Mednarodna širina ljubezenskih pesmi »revne opere«

Slovensko komorno glasbeno gledališče si je zastavilo velik izziv z uprizoritvijo glasbeno in režijsko zahtevnega projekta, monoopere za ženski glas in saksofon. Ljubezenske pesmi so plod ustvarjalnega navdiha srbske skladateljice Ane Sokolović, profesorice kompozicije na montrealski univerzi v Kanadi, ki izkazuje stilno širok, četudi nekoliko eklektičen svetovni nazor. V njenem glasbenem idiomu najdemo melose tako klasičnih tradicij kot tistih, ki izhajajo iz ljudskih izročil, in tudi pri izbiri besedil posega po raznolikih avtorjih in jezikih. 

Slovensko komorno glasbeno gledališče je z izborom monoopere izpostavilo izrazni napredek svoje pevke ter programsko premišljeno izbiro sodobnega glasbenega izraza, ki vsekakor bogati slovensko glasbeno-gledališko krajino.

Največja teža tega dela sloni na pevskem partu, ki mora z glasom in igro izpostaviti različne tipe ljubezni, od materinske prek romantične do nedoživete, recimo ljubezni do umrlega človeka. Vsa ta emocionalna stanja zrcalijo besedila Walta Whitmana, Vaska Pope, Paula Éluarda in drugih. Za nameček v glasbenih interludijih nastopi še bolj izostrena melodiozna plat v ponavljanju besede »ljubezen« v stotih jezikih. Glasbeno tako nekoliko nedosledno delo, v katerem se medsebojno prelivajo bolj melodiozni utrinki, atonalno zaznamovano gradivo in mikrotonalni učinki ter ljudsko obarvani ritmi, je vseeno zazvenelo presenetljivo enovito v izvedbi solistke Irene Yebuah Tiran. Zdi se, da je sopranistka s to vlogo napredovala ne samo glasovno, temveč tudi osebnostno, oziroma kot temu pogosto rečemo v umetnostnem kontekstu, v karizmi. V režijski premislek o asketski estetiki črnih in belih linij je pevka vdahnila precej svoje prezence, ki se ni osredotočala le na lepoto izraza, temveč je žarčila tudi resnejši patos in vso težo ponotranjene in doživete vloge. Trpljenje protagonistke je bilo tako na momente res otipljivo v asketskem vzdušju dvorane Stare elektrarne, v katero je režija sicer vključila nekaj barvitejše otroške igrivosti z uporabo papirnatih izdelkov šolarjev. Ti me morda niso v celoti prepričali kot efektivno odrsko sredstvo iz vidika vnašanja »inovativnih« scenskih rešitev, kar je značilnost češke opere povere.    

Poleg pevke je v drugi »nosilni« vlogi nastopil saksofonist Lovro Ravbar, ki je iz svojega inštrumenta izvabljal presenetljiv nabor zvokov z razširjeno tehniko. Zahtevni part je obvladoval v vseh registrih. S sopranistko sta mestoma napolnila prostor z rahločutnima glasovoma, ki sta se barvno presenetljivo zlivala drug v drugega. Ne samo to, saksofon je uspel s toplim tonom zaobjeti in dopolniti specifičen zven sopranistkinega glasu. Poleg tega sta v zahtevnih intervalnih sozvočjih oba delovala intonančno neoporečno.

Eklektičnost glasbe, kateri se v postmoderni umetnosti ne da izogniti, je umirjala v celoti vseeno konsistentna igra Irene Yebuah Tiran in dovolj izdelan dramaturški lok režije, ki je s pomočjo simbolike in premikanja protagonistke po odru smiselno povezovala vseh pet ljubezenskih stanj. Vpela jih je celo v ganljivejši višek in v eno nižišče, ki ga je pevka ponazorila prostorsko, s tem ko so jo osvetlili žarometi, medtem ko je stala na stolu, oziroma kasneje, ko je ležala na tleh.

Slovensko komorno glasbeno gledališče je z izborom monoopere izpostavilo izrazni napredek svoje pevke ter programsko premišljeno izbiro sodobnega glasbenega izraza, ki vsekakor bogati slovensko glasbeno-gledališko krajino.