Most med burlesko in tehnom ali kako priredbe prodati kot original

Technoburlesque: Image Snatchers EP nosi avtorski podpis Nove deViatorja oziroma Luke Prinčiča, ki pa nemara ne upraviči v celoti svoje avtorske pozicije. Kot že večkrat doslej, je tudi tokratni izdelek internetne založbe Kamizdat »privesek«, čeprav nikakor ne v slabšalnem smislu, performansa ali predstave. Spomnimo se prvenca Wande & Nove deViatorja z naslovom Pacification, potem Prinčičevega Sad Sam Lucky Outtakes, z velikimi zadržki (a zavoljo argumenta) bi lahko sem uvrstil tudi Taste of Silence Irene Tomažin, nujno pa spada zraven tudi najnovejši The Invisible Body of Space: vsi ti fonogrami so prvotno nastali kot nekaj, čemur bi lahko, če ne bi upoštevali že dobro desetletje dolge sprege sodobnejših glasb in bolj eksperimentalnih gledaliških izdelkov (tj. intermedijske umetnosti), rekli preprosto kar »ozadje« ali »zvočna kulisa« določenega performansa oziroma predstave. Toda tako kot kulisa v sodobnejšem gledališču ni več zgolj kulisa, tako tudi, če rahlo zasukamo besede, dramska glasba (po analogiji s »filmsko glasbo«) ni več zgolj dramska glasba.

»Ontološki« status ploščka Image Snatchers EP, ki ga igralna telesa v tehnoburleski z istim naslovom promovirajo kot »originalno kopirano glasbo, uporabljeno v ozadju predstave«, je skozi te besede v svojem temelju zavajajoč, a je to ravno toliko, kolikor pritiče burleskno-karnevalski sprevržbi pravil igre in odnosov znotraj družbenega sveta. Če je »originalna kopirana glasba« v kontekstu tokrat obravnavane umetniške sredine, tako kot že »glasba kot ozadje predstave«, svojevrsten oksimoron, pa pri tem ne smemo v njihovi gesti videti zgolj afirmacije negacije izraza (torej »to ni le kopirana glasba« in »ni bila uporabljena zgolj kot ozadje predstave«), temveč predvsem razprtje nekega pomenskega polja, saj v resnici obe trditvi držita. »Kopirana glasba« na ploščku so priredbe pesmi različnih popoidnih ali vsaj mainstreamovskih izvajalcev, kot so António Variações (O corpo), Shirley Bassey (Sig Bender) in vsaj še Tamara Šarić (Cica-san (Baš me briga)), v ozadju predstave ali vsaj zgolj »v predstavi« pa je glasba tudi le sestavni del celotnega performansa, čeprav se zdi, da je ob vsej svoji dinamičnosti vseeno njeno glavno gonilo, kolut, ki požene vsak gledalčev estetski vstop v predstavo hitreje, kot če ga ne bi bilo. (A tu prihajam že do statusa glasbe kot umetnosti ali/in glasbe kot zabave, s čimer se na tem mestu vsekakor ne bom ukvarjal.) Plošček tako ni le prikaz nekega dela predstave ali predstavitev njenega osrednjega dela, kot to na primer drži za glasbo muzikala, temveč je vsaj še (1) majhen dregljaj v telo copyright industrije in (2) prikaz Prinčičeve glasbene vsestranskosti.

Luka Prinčič je že stari znanec slovenskega alternativnega in eksperimentalnejšega glasbenega miljeja (več o tem je ob prvencu Wande & Nove deViatorja zapisal Goran Kompoš), toda vso raznolikost njegovega glasbenega izraza odkrivamo šele in predvsem ob najnovejših izdajah. Če se je prvotni stil vezal predvsem na estetiko IDM-ja in drugih elektronskih godb poznih devetdesetih, je v tem času Prinčič bolj suvereno zabredel v ambientalne vode (Sad Sam Lucky Outtakes), z izdajo Image Snatchers EP pa se je ob novejših tokovih elektronske glasbe – tako pri komadu A štekaš? (M.A.C.H.O.) zaslišimo elemente halfstepovskih nabasiranih zvokov britanskega podtalja, na Mermaid pa hipnagogične in na vse strani razširjene zvoke ambientalnih eksperimentov – preizkusil tudi v svojevrstnem prirejanju bolj mainstreamovskih hitičev, ki sem jih naštel že zgoraj.

Kot »tatovi podob«, tj. igralci v predstavi, menjavajo oblačila in maske ter vloge, v katerih se preizkušajo, kar počnejo predvsem s preslikavo že znanih vzorcev, tako tudi glasba, ki jo je ustvaril Prinčič, ne izstopa iz teh okvirov. Manj izrazita se zdi povezava med lucidno kritiko heteronormativnih vzorcev, ki je v predstavi jasno razvidna, in tem istim sentimentom v pesmih, saj so nekatere, za razliko od tehnoburleskne izvedbe, krajše in vsebinsko manj kritične (npr. Sig Bender ali A Štekaš (M.A.C.H.O.)), dočim druge nastopajo v svoji »originalni« obliki, čeprav se mi zdi, da bi bila lahko ob bolj napeti interpretaciji formalnih glitchev (torej zvočnih šumov), ki vstopajo v priredbe, povezava med kolektivnim pop spominom pesmi in nedolžno »okvaro« njihovega prvotnega »genetskega« materiala očitnejša. V tem primeru bi lahko tudi same pesmi uvrstil v družbeni kontekst kritike identitetne rigidnosti, šovinistične gospodovalnosti in seksualne zavrtosti, vendar se mi na tem ploščku tokrat zdi bolj zanimiva Prinčičeva pozicija znotraj slovenske eksperimentalne in elektronske glasbe, ki jo z vsakim novim ploščkom razprši, a obenem (in mogoče ravno zaradi tega) tudi utrdi.

Technoburlesque: Image Snatchers EP je tako še ena v seriji izdaj, ki zapolnjujejo prazne prostore sodobne slovenske eksperimentalne godbe, in le nadejam se lahko, da bo Prinčič s takšnim raznorodnim pojavljanjem zvokov nadaljeval tudi v prihodnje.