Moj žulj štirideset let kasneje

Andrej Šifrer je maja 1978 po uspehu z EP-jem Zoboblues (1977) izdal prvi dolgometražni album Moj žulj, ki poleg naslednika, Od šanka do šanka (1979), ostaja njegovo najbolj kakovostno in koherentno solistično delo, čeravno je pozneje z albumi dosegal še mnogo večje komercialne uspehe. Album Moj žulj poleg Domiceljevega albumskega prvenca Tomaž v živo, Pengovovih Odpotovanj in Brecljevega Cocktaila stoji na našem kantavtorskem Parnasu kot eno temeljnih avtorskih del sedemdesetih let preteklega stoletja in tudi vobče. Ob štiridesetletnici so se izbranih pesmi z njega lotila izbrana mainstreamovska (pop)rockovska imena, med drugim Siddharta, Hamo in Dan D. 

Ko sem poslušal nove izvedbe, sem pomislil, kako zanimivo bi bilo zlasti pri tej plošči povabiti k sodelovanju kantavtorje/ice, ki morda niso tako komercialno vidni/e, imajo pa svojstven avtorski in intimni pristop. Imen, ki bi lahko prišla v poštev, je precej in redko jih slišimo na radijskih postajah. Morda bi bila to priložnost, da bi se to zgodilo večkrat. 

Jedro albuma Moj žulj, ki je imel za tiste čase tudi zanimivo in nekonvencionalno likovno opremo, tvori pet avtorskih pesmi, ki sodijo v vrh Šifrerjeve avtorske besede: Življenje včerajšnjega časopisa, Vonj železniških postaj, Hladen ali vroč, Grenko vino in zlasti Stoj, Marija, bržčas najboljša Šifrerjeva pesem in ena vrhunskih ljubezenskih balad slovenskega samospevstva, ki jo je med drugim v izjemno doživeti klavirski interpretaciji »posvojil« Arsen Dedić. Zvok izvirnega albuma je bil v znamenju countryrockovske kantavtorske štimunge zahodne obale ZDA, ki je bila priljubljena sredi sedemdesetih let po zaslugi izvajalcev, kot so bili Jackson Browne, James Taylor, Joni Mitchell, Linda Ronstadt in, v bendovski obliki, The Eagles. Šifrerjev prijatelj Aleksander Mežek je na svojem slovenskem prvencu Kje so tiste stezice leta 1977 priredil Big Yellow Taxi Joni Mitchell, Jackson Browne pa je ostal ena glavnih Šifrerjevih referenc tudi dosti let pozneje, ko je snemal v Nashvillu. Poleg doživetih liričnih skic v omenjenih pesmih je Šifrer že na začetku svoje glasbene poti segal po zakladnici ljudskega izročila, kar dokazuje Verbičev Vasovalec, ki kot tema obstaja v mnogih ljudskih oblikah. Te pesmi se sodobni predelovalci sicer niso lotili, prav tako ne satire Ka-ka blues, v kateri se Šifrer dotakne družbene vloge tobaka v tistem času in se tako znajde v vlogi nekakšnega »outcasta«, ker pač ne kadi. Osrednja uspešnica albuma pa je bila zabavljica Moje miške, ki je izšla tudi na mali plošči. Njen vpliv in vpliv podobno zabavne pesmi Bil sem mlad, ki je izšla na EP-ju Zoboblues, se je pokazal v naslednji kantavtorski generaciji, zlasti v karieri koroškega kantavtorja Marijana Smodeta, ki je že na začetku svoje poti odkrito priznal Šifrerjev vpliv; tega je sprva udejanjil v pesmih, kot sta A ti praviš in Jaz in moja dama, na svojem prvencu (izšel je leta 1982, obe pesmi pa sta nastali že kakšno leto prej in Dama je leta 1981 izšla tudi na mali plošči), sredi osemdesetih pa je s skrajno komercialnim primerom ljudske zabavljice Jožica, kje si bla podrl Šifrerjev komercialni rekord v prodaji nosilcev zvoka.

Na pričujočem albumu 40 let: Moj žulj najdemo deset Šifrerjevih pesmi; vse niso s plošče Moj žulj, a sodijo v približno tisto obdobje; Oče, ki je tu v izvedbi britanskih regejašev Musical Youth predelana kot Father, je malce poznejša, kot zadnja pa je na album uvrščena Zoboblues, ki je nekolikanj mlajša. Preostalih osem pesmi povzema najboljše s Šifrerjevega prvenca v raznolikih predelavah, in po imenih sodeč, je bil eden od ciljev komercialna prepoznavnost in odmevnost projekta – Življenje včerajšnjega časopisa in Vonj železniških postaj sta predelala dva najbolj komercialno odmevna benda pri nas, Siddharta in Dan D (ta zasedba je zase izbrala še pesem Hladen ali vroč), Marije pa se je lotil Hamo s svojo zasedbo Tribute 2 Love. Glasbeno so izvajalci zvečine ostali v zvočnih pokrajinah, ki so jim blizu in v katerih se počutijo dobro; Manouche so tu svojim swingovskim popom (v baladnih pop oblekah sta se znašli tudi izvedbi Domna Holca – Dona in Društva mrtvih pesnikov), Peter Lovšin pa v Lepih ljudeh z značilnim, nekoliko bolj akustičnim zvokom, ki ga poznamo z njegovih solističnih plošč. Zoboblues je za zaključek v nekoliko »mehkejši« izvedbi odpel sam protagonist z vzdevkom Eugene »Hideaway« Bridges, kar je zabavna samoironična poteza. 

Plošči je priložena knjižica z besedili in fotografijami, v njej so tudi podatki o izvirnikih – kje in kako so bili posneti. Zgodba je sicer že znana: Šifrer je ploščo posnel v Londonu s tamkajšnjimi glasbeniki, s katerimi je sodeloval vso svojo kariero, tja pa je pripeljal še nekatere druge izvajalce in izvajalke, med njimi Neco Falk, ki je bila z nekaterimi pesmimi ob koncu sedemdesetih, denimo prav s Šifrerjevo Vsi ljudje hitijo, takisto ena pomembnih akterk v poslovenjenju/poosebljanju ameriškega kantavtorskega zvoka sedemdesetih.

Ko sem poslušal nove izvedbe, sem pomislil, kako zanimivo bi bilo zlasti pri tej plošči (ali pri Šanku, če se bo Šifrer letos, ko mineva štirideset let od izida, morda spomnil predelati še tega) povabiti k sodelovanju kantavtorje/ice, ki morda niso tako komercialno vidni/e, imajo pa svojstven avtorski in intimni pristop. Imen, ki bi lahko prišla v poštev, je precej in redko jih slišimo na radijskih postajah. Morda bi bila to priložnost, da bi se to zgodilo večkrat.