Modernism is not dead

Samo Kutin in Pascal Battus sta zanimiv glasbeni par, posrečen par. Decembra 2022 sta pri založbi Inexhaustible Editions v Ediciji FriForma – KUD Mreža izdala ploščo Living Bridges (Živi mostovi). Gre za še en projekt promocije najrazličnejših eksperimentalnih, jazzovskih, elektronski, avantgardnih ipd. glasbenih pristopov, ki v zadnjem času širijo polje glasbe v vse kozmične smeri. Vedno bolj je glasba lahko vse v koncertni areni navadnih poslušalcev, se pravi ljubiteljev, ki so odprti za vsakovrstne glasbene prekucije. Verjetno je veliko čiste improvizacije in sprotnih premikov z začrtane smeri, še več pa iskateljstva raznovrstnosti, drugačnosti, hrepenenja po sebi, izražanju sebstva. Muzikološko bi lahko blebetali o konkretni glasbi, lahko bi se poigrali z vsakršnimi umestitvami med že kdaj slišanimi in znanimi vidiki takega modernizma, kjer se glasbila preparirajo, na novo osmišljajo itd., toda vedno znova bo pred nas prodrlo osnovno bistvo, ki ga glasba te plošče ponuja: spontanost in pomladno obredje, prosto po Stravinskem. Bistvo, ki nam sporoča, da je glasba vse in mi smo glasba! 

Koncentrat tovrstne izkušnje je vedno moč doživeti na tolminski Sajeti. Res je zanimivo spremljati dogajanje, ki je pred desetletji živelo čisto na obrobju zvočnega sveta, recimo v času modernizma, nekako od prvih glasbenih gegov in preparacij mojstra Johna Cagea dalje, ali še prej, v začetku 20. stoletja, ko sta v glasbo vdrli atonalnost in disonanca. S pojavom novih obzorij, drugačnih vrednot in s prekvašenjem estetike se je takrat ukvarjala predvsem elitistična manjšina, med skladatelji predvsem Arnold Schönberg, profani svet pa se je še vrtel v sponah tonalnosti in cigu-migu urejenosti. Verjetno bo tako tudi ostalo, saj večini vendarle ustrezajo predvidljivi vzorci, toda nova gibanja se hlastajoče vračajo k začetkom, k eksperimentu in spontanosti, k (iz)virom modernizma. Novi grafit bi tako lahko bil: Modernism is not dead! Ne morem se nehat čuditi, kako se je vse vrnilo k temeljem. Glasba postaja čisti zvok, ki nastaja organizirano in slučajno, ni več bistven ne vir ne material, tudi ne orodje (inštrument), vse je v izvajalcu, kreatorju, božanskem stvarniku, ki surove elemente mesi v organum, v vsakokratna nova zvočna bitja, suverena in resnična. Prav z lahkoto se da primerjati neandertalčev glas, njegov morebitni zven glasilk in glasbil, ki je skupnost povezoval in utrjeval, ji dajal nesnovni pomen, ter zahojenost in paranoičnost sodobnika, ki lovi svetle bilke upanja, med katerimi so tudi stari sveži zvoki. Zabavno je, če ne bi bilo minljivo. Kot muzika, ki raste iz nič in gre v nič. Nosilci zvoka so samo skice in beležke, doživetje v živo je vedno enkratno in neponovljivo. 

Na tej točki sta me v svoje mreže ujela Kutin in Battus. Priznam, na Sajeti sem tako spontano in gladko zdrsnil v njun svet kot že dolgo ne. Na CD-ju, ki je pred mano, z lahkoto poustvarim občutke koncerta v živo. Ja, prepuščam se opojnosti nekakšne mimikrije, kjer se človek skrije pod okrilje zvoka. Glasba je bolj kulisa človekove duše, plašč njegovega bistva, manj pa orgazmično slavje krvi in erotike. Erekcija duha kontra poluciji telesa, in vendar drugo z drugim, drugo v enem in eno v vsem. Na plošči je sedem skladb. Pomensko so začrtane z naslovi, ki, predvidevam, niso konceptualne narave, ampak bolj povzetki navdiha. Ne usmerjajo, ne razkrivajo, temveč ponujajo in predlagajo. Če bi se šli analitika, bi lahko rekli, da gonilo te muzike ni pulz, ritem ali esenca utripa, ampak čisti prostor, nekakšen vakuum, kjer se dogaja bitje in »petje« samo v sebi in iz sebe. Veliko je sprotnih vzgibov, spontanosti, slučajnosti. Ko Kutin šari s kontaktnim mikrofonom po strunah svojega hurdy-gurdija, ne more predvideti vseh zvokov, ki se bodo porodili, prav tako Battus ne more vedeti, kako bo zakričal kos stiropora, ki ga bo naslonil na svoje vrteče železo. Ali kar že je tisti njegov temeljni »basso continuo«, ki daje podlago vsem imenitnim kreacijam. 

Potem nastane, kar nastane, in ker sta glasbenika uravnoteženo zlita v celoto, znata svoje slučajnosti voditi proti popolnosti, proti svetli muziki. In to potegne in prepriča. Vsa orodja, Kutin ima tudi obilje vsakdanje šare ob sebi, so samo pot do izraza, do zvočnega razodetja. Verjetno je veliko čiste improvizacije in sprotnih premikov z začrtane smeri, še več pa iskateljstva raznovrstnosti, drugačnosti, hrepenenja po sebi, izražanju sebstva. Muzikološko bi lahko blebetali o konkretni glasbi, lahko bi se poigrali z vsakršnimi umestitvami med že kdaj slišanimi in znanimi vidiki takega modernizma, kjer se glasbila preparirajo, na novo osmišljajo itd., toda vedno znova bo pred nas prodrlo osnovno bistvo, ki ga glasba te plošče ponuja: spontanost in pomladno obredje, prosto po Stravinskem. Bistvo, ki nam sporoča, da je glasba vse in mi smo glasba!

Modernizem je bolj ali manj hote in premišljeno širil meje svojega obzorja, v teh primerih, sploh na CD-ju Živi mostovi, pa je glasba spontani pojav, nekaj, kar raste iz resničnosti doživljanja in se eksperimentu prepušča le po inerciji samega zvoka, ki rad sega čez vse omejitve, sicer pa živi in raste iz glasbenikove duše in srca, če smo romantično sladki.