Mečkanje

Oh, saj ne more biti res! Papir, eno od ogrodij civilizacije, postaja, kot kaže, vedno bolj presežen. Ko se danes čudimo nad krhkostjo našega sveta, utemeljenega na digitalijah, tuhtamo o morebitnem kolapsu, ki bi prišel zgolj z izklopitvijo elektrike ali interneta, pozabljamo zgodovino sežiganja knjig, uničevanja knjižnic, pozabljamo na krhkost papirja in njemu sorodnih materialov, v katere vtiskujemo ali vpisujemo pisavo. Ko razmišljamo o digitalnih republikah in nevarnosti kibernetskih napadov, pozabljamo na okornost mastodontskih papirnatih birokracij in njihovo ranljivost, podvrženost izgubam, krajam, zmedam in uničenjem. Koliko spominov je vtisnjenih na papir, kako nenavadno je pravzaprav, da je ta navadno pravokotni kos beline, otipljiv, konkreten in zaradi svojega potenciala abstrakten obenem, nosil civilizacijo toliko časa. Ž-jevi štirje komadi se odvijajo na nikogaršnji zemlji, v vmesnem prostoru med papirjem ter pedali in piezom, v polju, osvobojenem materialnosti kot take, kjer srečujemo zgolj njene sledi. Papir tako na neki način v uho vstopa že iz preteklosti, kot zvočni fosilni vtis njegove površine, hrapave, lomljive, prepogljive in šumeče, saj je vedno že konkretno obdelana in posredovana. To pogosto povzroči precejšnje zabrisovanje fizičnega zvočila ter v ospredje postavlja filter, in s tem pogosto poslušamo klasičen noisovski zvok, če seveda kaj takega, kot je klasični noise, obstaja; gotovo pa obstajajo njegovi tropi.

Papir kot material, tekstura, zvočilo je spremljal generacije že v času odraščanja; papir šolskih zvezkov in učbenikov. Papir, ki se mečka v krogle in meče, ki se drobi, svaljka, slini in piha, listi, ki se obračajo med učenje. Gladek papir, hrapav, masten in nežen, grob, z vonjem po starosti ali svežem. V zvočnem smislu je pomembna predvsem njegova navadno nerazvidna hrapavost ter njegova mečkljivost, zmožnost, da v številnih prepogibih z eno potezo proizvede zgoščen in glasen šum. Predstavljajmo si zvok tisočih ljudi, ki na enem mestu istočasno mečkajo časopisni papir ...

Ideja, da s papirjem delaš godbo, ni nova. Ž alias Žiga Jenko z albumom Paperwork naredi simbolni spoj analognega in elektronskega, različnih materialov za shranjevanje in prenos informacij v sodobnem svetu. Podobno kot se v zvočni poeziji jezik odtuji pomenu in v ospredje stopi v svoji zvočnosti, tako se tu tako papir kot vezja odpovejo svoji funkcionalnosti in odtujeni stopajo v ospredje. Na ta način v skladu z odkritji povojne glasbe zvok stopa v ospredje kot zamolčana plat vsakdanje resničnosti, kot druga plat nazorno zaznanega in uporabljivega. Tej plati skozi različne godbene prakse prisluškujemo že desetletja.

Ž-jevi štirje komadi se odvijajo na nikogaršnji zemlji, v vmesnem prostoru med papirjem ter pedali in piezom, v polju, osvobojenem materialnosti kot take, kjer srečujemo zgolj njene sledi. Papir tako na neki način v uho vstopa že iz preteklosti, kot zvočni fosilni vtis njegove površine, hrapave, lomljive, prepogljive in šumeče, saj je vedno že konkretno obdelana in posredovana. To pogosto povzroči precejšnje zabrisovanje fizičnega zvočila ter v ospredje postavlja filter, in s tem pogosto poslušamo klasičen noisovski zvok, če seveda kaj takega, kot je klasični noise, obstaja; gotovo pa obstajajo njegovi tropi. Spet drugič se skozi amorfno hrupno gmoto prebijejo omenjeni odtisi in jasno prepoznamo papirnato površino, ki je zaradi posredovanosti oddaljena in obenem zaradi nje same (glasnost, lovljenje in jačanje sicer slabo slišnih zvokov) precej intimna. Škripanje, zategovanje, drgnjenje, šumenje papirja tako s povečavo mikroprostora v ušesih gradi masivne reliefe, podobe stanovitnega življenja pogorij z njihovimi votlimi prostori, vetrovjem, podrastjem in živalmi, s krušečimi se skalami in potoki, ki gladijo kamne. Poslušamo nekaj statičnega in gibljivega, trdnega in krhkega, ničnega in masivnega obenem. 

Predstavljamo si lahko, s kakšno prislušno pozornostjo Ž sopostavlja papirnate materiale ter z njimi ročno in preko drugih predmetov igrivo rokuje. V tem se razkriva nekaj otroškega pogleda in prisluha, ki si v igrarijah s figuricami in modelčki v kombiniranju kock s pohištvom, ki zadobiva poteze naravnih krajin, ves čas prizadeva, da bi slišal ves ta svet spregovoriti, da bi dobil glas. Da bi njegovo izvorno nemost ali krhko zvočnost spremenil v živo zvočno pokrajino. Tako tukaj uspeva sprožiti glasenje papirja. 

Ko si kakšni neposlušalci hrupnih in drugih eksperimentalnih godb zamišljajo, kako so te mračne in zapletene, spregledujejo, da je na njih nekaj utopično fantazijskega in otroškega, otročje igrivega in preprostega, da v njih najdemo radovednost, sorodno tisti, zaradi katere gre otrok na prepovedano podstrešje, v klet ali gozd. Zvočni svet še vedno ostaja področje odkritij in pustolovščin.

Paperwork se poslužuje tudi ritma in občasnega semplanja, prav tako dodobra izkorišča signal kot tak, kolikor obvisi v svoji brneči potencialnosti, nezasičeni z določenim imputom. Gre za drobne začimbe, ki prispevajo k raznolikosti različno hitrih in razgibanih štirih delov plošče, naslovljenih preprosto s Paperwork in oštevilčenih. Seveda je kot pri vsakem hrupu zanimivo tisto, kar uhaja nadzoru, v tem primeru tisto, kar ubeži trku zvočečega in ozvočenega, ki seveda pogosto menjata svoji vlogi. Omenili smo vmesnost teh zvočnih krajin, njihovo nematerialnost, ki se kaže po svoje v celoti in po svoje v teh samih izhodih, iskrah, v zaletavajočih se resicah garbage zvoka (pridevnik uporabljamo v analogiji z izrazom garbage time v košarki, ki je čas v tekmi, kadar ni več vpliva na rezultat, kadar se nabija prazna statistika, se čaka na konec, skratka prazni čas, nekaj, kar uhaja srži igre; garbage zvok je, nasprotno, bistvena prvina hrupnih godb). 

Paperwork je album za ljubitelje hrupa in za radovedneže na področju konkretnih in eksperimentalnih godb nasploh. Poleg tega da je nesemantični zvočni dogodek, ga lahko poslušamo tudi kot svojevrsten zvočni esej.