Marš na oder!

O bendu H!PE je bore malo znanega, tudi splet je skop z informacijami, še največ bi vedeli povedati posvečeni in prijateljski krogi ter morda ekipa ŠOP Records. Od debitantskega kratkometražnega EP-ja Perfect Combustion izpred dveh let, ki smo ga na tem portalu ocenjevali v prvi polovici dvojne recenzije Mlado in staro, šus v glavo!, do danes ne vemo česa več kot to, da gre za samooklicani grunge bend Dejana Gerčarja – Binija iz Trbovelj, ki je v nerockovskem, trapovskem miljeju znan kot Lil Bini in po sodelovanjih v drugih projektih, na primer Project xm1. Ob odsotnosti zabeležk, ali je H!PE sploh živ, koncertni bend, imamo za raziskovanje in odkrivanje Gerčarjevega dela le njegov Soundcloud kanal, kjer med raznolikimi ustvarjalnimi nagnjenji izkopljemo tudi njegove zgodnejše, deset let stare kitarske songe. V aktualnem kontekstu plošče Rahu's Appetite in nasploh H!PE početja pomemben poduk ta: dokler Gerčar ne bo stopil z bendom na oder pred občinstvo in v prvi vrsti pred svoje vrstnike, bo njegov potencial ostal obroben in preslišan, on sam pa nepotešen. Zatorej, marš na oder!

Decembra lani je ŠOP diler na FB profilu objavil notico, da je prejel demo posnetke H!PE-a. Tri tedne kasneje, v začetku novega leta, je bil zunaj dolgometražni Rahu's Appetite s šestnajstimi komadi. Odpre ga akustični song Wickedmind, ki ob navezavi na omenjene zgodnejše solo posnetke Gerčarja prikliče na dan duhove mitskega MTV Unplugged nastopa Nirvane. Nasploh se skozi celo ploščo vleče spiritus agens Kurta Cobaina, ki privre na dan skozi bolestno, na trenutke prav trpečo vokalizacijo, polno stiske, gneva in srda. Ta najmočnejši adut H!PE-a se poklopi z izbruhi frenetične distorzije nasršenih in strupeno ostrih kitarskih eskapad, ki na žalost prevečkrat poteptajo sintetično ritem sekcijo in sprogramirane bobne, kar zatira dinamiko večine komadov. Le v redkih primerih ta dobi na pomenu in še to v bolj umirjenih komadih, kot je polbaladni Ghosthunting, v katerem boben vendarle zveni nekoliko bolj fizično in bobnasto, kar pa se mu ne posreči v Lonely Tree. Ni zanemarljivo, da peklenskost večine komadov zveni boljše skozi računalniške zvočnike kot pa na stereo hi-fi zvočnikih, na katerih se energičnost in neposrednost še opazneje splošči, tako da celota zveni tanko, preveč linearno. To je nasploh ključni hendikep te plošče. Škoda, da projekt iz spalnice med drugim postreže s par nerazumljivo odrezanimi zaključki komadov. Podobno kot že pri EP-ju imamo tudi v primeru Rahu's Appetite opravka z robustno in ceneno DIY produkcijo demo plošče oziroma delovnih posnetkov, ki pa zaradi nakazane večplastnosti kliče k odločnejšemu koraku. Po zvočni podobi zveni kot izolirani produkt iz domačega studia, kar je, roko na srce, v maniri ŠOP Records, vendar odsotnost podatkov, kje in s kom je bila plošča posneta, napeljuje k zaključku, da je za razliko od predhodnega Perfect Combustion, posnetega z bendom, tokrat vseh šestnajst komadov v celoti posnel Gerčar sam. Kot za dober primer šibkosti tega one-man-banda je vredno pozorneje prisluhniti komadu Four Pillar of Gaza, v katerem nastopi stonerski moment, ki bi pošteno zagrmel v izvedbi pravega, konvencionalnega rockerskega benda. Isto, recimo, velja za angažirani hibrid Rage Against The Machine in N'Toka v Put My Diploma Up Your Eh ali v naslednjem komadu, Ready Set Go, ki postreže z vražjostjo Marilyna Mansona. Komadi preprosto ne premorejo kolektivnega šusa in so produkt individualiziranega sveta. 

H!PE si je očitno sposodil ime pri dokumentarcu HYPE! iz leta 1996, ki je zajel zgodbo glasbenega brbota in dogajanja na severozahodu ZDA, v Seattlu in okolici, v osemdesetih in devetdesetih letih, ko je s tistega konca sveta udaril grom grungea ter sprožil svetovno evforijo in tudi komercialni uspeh (pod)žanra, ki je nazadnje pokopal izvirnost, spontanost, udarnost in raznolikost te lokalne scene. A bolj kot razplet te zgodbe je v aktualnem kontekstu plošče Rahu's Appetite in nasploh H!PE početja pomemben poduk ta: dokler Gerčar ne bo stopil z bendom na oder pred občinstvo in v prvi vrsti pred svoje vrstnike, bo njegov potencial ostal obroben in preslišan, on sam pa nepotešen. Zatorej, marš na oder!