Malo pivo »klasičnega rocka«

Pred šestimi leti sta se Jernej Dirnbek – Dimek (Mi2) in Davor Klarič (nekdaj Šank rock, zdaj že dolgo Mi2) odločila za sodelovanje in ga naslovila Z muziko o vinu in ljubezni: »Glavni razlog je obširen glasbeni opus tekstopisca Dimeka, ki se je nabral skozi leta glasbenega ustvarjanja, pri čemer pa določene pesmi zaradi svoje narave (dolžine, žanra, oblike) niso našle mesta v standardnem koncertnem repertoarju skupine ali pa so bile napisane za druge glasbene izvajalce.« Sčasoma je ta opis dveh izkušenih in uspešnih avtorjev dobil še večjo težo. In prinesel izziv. Dimek in Klarič sta v osnovi dvojec z vsebino, ki pride kot pričakovani odklon od tistega, kar že sta. Nista ravno daleč od Mi2. Za album, ki je naposled izšel po šestih letih sodelovanja, so bila pričakovanja upravičeno visoka, sploh ko je postajalo očitno, da ne gre za občasno hecanje. In kar zdaj ponujata, je prej hecna resnost kot resen hec. To je hec, narejen na dober način, ampak tak, ki hkrati želi biti še kaj več. Sproščena, a izkušena kreativnost srednjih let, dobra, razmišljujoča, zbadljiva. Ne pa tako prepričljiva ali celovita. 

Za žejne in srečne, kot je prvenec poimenovan, bi bil lahko konceptualen starošolski solo, predvsem pa kantavtorski album, kar izvajalca sama poudarita. Vesta za nova (stran)pota. Je pa ena stvar iti na odre, kamor Mi2 stežka še gre, druga pa po tem ponuditi celostni album. Za žejne in srečne je na prvo žogo dejansko konceptualen (komadi so sicer izhajali postopoma), ker je takšen prvi komad, Malo pivo. Namreč dimkovski, ko Dimek v svojem zvedavem smislu in z zgovorno poetiko ne razume, kako ima lahko kdo na svetu rad malo pivo. In to v taki umirjeni, kabaretski, kantavtorski obliki. Mojstrsko. Vokal ni daleč od tega, kar je z leti Dimek postal v Mi2, zlasti v akustičnih izvedbah, kjer je nizal simbiotski kontrapunkt Tonetu Kregarju. Kje je potem razlika, zakaj ima tak komad ne le smisel, ampak razlog za ta dvojec? Zato, ker nima nobene aspiracije postati hit, kar je v Mi2 najbrž vedno težje, ko enkrat spesniš Čisto jebo in Visoko pesem. In še marsikaj poprej. Malo pivo si lahko privošči humor bolj na okobal in tudi kritiko. 

Presenečenje za album, sploh tako zgodaj, je vokal Aleksandre Ilievski v Saj si moja. Ne sam po sebi, saj gre za prepoznavno pevko iz zasedbe Pliš, presenečenje je prej sladki, objemajoči vokal Dimeka. Komad bolj za srečne kot žejne, ampak koncertno utegne koga zažejati, ko se Tomaž Gajšt na krilovki dokaže in izlije v velik instrumentalni preskok. Produkcijsko je med prvima dvema skladbama ogromen razkorak. Dimek in Klarič naj bi bila najprej dvojec, ki je lahko, karkoli si želi, a medse že tako zgodaj spusti vokalistko, ki se ji Dimek prilagodi. Saj si moja tako izkušeni dvojec odtuji. Zakaj? Ker skladba Mati, snaha, hči v svojih skoraj osmih minutah znova pritegne v vse vedre razloge, v katerih se da razbrati tudi biografske elemente Dimeka, ki je vmes pustil varno službo v javnem sektorju in šel ne samo za muzičarja, ampak tudi za pisca, saj je izdal že dve precej berljivi, čeprav ne preveč ambiciozni knjigi (Tramp, 2021; Ledena kraljica, 2022). Dimeka bi lahko celo imeli za zmagovalca v nemogoči in vnaprej izgubljeni tekmi bitke srednjih let. Prav Mati, snaha, hči je tista, v kateri se lahko presodi smiselnost takega sodelovanja. Dimek ne more biti nič drugega kot Dimek, a je hkrati lahko še kaj. Najprej kot avtor in potem kot avtor uspešne skupine. Tu je lahko tako svoboden, kot je bil na albumu Čista jeba, ki letos praznuje desetletnico. Mati, snaha, hči pokaže, da je sposoben avtor, ki zna iz še tako vsakdanje zgodbe in na prvo žogo iz povprečnega verza narediti ljudski, skoraj ponarodeli refren. To mojstrstvo je podkrepljeno z Jadralsko. Dokaz, da če hodiš redno v Dalmacijo, boš našel klapo v sebi. Kot parodija je pesem vrhunska in ni težko zgrešiti, da je namenjena preverjenemu koncertnemu kontekstu za dovolj poznavalsko občinstvo. Kdor bo to slišal v živo, se bo nasmejal. 

Kaj je potem kantavtorstvo? Mar ni to? Aranžma z vrhunskimi gosti Janezom Dovčem (harmonika), Goranom Krmacem (tuba), Tadejem Vasletom (brač) in vokalnim kvartetom Male malice je še dodatni pokazatelj, koliko izzivov lahko ponudijo tradicionalne viže. Dimek ne bo nikdar klapar, a je pokazal, da bi lahko bil, čeprav na svoj štajerski način. »Kaj me briga če ni vetra / dokler nam zdržijo jetra / rum in gin sta naš adrenalin / pijemo ga kot živine od marine do marine« je refren, ki bi bil za Zmelkoow preočiten, za The Drinkers pa preveč liričen. Kaj potem je tukaj? Zabava. Kolektivna, kontekstualna, za ljudi, ki znajo Cesarico na izust, ostalo pa uganejo. Dimek in Klarič v tej maniri nista ravno brecljevska, a niti nista tako daleč v času, ko je očitnost pač nujna. V Med sodi rojen je dvojec najbolj osrediščen. Klarič očitno ne tišči v ospredje, a prav tako lahko prepriča Dimekov verz, ki pravi, da »samo kitara ve za vse moje poti / pobegle vikende, ukradene noči«. Pa še vokal je končno nepričakovan, iščoč. Kot tudi komad. Nič ni narobe, če si dvojec razdeli vloge, da sta oba, kar sta, ampak tokrat sta res sproščena in srečna. Klaviaturist in pevec/kitarist se združita v pesmi, ki ne želi biti več od tega, kar je. Med sodi rojen je skoraj balada, v kateri bi pričakovali humor, a tega ni, ne takšnega, ki bi odžejal brez razmisleka. Presežek albuma, argument njunega sodelovanja, to pa ja. 

Ker prav to je ključno vprašanje: zakaj, čemu, kaj sta? Blues ob žici ne ponudi odgovora. Zakaj bi ga? Verzi se začnejo stapljati, melodija vse bolj postaja tisto, kar dodaja vsebino. Ni več le zgodba z melodijo. Kar se toliko bolj sliši, ko se navdušenima Dimeku in Klariču pridružijo taka imena, kot so Jani Hace (bas), Daniel Šimek (harmonika) in Sergej Ranđelović (bobni). Edina stvar, ki je ni, je malenkost bolj domačna tematika. Tako je še dobro, da v pravem trenutku pride Obletnica. Uvod je nagovor, po katerem je »sin moj, jutri boš 30 / ka's nor, kak jubilej, kako preseganje vseh mej« hkrati očetovski napotek, ob katerem Klarič naniza spomin na Bohemian Rhapsody. Obletnica je slovo ne le od mladosti, ampak tudi napotek mlademu tridesetletniku, kar je ironija, sarkazem in cinizem posebne sorte. In temu Klarič vrhunsko sledi. Ko nastopi Zimska idila, je v njej dovolj spevnosti in modrosti, a sama po sebi ne prepriča, ne zares. Pa ne zaradi izdelanih in sugestivnih godalnih aranžmajev (Nina Pečar), ti so dobrodošli, pač pa zato ne, ker je pesem eden redkih trenutkov, ko se zdi, kot da sta Dimek in Klarič naredila komad za Mi2. Ne zato, ker bi morala ali ker bi bilo tako boljše, ampak ker je pesem močna in polna in bi v kontekstu benda dobila večji zanos. Ponazorjen v pesmi Stari rihtar, še eden redkih komadov za zveste poslušalce, ki bodo sledili besedilu, a najbrž iz prve, kar bo velik zalogaj. Škoda, da pejsaži tega komada niso še bolj produkcijsko prepoznani, saj sta Klarič in Dimek tu kot da zaklenjena. In ko sta, je pesem sledljiva, skoraj nalezljiva. Zmagovalna skladba Pod odrom je klavirsko slovo, ki je več kot klavirsko, saj je prepričljivo aranžirano. Remek delo. Dimek je tu zrel, medtem ko je Klarič najbolj to, kar bi si rock občestvo predstavljalo, da je. Pod odrom je sama zase nov koncept. In kaj je ta? Uvid, komentar, parodija? Škoda, da pride šele na koncu, kjer zimzeleno »srca se razpro«. Že dolgo ni bilo komada, ki bi tako presekal, kaj šele v takem aranžmaju, in preizprašal celotni album, ga vrnil na začetek, in to na najbolj premočen, karikiran način. Dimek je tu celo tako dvoumen, da ne veš, ali gre za parodijo ali za izpoved. 

Dimek in Klarič sta v osnovi dvojec z vsebino, ki pride kot pričakovani odklon od tistega, kar že sta. Nista ravno daleč od Mi2. Za album, ki je naposled izšel po šestih letih sodelovanja, so bila pričakovanja upravičeno visoka, sploh ko je postajalo očitno, da ne gre za občasno hecanje. Ko je sodelovanje prešlo v snemanje, sta poprijela resno. In kar zdaj ponujata, je prej hecna resnost kot resen hec. To je hec, narejen na dober način, ampak tak, ki hkrati želi biti še kaj več. Sproščena, a izkušena kreativnost srednjih let, dobra, razmišljujoča, zbadljiva. Ne pa tako prepričljiva ali celovita. Je žejna in srečna. In ostane žejna. In srečna.