Med naravo in industrijo

Omemba Zasavja marsikomu prikliče mentalno podobo trboveljskega dimnika, arhitekturnega čudeža industrializacije, ki vsaj simbolno, z lastno cementno morbidnostjo, straši po odmaknjeni gozdni dolini. Odzven prostorske dihotomije abrazivnega in nežnega oziroma industrije in narave se sliši tudi na najnovejši izdaji Sub Persona zasavskega glasbenika Lifecutterja oziroma Domna Učakarja. Izrazito žanrsko fluiden ustvarjalec, za katerega se je že zazdelo, da je višek spoštovanja dosegel z mrtvaškim plesom razkrajajočega nojza in tehnoidnega gona preteklih petih let, uho sedaj usmerja proti organskemu izhodišču – gozdovom. Zvočni imaginarij instrumentalij poslušalca na momente prestavi v svetlejše pasaže brhtenja in celo posnetke ptičjega petja, na drugih mestih odzvanja agonija temačne ambientale. Lifecutter dva antagonistična koncepta, človeške posege na eni strani in kljubovanje narave na drugi strani, delikatno uravnava s pomočjo zanje tipičnih zvokov. Vendar gre s tehniko v njenih najzanimivejših zasukih tako daleč, da bi lahko komad št. sedem opisali skoraj kot elektronsko verzijo zasedbe Širom. 

Album, katerega podstat temelji na oblikovanju zvočne podobe za kratki film in raziskovalno umetniško instalacijo Sub Persona umetniškega dua PLATEAURESIDEUE, prerašča galerijski okvir in polnopravno raziskuje tenzije med človeštvom in naravnimi gozdovi. Čeprav je že pri albumu Safe Place iz leta 2016 glasbenik prvič nakazal, da mu je zvočenje monumentalnih vizualnih podob pisano na kožo, je očitno šele poglobitev v nepremično materijo gozda vzpodbudila čez plato razvijajoče se raziskovanje enako impozantnega drona, ki je pred tem v Lifecutterjevi diskografiji kot produkcijski element občasno vzniknil, a se tudi enako hitro porazgubil. Kljub temu da je Sub Persona pod kožo še vedno krvava, oziroma na njej ne manjkajo ritmični približki, denimo v četrti in peti skladbi, večina zvočne dinamike izvira iz predihavanja, valovanja, žarenja in dromljanja kitarskih efektov, terenskih posnetkov in semplov. 

Zdi se, da ustvarjalec zvoka ne razume več samo v zaprti, samonanašalni relaciji moduliranja različnih zvočnih vidikov, temveč v njegovi interakciji s predstavljeno in do neke mere umetno potencirano simbolno podobo gozdov. Zvočni imaginarij instrumentalij poslušalca na momente prestavi v svetlejše pasaže brhtenja in celo posnetke ptičjega petja, na drugih mestih odzvanja agonija temačne ambientale. Lifecutter dva antagonistična koncepta, človeške posege na eni strani in kljubovanje narave na drugi strani, delikatno uravnava s pomočjo zanje tipičnih zvokov. Vendar gre s tehniko v njenih najzanimivejših zasukih tako daleč, da bi lahko komad št. sedem opisali skoraj kot elektronsko verzijo zasedbe Širom. 

Če je torej ustvarjalec v preteklosti veljal za sinonim za surovo produkcijo zvočnega švasanja, ki je spadalo na oder Zasavje Noisefest International, na albumu Sub Persona predstavlja zvočni svet, ki bolj kot teoretski razmislek o gozdovih podaja uvid v notranji svet Lifecutterja. Upajmo, da se ob bok odličnih domačih ambientalnih ustvarjalcev Umdhlebija, Brgsa in Gašperja Torkarja Učakar ne podaja samo na kratek ekskurz, temveč da je najnovejša izdaja odskočna deska v globoki del bazena bolj pretanjenih elektronskih muzik.