MENT 2018- I. dan

MENT Ljubljana se je neuradno začel v DobriVagi z razstavo plakatov appointMENT različnih umetnikov in oblikovalcev, ki se motivno navezujejo na nastopajoče na letošnjem festivalu. Nekakšen neuradni preddogodek je potekal tudi v Galeriji Kapelica, kjer je zasedba Širom nastopila z izraelskim umetnikom Guyjem Ben-Aryjem, ki je s sodelavci pripravil zvočno instalacijo cellF, ki jo tvori biološka nevronska mreža, vpeta v sintetizator zvoka; v uradnem delu festivala bo s tem zvočilom nastopil ruski improvizator Aleksej Borisov. CellF je zvočno prostorska instalacija, hkrati organizem in vmesnik ter portret umetnika, spoj znanosti, tehnologije, nevroznanosti in zvočne umetnosti. Gre za iz tkivnih celic narejeno nevronsko mrežo oziroma misleči kiborg, ki se odziva na dražljaje in jih preko elektrod pošilja v dva modularna sintetizatorja zvoka, ki nato dražljaje pretvarjata v serijo zvokov, šumov in tekstur ter jih pršita, zgoščujeta in redčita v prostor prek vanj umeščenih osmih zvočnikov. Skupaj z obdajajočo zasedbo, tokrat je bila to Širom s svojimi številnimi glasbili in zvočili, ustvari sintetično organsko zvočno okolje, ki temelji na spontanem odzivanju, na improvizaciji. Ker so reakcije cellF-a nepredvidljive, zvok, ki izhaja iz njega, pa je bil zaradi precej okleščenih parametrov premočrten, je bila za bend to zelo nehvaležna situacija, četudi so v Širom vešči improvizacije. Vse skupaj je izpadlo kot raztelešeni zvočni laboratorij brez ustreznega fokusa in skupinskega loka, in to niti med člani zasedbe niti v interakciji z nevronskim zvočnim organizmom. (LZ)

Konferenčni del se je ob 18. uri pričel s hitrim mreženjem, na katerem so se prijavljeni delegati predstavili nekaterim najbolj referenčnim domačim klubom in koncertnim organizatorjem, kot so Kino Šiška / Lvl Up (Ljubljana), Gala Hala (Ljubljana), Druga godba / Cankarjev dom (Ljubljana), Hangar Bar (Izola), MIKK (Murska Sobota), Pri rdeči ostrigi / Festival In Memoriam prof. Peter Hafner (Škofja Loka), Wetrinsky / Salon uporabnih umetnosti (Maribor), eMCe Velenje (Velenje) in CMAK (Cerkno). Čeprav je slovenski trg majhen, ima kljub temu razvejeno mrežo zanimivih koncertnih prizorišč. K vsakemu domačemu organizatorju so pristopali delegati, ki so imeli pet minut časa, da predstavijo svoj projekt. »Predvsem me veseli, da so se mreženja udeležili organizatorji, bookerji in bendi s področja Balkana, ki so bili glede promocije zelo dobro pripravljeni,« je dejal Selman Čorović, eden od domačih organizatorjev.

Program prvega dne je bil vešče speljan in je združeval različne izraze zasedb, ki so skupaj skrojile efektivno celoto. In prav to je ena temeljnih lastnosti MENT-a: dobra programska logika, ki naš festival ločuje od številnih drugih showcase festivalov, ki zgolj paberkujejo po različnih godbah.

V zgornjem preddverju CUK Kina Šiška se je ob 19. uri glasbeni program v še ležernem vzdušju, ki je ustrezalo druženju ob hrani in pijači, začel z glasbenim multipraktikom Borko, ki je leta 2016 na MENT-u nastopil s triom Jimmy Barka Experience.

Uvodne besede uradne otvoritve četrte edicije festivala so pripadle njegovemu pobudniku, Andražu Kajzerju, ki se je zahvalil vsem, ki so kakorkoli prispevali k izvedbi letošnjega festivala. Opozoril je na projekt appointMENT, ki že drugo leto nastaja v sodelovanju z DobroVago. Gre za razstavo 69 glasbenih plakatov letošnjih nastopajočih glasbenih skupin. Matjaž Manček, programski vodja CUK Kina Šiška, je pozdravil novince ter vse ostale, ki so se festivala udeleževali že v prejšnjih letih. Simon Kardum, generalni direktor CUK Kina Šiška, je udeležencem zaželel lunatično vzdušje ter nas spomnil na pomen MENT-a, o katerem pričata tudi nagradi za najboljši manjši festival v Evropi in za najboljši klubski festival v Evropi. Zaključna beseda je pripadla Mateji Demšič, vodji oddelka za kulturo pri Mestni občini Ljubljana. In s tem se je festival MENT Ljubljana tudi uradno odprl. (DM)

Kot prva je nastopila primorska zasedba Nesesari Kakalulu, v kateri so med drugim nekateri učenci šole Zlatka Kaučiča, ki so predstavili svoj pravkar izdani prvenec, na katerem so še poglobili in razčlenili svoje prebiranje dediščine afrobeata in highlifa, teh izvorno afriških glasbenih form, ki sta vase posrkali izkušnje jazza, funka, soula in rhythm & bluesa ter jih v svoji zgodnji različici preko Fele Kutija, njegovih sošplavcev in sopotnikov začinili z močno družbenokritično komponento, protestom, revoltom in aktivizmom, ki je včasih grobo in paradoksno šel vzporedno s skrajno ekstatičnostjo, hedonizmom, telesnostjo, plesom in seksualnostjo. O slednji v izvedbah Nesesari Kakalulu težko govorimo, vsekakor pa gre za samosvoje prebiranje dediščine, ki je prožna in impulzivna v plesnih poliritmijah, ravno prav udarna in žmohtna v basu, suverena v spremljevalnih, tipično ženskih vokalih. Čeprav gre za apropriacijo godbe in kulturne forme, si bend upa dregniti dalje, v pan afriške sfere kakega Art Ensemble Of Chicago ter jazzovskih svobodnjaštev, improvizacij in fusion rocka, kar zasedbo razločuje od številnih sodobnikov, ki so v zadnjih desetletjih širili tradicijo afrobeata in ga predvsem začinjali z elementi rocka in hip hopa. Žal je nastop rahlo kvaril slab zvok v dvorani, dinamiko koncerta pa je zasedba še sama malo razrahljala s predolgimi izleti v improvizacije. Kljub vsemu je bil ta koncert pravšnji uvod, z zadostno mero funka in plesnega žmohtna, da je zanetil vročico v nadaljevanje večera.

Glintshake/ ГШ je ruska zasedba, ki na svojem prvencu obuja trdo, odrezavo, razsekano fankoidnost post punka, vključno z odrezavimi gibi pevke. Glasba je energična, zaznamuje jo svojstvena odštekana igrivost, ki jo bend pošilja z odra. Plesna in obenem hrupna kitarska glasba je prej retro kot sodoben, generičen in polikan odmev preteklosti. V mehkejših, bolj melodičnih delih bolj kot na sodobno linijo obujevalcev zvoka in ritma post punka v zadnjem desetletju in več spominja na nekatere novovalovske zasedbe iz našega nekdanjega skupnega prostora, v hrupnejših in rezkih delih pa na njujorški no wave. Hrupna, hrapava plat benda je bila na koncertu tokrat bolj izpostavljena, še nadgrajevali pa so jo občasna dekonstrukcija ritmičnega toka in improvizacijski momenti. Ta muzika spominja na Talking Heads in zgodnje Sugarcubes, ujete v absurdnost jazzovskih svobodnjaštev cirkusa Sergeja Kurjokhina in improvizacij Pop Group ter njenih sledilcev, in če dodate še ščep art rocka s pop apelom, ki se ne boji peti v lastnem jeziku (čeprav je bend v preteklosti že sekal v angleščini), potem dobite dokaj ustrezno predstavo o dogajanju tega večera. Vsekakor je bil to nastop, ki je prebudil zanimanje za rastočo (post) punk sceno zadnjih let v Rusiji. (LZ)

Algiers sem prvič slišal pred kratkim v čudoviti »beznici« Soup Kitchen v severni četrti Manchestra. Vse je bilo na pravem mestu: vzdušje, bend in zvok – ta je prodiral od vsepovsod in besedilom dal pravo težo. Takrat sem tour menedžerju benda dejal, da me je včasih obšel občutek, da poslušam Ottisa Reddinga v punk izvedbi. Zakaj omenjam zvok? Preprosto zato, ker sinoči v Katedrali v prvi polovici koncerta enostavno ni prepričal. Izgubljal se je v odvečnem reverbu in s tem bendu jemal kredibilnost ter prodornost, ki ju vsebuje njegov distopični soul nekje na izmuzljivi liniji pop depresije. V osnovi Algiers namreč ni lahek bend, kot se je morda zazdelo, temveč skupina na ozaveščevalni misiji, včasih sonično razpoloženi, včasih povsem mračnjaški, kjer se v skladno enoto poenoti postpunkovska vizija gospela. Da je blizu motivika Williama Faulknerja, ne preseneča, če se le spomnimo na poreklo benda. No, in ta poetika je prišla do izraza v finalu koncerta, ko se je zvok v dvorani končno unesel. Tako smo vendarle lahko začutili pravo globino male plošče The Underside of Power. (GB)

V mali dvorani je kot premostitev intenzivnosti sodobnega bluesa zasedbe Algiers in kot uvertura v zadnji del večera sledil nastop domače zasedbe Neomi, ki se delno prenovljena in z novim zvokom vrača na domače odre. Gre za združbo doma uveljavljenih glasbenikov na čelu z mehkim in rahlo nosljavo zategnjenim vokalom Saše Vipotnik. V našem prostoru je prej predstavljala linijo sodobnega liričnega, mehkega in čustvenega popa z aranžmaji, ki so posegali v jazz, šanson in dediščino popevke, tokrat pa je zasedba izraziteje zavila v sodobnejše zvene in ritme aktualne elektronske glasbe. Glas je izgubil del opevane dekliškosti in je v interpretacijah (besedila so angleška) za odtenek čustveno bolj niansiran in širok, žal pa produkcijska in izvedbena plat te glasbe ne izstopi iz povprečja številnih sorodnih domačih in tujih electro pop zasedb. Celota je precej enolično sladka in milozvočna.

Kot zadnji je škotski trio Young Fathers svoj koncert začeli udarno in ga v samosvoji mešanici elektronske glasbe, hip hopa, afriških vplivov, indie rocka, številnih trendov iz sodobne elektronske glasbe, r’n’b-ja, soula in gospela kljub večplastnosti pripeljali do plesnega vrhunca, ki je eksplodiral ob izvedbi skladbe Shame z občinstvom na odru. Plesnost leži v podtalju te glasbe, pulz pa s svojim intenzivnim nastopom še podčrtuje koncertni bobnar tria. V ospredju so vokalna večglasja, ki so ob treh različnih karakterjih kompakten spoj prefinjenosti in surovosti. Sprehod po izbranih kosih njihove diskografije, vključno s skladbami s prihajajoče plošče, je razkril razvoj benda od samosvojega branja hip hopa k izrazitejši melodičnosti, medtem ko sama glasba na odru ponuja še silovitejšo zmes eksplozivnosti in raznoterih emocionalnih usedlin. Vsekakor je bil to vrhunec prvega uradnega večera festivala. Program prvega dne je bil vešče speljan in je združeval različne izraze zasedb, ki so skupaj skrojile efektivno celoto. In prav to je ena temeljnih lastnosti MENT-a: dobra programska logika, ki naš festival ločuje od številnih drugih showcase festivalov, ki zgolj paberkujejo po različnih godbah. (LZ)