MENT 2021 kot uvod v koncertno sezono

Letošnja edicija MENT-a Ljubljana je bil svojevrsten uvod v koncertno sezono, ki je počasi v razmahu, a še vedno okrnjena in ujeta v različne restrikcije, ki jih narekuje epidemija. Te pri nas uradno sicer ni več, vendar ukrepi in okviri delovanja ostajajo bolj kot ne isti. Letošnja zazrtost v domačo sceno je bila dobrodošla, spodbudila je refleksijo in povzela aktualno stanje tako doma kot v širšem mednarodnem prostoru. Časovna umestitev v začetek junija se je izkazala za ključno. MENT je na samosvoj način revitaliziral domačo koncertno krajino, prvi je zagrizel v mukotrpni organizacijski zalogaj javnih koncertnih dogodkov ob vseskozi spreminjajočih se ukrepih. In predvsem nam je pokazal, kako lačni smo fizičnega stika z glasbo, njene žive prisotnosti brez vmesnikov. Pogrešamo skupnost, ki se vzpostavi na teh dogodkih, četudi je le hipna skupnost, za trenutek ujeta v zvenu, poslušanju, plesu in druženju.

Ozrli se bomo v prve tri dni koncertiranja na odprtem odru pred Kinom Šiška in v konferenčni del, ki se je fizično odvil v atriju Mestnega muzeja Ljubljana. Letošnja edicija showcase festivala je bil predvsem sežetek ustvarjanja domače scene v času zaprtja ter priložnost za svojevrstno refleksijo ob tem obdobju. V tej maniri so se odvile tri glavne tematike konferenčnega dela, ki so se ukvarjale s strategijami mednarodne promocije domače glasbe, z možnostmi monetizacije digitalnega prostora pri nas in s pandemijsko podobo koncertne in prireditvene dejavnosti. Vse troje pandemija postavlja v novo luč in pred nove izzive, saj normalizacije stanja očitno še ni na vidiku, glasbena industrija pa se bo temeljno spremenila in bistveno bolj vstopila v medprostor virtualnega in aktualnega. Pri tem je bilo osvežujoče, da tokrat nismo vsrkavali znanj in pristopov iz tujine, ki se jih ne da vedno preslikati enakovredno v naš specifični prostor, temveč smo se ukvarjali predvsem sami s seboj.

Okrogla miza Nove dimenzije živega, ki jo je vodila Meta Česnik, je načela vprašanje virtualnih dogodkov, stream koncertov v živo, predvajanj koncertnih posnetkov in hibridnih dogodkov, torej aktualnih načinov organizacije in reprezentacije žive glasbe v času zaprtja, ki so žive dogodke zvočno in vizualno sploščile v enodimenzionalnost ekrana, jih vtaknile v virtualna in igričarska okolja, fizično interakcijo zamenjala s forumskimi debatami, družbeno izkušnjo pa podvrgla individualni izkušnji, zaprti v zasebno okolje doma. Sogovorci so načeli splošna vprašanja o zmožnostih tehnologije, okrnjenosti tovrstnih izkušenj tako za izvajalce kot publiko, govorilo se je o načinih posredovanja in konzumiranja glasbe oziroma umetnosti, o novih oblikah potrošništva ter potencialnih novih pristopih v kulturni in prireditveni industriji. Blaž Gregorin je kot predstavnik Tretjega odra, platforme, ki ponuja oglede gledaliških predstav (več kot sto predstav), trezno razčlenil tovrstni pristop v širšem in domačem kontekstu. Govoril je o odzivnosti občinstva, specifičnosti, omejitvah in prednostih formata, poudaril večjo atraktivnost živega streama pred posnetkom ter nevarnost, da pride do zasičenja tovrstnega prostora in do razpršenosti ponudbe. Govoril je tudi o neizogibnem formuliranju novih skupnosti v virtualnem prostoru, potencialni večji mednarodni dosegljivosti in bodočih hibridnih formatih, ki bodo povezovali živo izkušnjo z virtualno ter ponujali edinstveno individualno izkušnjo. Če ima gledališče lastne specifike, je koncertna dejavnost, prenesena v digitalno okolje, bistveno bolj okrnjena. Omejujejo jo produkcijske zmožnosti, posebnosti, ki jih narekujejo določeni glasbeni žanri, ter doseg določenih muzik in obenem značilna enkratnost koncertnega dogodka v tovrstnem modelu. O tem sta govorila Maša Pavokovič, ki je sodelovala pri enem najbolj odmevnih in uspešnih tovrstnih streamanih koncertov pri nas, Magnificovem koncertu, ki se je iz tradicionalnega prizorišča v Stožicah preselil na ekran, ter vsestranski glasbenik in producent Tadej Košir. Predvsem so rak rana tovrstnega pristopa stroški produkcije, ki mora tekmovati s kakovostjo televizijske produkcije, kar si lahko privoščijo le inštitucije, javni zavodi in tisti, ki participirajo v programih sofinanciranja. S tem pridemo do svojevrstnega paradoksa: stream koncert lahko doseže širši krog občinstva, z odvijanjem na spletu vstopa v mednarodni prostor, kjer je seveda tekmovanje za pozornost bistveno večja in bolj zasičena, a dogodek obenem ni dostopen vsem tistim, ki nimajo ustrezne tehnologije oziroma je ne uporabljajo v te namene. Hkrati se iz tega polja v našem prostoru deloma izrine tisti najbolj kreativni in potentni pol domače glasbene ustvarjalnosti – klubsko okolje in ustvarjalnost, ki živi in nastaja v njem, se pravi ravno ustvarjalnost, iz katere nenazadnje črpa MENT. Koncerti, postavljeni na oder Kina Šiška, Mestnega muzeja Ljubljana in Švicarije, so izpostavili prednosti pred virtualnimi formati: izbruh spontanosti, do katerega pride v stiku med nastopajočimi in občinstvom, zbranim na istem fizičnem prostoru, ne glede na vse predpisane ukrepe. Festival je poleg živih nastopov skupinam in posameznim ustvarjalcem in ustvarjalkam letos pametno omogočil tudi individualna snemanja, ki bodo v drugem, virtualnem delu festivala predvajani in objavljeni na spletu. Na ta način bodo torej na voljo mednarodni skupnosti glasbenih profesionalcev, se pravi segmentu, ki je v letošnji živi ediciji izostal.

Globalna pandemija je še bolj izpostavila prisotnost glasbenikov na sodobnih virtualnih platformah, kjer dobijo ustvarjalci priložnost za vsaj delno nadomestilo prihodkov, ki so jih izgubili ob izostanku koncertne dejavnosti. Toda pri nas je situacija edinstvena, saj to področje ni ustrezno urejeno in domači avtorji ter imetniki avtorskih pravic ne morejo do nadomestil oziroma le deloma. O tej pereči tematiki so v razpravi z naslovom Monetizacija YouTuba in streaming platform v Sloveniji govorili predstavnik SAZAS-a Aleš Kozina, Dario Rot iz Nike, glasbenik Emkej, eden od vodij Streamarnice, ter pravnica Urša Chitrakar. V okviru založb in samizdatov pri nas prednjači platforma Bandcamp, ki je v aktualnih razmerah najbolj proaktivno (Bandcamp Fridays) pristopila k težavam, s katerimi se srečujejo glasbeniki in glasbena industrija, in je s to potezo še povečala lastni domet. Poleg tega je prišlo do porasta predvajanj na platformah, kot so Spotify, Deezerin, YouTube … Po slednji še vedno posega največji del domače scene, a kaj, ko zanjo nima podpisane ustrezne licenčne pogodbe in je zato bolj kot ne omejena zgolj na promocijo. Domača kolektivna organizacija SAZAS namreč od domačega regulatorja, agencije URSIL, ni pridobila pravice do pobiranja nadomestil iz naslova avtorskih pravic, preko katere v kontekstu YouTuba padejo vse ostale pravice. Konkretno to pomeni, da so glasbeniki upravičeni do nadomestil zgolj v primeru, ko kliki pridejo iz tujine, kjer so te reči ustrezno urejene. Materialne pravice lahko v tem kontekstu uveljavljajo tudi individualno, mimo kolektivnega urejanja, vendar kot posameznik pri tem v okoljih, kot je YouTube, ne prideš daleč. Za glasbeno skupnost je torej nujna širša sistemska ureditev. Zaradi neurejenosti tega področja v sistemu tako ostaja cel kup denarja (ocene so različne, od nekaj sto tisoč do milijona evrov in več). Nevzdržno je tudi to, da je SAZAS praktično edina inštitucija z ustreznim znanjem, tehnologijo, bazo podatkov in infrastrukturo, ki bi pri nas lahko pobirala nadomestila, zato ustanovitev nove agencije, ki bi zaprosila za licenco, ni zares smotrna. Predstavnik SAZAS-a je upravičeno poudaril nevzdržnost situacije, ki slovenske glasbenike postavlja v edinstven položaj v Evropi, saj se jim krati pravica do enakopravne participacije na trgu. V oči bode pomanjkanje javnega skupnega pritiska na odločevalce pri nas, ni močnejše iniciative proti vseprisotnemu piratstvu niti osveščanja o monetizaciji tovrstnih uslug in vrednotenja kulturne, umetniške in zabavne produkcije v širši javnosti.

Slovenski prostor je specifičen po tem, da zaradi disfunkcionalnosti glasbenega trga glasbeniki največ lastne glasbe prodajo v fizičnem stiku s poslušalci, se pravi na koncertih. Koncertni program MENT-a je lepo pokazal potrebo po koncertih, in to tako pri nastopajočih kot pri občinstvu. Prvi trije koncertni večeri so se odvijali pred Kinom Šiška, v ograjenem prostoru z odrom na prostem, medtem ko je bilo občinstvo posedeno za mizami, v skladu s sistemom PCT. Organizatorji so mukotrpno iznašli učinkovit način, ki pa na daljši rok ne bo zares vzdržen. Po besedah direktorja Kina Šiške, Simona Karduma, in voditeljice Oddelka za kulturo na MOL-u, Mateje Demšič, nesmotrnost določenih ukrepov ne vzbuja pretiranega optimizma. Trenutno je vlada prišla naproti vsaj večjim organizatorjem dogodkov in festivalom, saj jih je uvrstila med prejemnike nadomestil v primeru odpovedi dogodkov. (Nadomestila bodo krila med 60 in 80 odstotkov vloženih sredstev.) Trije večeri so bili ohlapno vsebinsko zaokroženi. Prvi večer nam je prinesel indie rock domače zasedbe In The Attic, ki premešča atmosferiko, melanholijo in vzneseni čustveni naboj z rahlo temačnim podtonom v vokalu pevke in klaviaturistke Tatiane Smirnove. Ta bistveno zaznamuje zvok skupine, ki je aranžersko zanimivo razčlenjen, a se v živo včasih izgubi v vmesnih delih, kjer bi bil zven kitare lahko izrazitejši. Sledil je prehod v sodobni jazz. Hrvaško-slovenska zasedba Trokut je lani navdušila s prvencem, ki je jazz prenesel v polje raznotere sodobne elektronike, od odmevov klubske elektronike prek post rocka in atmosferičnih pejsažev do bolj energičnih, hrupnih, dekonstruiranih tvarin. Zasedba Trokut samosvoje nadaljuje pot, ki jo je v bolj rockovskem izrazu v preteklosti utelesila, denimo, hrvaško-italijanska zasedba East Rodeo. Če je bila pevka Ana Čop na prvencu gostja, je zdaj enakopravna članica zasedbe in njen glas bistveni del skupinskega izraza, ko ekspresivno podaja besedilo, členi glas z elektronskimi efekti ter z njim barva zvočno tvarino. Njeno stalno članstvo pomeni za zasedbo obdobje prehoda, ki smo mu bili priče na odru, in se mora zato še celovito konsolidirati. Če je nastop zasedbe Trokut mestoma zmotil kak nenadejani zvočni eksces v zvočni sliki, je tega najbolj suvereno zapolnil poljski trio Immortal Onion, ki ustvarja sodoben jazz, zmožen udarnosti, energičnosti in virtuoznosti, zapletenih ritmičnih struktur, sintetizirane zvočnosti, liričnosti in prepletajočih žanrskih prvin, ki nas peljejo v svet pianizma in elektronike Nilsa Frahma (ali zgodnjega Bowraina), liričnih melodičnih sledi ESB Tria in sodobnih zasedb, potopljenih v zvočnost sintesajzerjev. Odlična dramaturgija koncerta je ustvarila občutek, da Immortal Onion ustvarja skrajno eklektično mešanico »crowd pleaserjev«. Publika se je prvič pognala izza miz in stolov ter navdušeno poplesavala pred odrom. Drugi dan je bil namenjen različnim odtenkom sodobnega hiphopa in trapa. Svoj večji odrski krst je doživel Tsujigiri, solo projekt Gregorja Kocijančiča, v katerem je v sodobni milje pop trapa in r&b-ja pretopil del melanholije, značilne zanj v delu z YGT, in delček udarnosti in »street smart« mentalitete, ki jo ustvarja skupaj s člani trojčka Matter v zasedbi Better. Začetek koncerta so zaznamovale tehnične težave, celotni nastop pa rahlo introvertirano občutje, ki ga ustvarjata tako Gregorjeva odrska pojava kot sama besedila, emotivni izlivi, potopljeni v omamljeni odzven autotuna, iz katerega sta nas potegnila Dacho in Tunja kot gosta v eni izmed skladb. Hrvaški gost, raper in traper Z++, je stvar hitro obrnil z neposredno interakcijo z občinstvom, ki ga je dvignil s svojo mešanico trapa, hiphopa in melodičnega popa. Sledila je razpaljotka zasedbe SBO. Ta je odrski prostor razširila na celotni avditorij in svoj rap-trap, ki vsebinsko pluje po raznoterih registrih, od introspekcije, kulturnih in političnih referenc prek nesramnih provokacij do eksplozivnega ekscesa, vrhunca večera. Če se nam je ta večer trap predstavil v različnih vsebinskih in izpovednih odtenkih, ki se izmikajo klišejem, je bil tretji večer namenjen hiphopu. Prvi je bil na vrsti beatmaker in producent Nikson, še eno mlado ime vedno bolj prodornega domačega hiphop podtalja, ki pa se je v svojem setu odmaknil od striktno hiphop zvočnosti in se raje nevsiljivo podal v jungle in IDM. Sledila mu je Žena, mlado grlo domačega hiphopa, ki jo je spremljal mlajši producent Erak. Slednji je imel nekaj tehničnih težav, podlage pa je zaznamovala mešanica starošolskih beatov in novodobnega trapa, nad katero je prednjačila Žena kot izvrstna performerka, ki se ji ni poznalo, da je prvič na takem odru. Krasi jo odličen tok, suverena dikcija in prevračanje besed, prevladuje pa podoba sodobne mladostnice, razpete med klasičnih tropi hiphopa in miljejem mlajše generacije. Na odru so se ji kot gostje pridružili Janči, Emkej in Vazz. Slednji je zaključil večer s svojo koncertno različico ob spremljavi basista in klaviaturista Petra Smrdela in bobnarja Jana Stepančiča ter z nastopom upravičil status ustvarjalca iz prve lige rapa sredinskega toka pri nas. Živi bend raznotere razplastene in fragmentarne hiphoperske podlage večkrat zreducira v precej manj prezentno glasbeno formo na sledi obledelega funka, tokrat pa je spremljevalni dvojec v asketski, a skrajno gibljivi formi nudil oporo Vazzu, ki je s svojo odrsko prezenco spretno plemenitil hiphop konvencije z ostalimi žanri (gostovanje Mance Trampuš), sredinskost s podtaljem in tipično dikcijo, zmesjo osebnoizpovednega poveličevanja ter kritičnega angažmaja. Odprto prizorišče je občinstvo razdelilo na dva dela, enega, podvrženega protokolom znotraj ograje, in drugega zunaj ograje in protokolov, pri čemer pa so se tudi tisti znotraj ograje postopoma sprostili. Na tokratnem MENT-u zaradi koncertnega formata, omejenega na tri ustvarjalce v večeru, ni bilo hektičnega prebiranja in izbiranja izmed številnih ustvarjalcev in po raznih prostorih, zato je bilo več pozornosti usmerjene na samo glasbo in izvajalce, kar je gotovo pozitivno. Poleg tega je bilo bolj očitno, kateri izmed nastopajočih so si že ustvarili lastno bazo poslušalcev in imajo s tem potencialno širši domet. Kar pomeni, da bi v prihodnje morda veljalo razmisliti o implementaciji tovrstnih večerov v zasnovo festivalskih dogodkov. Na ta način bi lahko bolje izpostavili domače ustvarjalce in jih učinkoviteje predstavili še mednarodni klienteli glasbene industrije.

O promociji domače glasbene ustvarjalnosti v tujini in podpornih mehanizmih in strategijah se je govorilo na Javni razpravi o strategiji za izvoz slovenske glasbe, ki jo je vodil Peter Baroš. Šlo je za svojstveno predstavitev domače glasbeno-izvozne pisarne v nastajanju – Music Slovenia, ki formalno že obstaja in deluje. V aktualnih razmerah je iskanje prave strategije v glasbeni industriji neobhodno, in koncept »dolge mize«, ki omogoča širšo participacijo, se je pri tem izkazal za primernega, saj pritegne sogovorce različnih mišljenj in pričakovanj. Obenem je bil to bolj sproščen, manj formalen način iskanja širšega konzorcija, ki bi uspešno nagovoril številne glasbene panoge in njihove specifične potrebe, od založništva, digitalne zvočne krajine do promoviranja turnej in iskanja ustreznih partnerjev v tujini. Dolgoročna strategija izvoza domače glasbe mora nujno potekati v dogovoru z akterji in podpornimi državnimi mehanizmi, mediji, založniki, menedžerji, agencijami, bookerji in seveda ustvarjalci. Pri manj uveljavljenih ustvarjalci igrajo danes izvozne pisarne ključno vlogo predvsem, ko gre za nastope na festivalih. Obenem lahko izvozna pisarna ponudi sistem izobraževanja kadra in zagotovi mrežo stikov z ustreznimi telesi in posamezniki, ki lahko bendu pomagajo pri promociji v tujini. Domača scena potrebuje v tem oziru še posebno inovativen pristop, saj budžet naše izvozne pisarne pač ni primerljiv z budžeti nekaterih drugih držav. 

Preostali program MENT-a je ponudil precej raznoliko podobo aktualne domače glasbene ustvarjalnosti v soočanjih s kolegi iz Hrvaške, Italije, Avstrije in Češke. Letošnja zazrtost v domačo sceno je bila dobrodošla, spodbudila je refleksijo in povzela aktualno stanje tako doma kot v širšem mednarodnem prostoru. Časovna umestitev v začetek junija se je izkazala za ključno. MENT je na samosvoj način revitaliziral domačo koncertno krajino, prvi je zagrizel v mukotrpni organizacijski zalogaj javnih koncertnih dogodkov ob vseskozi spreminjajočih se ukrepih. In predvsem nam je pokazal, kako lačni smo fizičnega stika z glasbo, njene žive prisotnosti brez vmesnikov. Pogrešamo skupnost, ki se vzpostavi na teh dogodkih, četudi je le hipna skupnost, za trenutek ujeta v zvenu, poslušanju, plesu in druženju.