsko-kitarski del Komba C, da bi navihane glasbene ideje Zlatka Kaučiča zamrznili v prostorčas. Cedejka Kombov D in C je bila v kvaši že nekaj časa in s skupnim delom so glasbeniki muziko zgnetli v posebno obliko ter jo začinili z lastnimi izkušnjami. Da bi snemanje zaključili v enem samem dnevu, so na številnih vajah plavali skozi Jok, smeh in užitek – od tod tudi naslov albuma. No, v zvoku in vsebini ploščka ni zaznati veliko joka, če pa se slučajno po naključju znajde v kakšnem posameznem segmentu, ga hitro premaga radost. Ta se napaja v repetitivnih kitarskih linijah, igrivih besedilnih vložkih, predvsem pa jo goni tolkalna sekcija, torej srž zasedbe Kombo D. Najmlajša generacija Kaučičeve šole so namreč trije tolkalci: Aljaž Pekeč, Lovro Bolčina in Oskar Bolčina. Slednji je za Primorske novice dejal, da najraje »zaigra ritem, da mu vsi sledijo«, in prav ritmičnost je leitmotiv vseh devetih kompozicij na ploščku ter prej omenjene strunske teme, ki svojemu ponavljanju navkljub ne dolgočasijo. Mešani otroški pevski zbor SCGV Emil Komel Gorica kratke tekste velikokrat secira v zlogovne repeticije in mladi ritmovci mašinirajo predvsem na bobnih. Materialnost zvoka je tako potrjeno rdeča nit vseh generacij Kaučičevih podmladkov, četudi jo uvajajo preko tako raznolikega spektra, kot ga lahko zajamejo prosta improvizacija, afrobeat in funk ali najbolj priljuden format rock benda. Slednjega skorajda narekuje že zasedba, v kateri se s pomočjo predzadnje generacije znajde Kombo D. Seme te specifične glasbene šole, ki podira vse ustaljene načine pedagogike, kali dalje.

Posebno pozornost pritegne odprtost formata. Tako melodija kot ritem puščata neomejene možnosti za razvoj ob živih nastopih. Solaže, ki smo jim priče ob poslušanju plošče, bodo svoj rockovski potencial namreč zares lahko izživele šele ob tridimenzionalnosti švica, giba in energije, ki jo omogoča koncertni oder. Materialnost zvoka je tako potrjeno rdeča nit vseh generacij Kaučičevih podmladkov, četudi jo uvajajo preko tako raznolikega spektra, kot ga lahko zajamejo prosta improvizacija, afrobeat in funk ali najbolj priljuden format rock benda. Slednjega skorajda narekuje že zasedba, v kateri se s pomočjo predzadnje generacije znajde Kombo D. Seme te specifične glasbene šole, ki podira vse ustaljene načine pedagogike, kali dalje. 

Ponekod nas zaziba v nedosegljivo idilo, denimo z nežnostjo komada Poljubčki s Tenerif, ki še najbolj nakaže tudi zmožnost tolkalnega izraza ritemske sekcije, drugje draži z nekaj politične nekorektnosti – Kitajci so prišli zbode tako po liniji kitar kot po vsebini. A jok in smeh, ki morda še najbolj ponazorita preteklo leto, polno frustracij in ciničnega krohota, Kombo D uspešno prepoji z užitkom ustvarjanja. Glasbena mladina zahodne slovenske regije torej kljub vsemu zori.