Marija je bila rojena na dan, ko je bil Bog pijan

Balet Maria de Buenos Aires, nova produkcija SNG Opere in baleta Ljubljana, je nastala po »operiti« (manjše glasbeno delo) Astorja Piazzole. V njej se združujejo glasba, petje, govor in ples. V času nastanka je veljala za zelo kontroverzno. Zgodba, besedilo Horacia Ferrera, je v Ljubljani v uglasbenih songih zazvenela v izvirniku, medtem ko je govorjene dele prevedla Marja Filipčić Ređžić. Ravno to spreminjanje jezika in preusmerjanje moje pozornosti z akterjev k nadnapisom in nazaj na dogajanje me je najbolj zmotilo. Z razumevanjem pevcev ni bilo težav ne v prvi (premiera) ne v drugi postavitvi (20. februar). Dikcija Nuške Drašček, Sare Briški – Raiven in Ivana Andresa Arnška je bila brezhibna, sem pa s težavo sledila premiernemu Duendeju, to je pripovedovalcu, ki ga je upodobil Lukas Zuzschlag. Pozneje, v torek, se je v tej vlogi izjemno znašla Višnja Fičor, ki se ji poznajo pevske, igralske in napovedovalske izkušnje. Poleg tega je z odra občasno proti občinstvu zasvetila močna svetloba, ki je zastrla nadnapise.  Predstava je nedvomno vredna ogleda, ker je zelo drugačna, ker je glasba Piazzole magnetna in ker so izvajalci izvrstni. V operni hiši so imeli zlasti srečno roko pri izbiri obeh glavnih protagonistk. Tako Nuška Drašček kot Sara Briški sta pevski kameleonki, ki se glasovno lahko spreminjata in skačeta iz enega počutja v drugo, iz karakterja v karakter in nista nujno vedno operni.

Inštrumentalni ansambel je vodil harmonikar Marko Hatlak, ki je ustvaril pravi občutek argentinskega tanga, kot si ga je zamislil Piazzola. Glasba je bila strastna, na trenutke groba, raskava, in temu so sledili tudi pevci. Najbolj  pristno je deloval Arnšek, ki ima to glasbo dobesedno v krvi. Operni zbor (osem žensk in osem moških) je svoje dele odrecitiral unisono. Lahko bi rekla, da so bile ženske na premieri nekoliko bolj usklajene, medtem ko je bila celota boljša na ogledani reprizi.

Že takoj ko se je na odru pojavil baletni ansambel v večjem številu, me je zmotila neusklajenost plesalcev. Nekaj dni pred tem sem si ogledala posnetek Labodjega jezera kitajske produkcije, kjer so se na odru ob labodkah znašli mali labodki, ki niso mogli imeti več kot pet, šest let – bilo jih je malo morje in bili so usklajeni kot eden, zato mi je toliko manj razumljivo, kako da tega nikoli ne vidim v profesionalnem teatru. Ko so bili v operni hiši na odru zgolj trije pari, je bilo izvajanje nekaj povsem drugega, celo izjemno. Na reprizi pa je bil boljši celostni vtis. Pomislila sem, da so bili na premieri plesalci morda preutrujeni, saj so imeli dan prej predpremiero. Poleg tega me v predstavi ni navdušil preveč baletni tango. Ob taki glasbi in tako temačni zgodbi prostitutke, ki umre in znova oživi, ko njena senca straši po ulicah Buenos Airesa, ko se del zgodbe morda dogaja v sanjah ali podzavesti, ko si vsak zase lahko razlaga dogajanje in nerazumljive dele besedila po svoje, bi za moj okus potrebovali nekaj robatega, grobega, strastnega, morda celo nasilnega … A je že tako, da so okusi različni, in verjetno je prav tako. 

Če zaključim: predstava je nedvomno vredna ogleda, ker je zelo drugačna, ker je glasba Piazzole magnetna in ker so izvajalci izvrstni. V operni hiši so imeli zlasti srečno roko pri izbiri obeh glavnih protagonistk. Tako Nuška Drašček kot Sara Briški sta pevski kameleonki, ki se glasovno lahko spreminjata in skačeta iz enega počutja v drugo, iz karakterja v karakter in nista nujno vedno operni. Seveda pa ni zanemarljivo niti dejstvo, da sta obe trenutno nasploh v središču dogajanja in je zato veliko zanimanja zanju. Nuška je namreč dobitnica nagrade Prešernovega sklada, Raiven pa je udeleženka prihajajočega izbora Evrovizije.