Mrvice spomina: Dirty Noises - pionirji ulične glasbe pri nas

Glasbena pot družine Hawlina se je pričela s Petrom Hawlino, prvim članom družine, ki se je pričel resneje ukvarjati z glasbo. Peter se je rodil v ljubljanskem predmestju Zelena jama kot drugi otrok v družini zdravnika Herberta Hawline in zdravnice Ane, rojene Suhadolc. Sprva je igral klavir, nato ga je v zgodnji puberteti očaralo igranje kitare. »Ko sem opustil igranje klavirja, sem se kot študent naučil nekaj akordov na kitari in sem igral v bendu Moonlight Shadows. Igrali smo skoraj izključno dixieland glasbo ter popevke in latino ritme, ki so bili takrat popularni. Naš vzor je bila angleška skupina The Shadows. V začetku šestdesetih let je bilo v Ljubljani okrog deset bendov za ples. Največ smo igrali v šolskih telovadnicah, v študentskem naselju in v hotelu Bellevue,« se je glasbenih začetkov spomnil Peter Hawlina. Peter se je poročil s staro znanko z gimnazije, Ireno Goršič, ki je rada poslušala rock'n'roll, imela je tudi precej vpliva na repertoar orkestra Moonlight Shadows. Po koncu študija na Ekonomski fakulteti in prejemu študentske Prešernove nagrade se je Peter zaposlil pri jugoslovanskem zastopniku podjetja IBM in igranje kitare opustil. Z Ireno sta se iz rodne Ljubljane leta 1971 preselila v takrat zapuščeno kmečko hišo v Lipici pri Škofji Loki. Imata devet otrok (pokojni Jure, Miha, Ana, Jaka, Liza, Nace, Cene, Iva in Eva), ki so vsi obiskovali glasbeno šolo. »Miha je v Zagrebu študiral saksofon, igral je z Dinom Dvornikom, bil je član Big Banda RTV Slovenija, sedaj je zaposlen v nototeki RTV Slovenija. Jaka je trobentač, ki se lahko prilagodi vsakemu žanru. Z Matjažem Pikalom igra v bendu; tam igra violino tudi moj nečak Andrej Hawlina ter naš sorodnik, kitarist Luka Ropret, sin Janka Ropreta. Jaka in Luka igrata skupaj v skupini Malamor. Liza je flavtistka, ki je igrala pri Policijskem pihalnem orkestru. Njen nekdanji mož je saksofonist Dejan Prešiček. Jaka in Liza sta profesorja glasbe. Ana, Liza, Iva in Eva so izvrstne vokalistke, ki se zelo dobro ujamejo,« je povedal Peter ter dodal, da glasbo, ki jo izvaja družina Hawlina, najbolj ponazarja komad Pay Me My Money Down Brucea Springsteena. Jazzovska zvrst dixieland, ki so jo sprva igrali temnopolti, nato pa so jo poprijeli še belci, ima pomembno vlogo v muziciranju družine Hawlina. »Na naši ameriški avanturi v St. Louisu smo ujeli pravo gospel mašo. Bili smo edini belci. V New Orleansu smo prisostvovali pravi domači pocestni povorki z vsaj šestimi bendi. Spet smo bili edini belci,« se je Peter spomnil družinskega potovanja po Združenih državah Amerike.

Glasba je imela v družini Hawlina posebno mesto tudi v božičnem času. »Vedno smo peli božične pesmi, poleg kakega ducata domačih dodamo še kakšno tujo. Božič praznujemo v družinskem krogu in blagoslavljamo hišo ter prostore okrog hiše s kadilom in blagoslovljeno vodo. Na koncu ob pesmi Sveta noč zapojemo skladbe z železnega božičnega repertoarja, kot so Glej, zvezdice božje, Kaj se vam zdi, pastirci vi idr. Naš praznični običaj smo prevzeli od staršev in ga zapuščamo potomcem,« je povedal Peter, ki se v prostem času ukvarja z ljubiteljskim rodoslovnim delom.

Če so bile božične slovesnosti namenjene družinskemu krogu, so bile organizirane ali spontane zabave pri Hawlinovih namenjene širšemu krogu prijateljev, sorodnikov, znancev in padalcev. Od tod izvirajo prazačetki skupine Dirty Noises. »Kvalitetno druženje je pomenilo marsikaj, seveda je velik del tega pokrilo izvajanje žive glasbe. K nam je prihajala živopisna druščina. Nekaj zabav je bilo organiziranih, nekaj povsem spontanih, ko se je par umetnikom iz Ljubljane zazdelo, da bi, potem ko so jim zaprli lokal v Ljubljani, šli še malo požurat do Petra in Irene. Lahko so prišli ob polnoči, pa so se vrata v glasbene sobe in vinsko klet vedno odprla. Okoli leta 1974 sem bil star osem let in sem se učil igrati na klarinet v glasbeni šoli. Ko se je ekipa v glasbeni sobi že malo ogrela, so prišli zbudit še mene in Jureta. Nikoli nisva imela nič proti. Z veseljem sva se pomešala med vrstnike staršev in smo skupaj džemali. Miklavž Dobovišek je s svojim igranjem ogromno vplival na mojo estetiko v glasbi, nikoli pa ne bom pozabil sešna z Milanom Deklevo, ki se je že takrat spuščal v svet svobodne improvizacije. Oba z Juretom sva se seveda družila tudi z vrstniki glasbeniki,« je povedal Miha Hawlina.

Moonlight Shadows - 1960




Uradni začetki skupine Dirty Noises segajo v leto 1975, ko jih je pisec, skladatelj in glasbenik Milan Dekleva nagovoril, da so se vključili v njegov nastop s pevko Doco Marolt. »V cerkvi na koru je igral na orgle, Miha in jaz pa sva piskala na flavto. Morda tudi Jure. Koncert smo naslovili Koncert med zemljo in nebom,« je povedal Peter. Leta 1980 so postali ulična banda, najprej so se imenovali No siesta, hasta la fiesta, potem pa si je Jure za ime skupine izmislil Dirty Noises. »Ko je moj starejši brat začel hoditi na Gimnazijo Jožeta Plečnika na Šubičevi, so s kolegi, sošolci in drugimi vrstniki formirali orkester, s katerim smo ob različnih priložnostih, kot so proslave, državni prazniki in žurke, igrali v šoli ali na ulicah. Vedno sem bil kot najmlajši zraven tudi jaz. Še v obdobju osnovne šole je Jure sestavil avantgardno, sodobno improvizirano skupino PAJŠM (Petra, Ana, Jure, Špela, Miha) in smo mučili inštrumente, kakor smo vedeli in znali. Malo smo se celo našemili in verjetno celo kaj posneli. Mislim, da smo obstajali samo eno poletje. Proti koncu Juretove osnovne šole smo pri teti Meti Šubic, ki je bila mentorica na filmskem oddelku v Pionirskem domu, posneli glasbo za filmsko rock opero Tomija Gračanina. Leto kasneje sta bila Jure in Gračo sošolca na Šubičevi gimnaziji. Pa še Ivan Bekčič, Jani Sever, Miro Novak idr. Kaj kmalu je vsak na Šubički, ki je znal kak inštrument, igral z nami, bodisi v šoli ali na ulici za žur. Takrat se je začelo neko čudno obdobje novega vala in punka. Rock smo že skoraj ves preposlušali, Sex Pistols so se ravno pojavili, poslušali smo tudi Anti Nowhere League, Devo, Madness, Pankrte in Radio Študent. No, takrat so Ivan Bekčič (kitara in avtor rifov), Tomi Gračanin (kruljenje, skakanje po odru in avtor besedil), Jure Hawlina (bas) in Jani Sever (bobni) ustanovili punk skupino Ljubljana '78. Saj ne, da bi imeli veliko nastopov, morda v kakšnem šolskem klubu ZSMS pa to. Ampak bili so res dobri. Jure je imel problem, da klavirja ni mogel vlačiti s seboj na vse te žurke, in se je lotil tudi drugih inštrumentov, kitare, basa, trobente, v glavnem pa je igral pompardon. No, samo v tem bendu, ki se je le malo kasneje preimenoval v Tetrapank in imel podobno kariero, je igral bas kitaro,« je povedal Miha.

Nadobudni glasbeniki so med poletnimi počitnicami, ki so jih preživljali na hrvaškem otoku Silba, ustanovili SRS (Silbansko Rock selekcijo). »Nažigali smo punk do nezavesti. Če je bilo treba, na akustične kitare, metle, škafe in ajmarje, odslužene hladilnike in šporgete, z macolo v roki in knofle v licih. Ker so vsi ti sošolci in ekipa tudi začeli hoditi na Silbo, smo se pomešali na vse možne načine, tudi z vsemi tistimi, ki so takrat iz cele Juge ali tržaške Slovenije počitnikovali na Silbi. Zelo močno navezo smo imeli z Zagrebčani. To so bili v glavnem potomci Ujevičev, povezani s Šerbedžijo ... Nekaj znanih fac je bilo, na primer Anja Petričević, Barbara Ujević – Nola, kasneje tudi Danilo in Lucija Šerbedžija,« je povedal Miha.

A na Silbi ni odmeval zgolj punk in rock, temveč so prevladovali ritmi v stilu Dirty Noises. »Ko je drugi sin začel igrati klarinet, smo bili trio, največ smo igrali na Silbi. Pridružili so se nam ljudje, ki jim je bilo igranje všeč, ne glede na to, ali so znali igrati ali ne. Če ni znal, smo mu dali činele ali boben, ropotuljice in zvončke. Ker nismo imeli kapelnika, je naša osrednja trojka vodila, ostali pa so sodelovali, kakor so vedeli in znali. Koračnice ali latino glasbo smo zaigrali tako, da se je dalo plesati. Tudi sami smo izvajali plesne korake ritmov, kot so samba, rumba, ča-ča-ča. Slovenska folklora pozna komad, ki mu rečemo rašpla, ki se pleše zelo medvedje. Igrali smo pesmi, kot so Lepa Anka kolo vodi, Marš na Drini in srbska kola, kot so žikino in užičko kolo. Veliko repertoarja sem privlekel iz časov, ko sem kot študent igral, nekaj smo pobrali tudi iz popularne muzike, kot je italijanska pesem Marina, ki jo je izvajal Rocco Granata. Komad je bil zelo pogosto na repertoarju, ker je na Silbi pristajala ladja z imenom Marina. Kapitanu ladje se je to tako dopadlo, da nas je, ko smo potovali na otok, obravnaval kot častne goste, ponudil nam je zastonj spanje ter mene povabil za svojo mizo na obed ali pa nas je na pomolu obdaril z vrčki piva. To dogajanje na Silbi je vneslo drugačno zadovoljstvo tudi pri domačinih, saj je postala Silba edinstvena, priljubljena pri domačinih in potnikih. O tem fenomenu je poročala tudi Slobodna Dalmacija v članku »Udri ljeto na veselje« (Zabavaj se poleti). Včasih smo igrali tudi po dvakrat na dan in še zvečer po gostilnah. Zadnja leta smo skoraj vsako leto vsaj enkrat nastopili v močnejši zasedbi. Zdaj muzicirajo že vnuki in drugi sorodniki,« se spominja Peter in se pri tem zaveda, da se obdobje Marine ne bo nikoli ponovilo. Leta 1989 je bil na Silbi Dušan Stakić, ki je posnel veliko filmskega gradiva, med drugim glasbeno performativne šove skupine Dirty Noises. Takratno vzdušje je ohranjeno v posnetkih Old MacDonald, Stand by Me, Jura's Show ...

Silba je bila priljubljena destinacija pohipijevske generacije Ljubljančanov, toda družina Hawlina je otok spoznala preko Petrovega strica že v petdesetih letih. Takrat je bila Silba redko poseljena, saj se je že konec 19. stoletja pričel proces izseljevanja, predvsem zaradi propada vinske trte. Petrovi starši so kupili hišo, nepremičnine so se takrat prodajale za drobiž. Na Silbi počitnikujejo ali so počitnikovali mnogi znani slovenski in jugoslovanski kulturniki in umetniki, tudi Džoni Štulić. »Najbolj znani so Šerbedžija, Gabi Novak, mnogi slovenski gledališčniki, v Nemčiji živeči pedagog in svetovno znani violinist Gorjan Košuta, ki ga je tja povabil violinist Igor Ozim, hornist Boštjan Lipovšek in njegova soproga Milena, ki je flavtistka v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija. Cela Silba vsako leto čaka, kdaj bo 9. avgust, ko imam rojstni dan in ga javno proslavljamo. Rade Šerbedžija nas je večkrat obiskal v Škofji Loki. Na enem od svojih koncertov v Cankarjevem domu je prišel k meni v parter, mi ponudil mikrofon in sem zapel refren pesmi Besame Mucho. Naš Hawlina bend je v slovenskih medijih izpostavil kot nekaj unikatnega,« je povedal Peter.

Mladi člani Dirty Noises so se vsako poletje v letih 1983–1986 odpravili na turneje po Franciji, Italiji, Nemčiji, Nizozemski, Belgiji ... »Tri leta zaporedoma smo šli po Evropi. Začeli smo v Istri, ko smo videli, da nam gre, smo šli do Benetk, nato do Firenc pa do Azurne obale in naprej. V Sloveniji smo bili pionirji uličnega igranja, nismo igrali iz istih vzgibov, kot danes igra večina uličnih glasbenikov, ki se preživljajo z igranjem. Igrali smo za zabavo. Na turnejah smo nastavljali kovček in smo kar veliko zaslužili. Ponavadi nas je bilo sedem, prevažali smo se s kombijem, uspelo nam je poplačati stroške in zaslužili smo za cele počitnice. Jedro smo bili Jure, Gračo, jaz, Ivan Bekčič, brat Jaka in sestra Ana, ki je izkušnje s turneje opisala v osnovnošolskem glasilu Trate. Prvič je šel z nami tudi Janez Križaj, naslednje leto pa moj sošolec iz paralelke, Peter Gajšek, ki je poleg klavirja dobro igral ritem kitaro in banjo. V večjih mestih, kot so Benetke ali Firence, se je pojavljala afriška konkurenca, ampak to ni izgledalo tako kot danes, ko čakajo v vrsti, kdaj bo kdo igral, ampak smo se zmenili, kdo bo na kakšnem placu igral, in ni bilo problemov. Odziv publike je bil zelo v redu, na začetku smo ljudi razvajali z dolgimi koncerti, potem pa smo ugotovili, da ni dovolj rentabilno, in smo zožili repertoar na največje hite, pobrali denar in končali rundo ter jo zopet začeli. Proizvajali smo zvoke, ki so bili zelo podobni ulični glasbi New Orleansa. Na ulicah in trgih smo izvajali šove z raznimi koreografskimi točkami. Največ smo igrali dixieland evergreene in gospel. When the Saints Go Marching In, Glory Hallelujah, At Sundown ipd. Obdelovali smo tudi domače pesmi v slogu dixielanda. Najlažje bi nas označili za zmes njuorlinške tradicije in balkanskih trubačev. Nastajale so tudi avtorske skladbe, ampak jih nismo nikoli posneli,« je povedal Miha ter dodal, da so s turnejami prenehali, ker je postalo preveč rutinirano. Spoznali so vse trike, kako zaslužiti, in so na koncu odhajali zgolj zaradi denarja in manj zaradi lastnega užitka. Na turnejah so se jim pridružili tudi znani glasbeniki, kot sta Ivan Bekčič, Janez Križaj. Tomi Gračanin je bil tokrat v vlogi managerja, ki je skrbel za prevoz in nabavo, preračunavanje valut ter nastavljanje klobuka na špilih. Bil je pravi Robin Hood, ki jemal bogatim turistom in dajal revnim glasbenikom, so zapisali v študentskem časopisu Tribuna.
 

Miha se je z bendom Klinika za cinike leta 1984 udeležil festivala Novi rock, kar je bila takrat čast za vsakega glasbenika. Klarinet je zamenjal za saksofon ter igral tudi s skupinami, kot so Videosex, Marcus 5, Harry Margot, Mad Dog in tu in tam s člani Quod Massacre. Koketiral je z jazz krogom okoli Nina de Glerie, s katerim so večkrat spremljali tudi Janija Kovačiča. Z vsemi temi bendi so veliko nastopali po celotni nekdanji državi in se spoznavali z ostalimi takratnimi bendi, vse od beograjskega, reškega in sarajevskega do zagrebškega in splitskega dogajanja. »Klinika za cinike je bila alter pop bend, bili smo pod vplivom skupine Duran Duran. Takrat je bila v Sloveniji močna punk scena, zato so bila naša besedila bolj alternativna. V Ljubljani sem igral z veliko jazz glasbeniki, z nekaterimi člani Quatebriga smo imeli bend Tea & Cookies, nekaj časa sem igral tudi v zasedbi Marcus 5, družil sem se z Ninom de Glerio, Alešem Rendlo in Igorjem Leonardijem. Igor je z nami vsake toliko sodeloval na pomembnih partijih, recimo, ko smo delali koncerte v KUD-u, je bil tudi on zraven. Mnogo let pozneje je kot goste na koncert Fake Orchestra povabil cvet Petrovih vnukinj, ki jih je slišal na Silbi, ko so prepevale narodne. Na Silbi sem navezal stike z zagrebškim skladateljem in dirigentom Alanom Bjelinskim in glasbena pot me je odnesla na študij v Zagreb. Ko sem prišel v Zagreb, sem se priključil funky fussion bendu The Bastardz. Kot velika atrakcija smo imeli tedenske koncerte v legendarnem klubu Saloon. Potem je prišlo do vojne in je klubska scena za nekaj časa zamrla. Nato smo se skoraj isti člani zbrali v zasedbi, ki smo jo poimenovali Song Killers. Spremljali in gostili smo ogromno pevk in pevcev, tudi Dada Topića, Josipo Lisac, Zdenko Kovačiček, Ivano Banfić, Vanno, ET, celo Olivera Dragojevića. V Saloon so zahajali mnogi glasbeniki, med njimi Dino Dvornik, in zaželel si nas je kot spremljevalni bend. Z Dinom smo nastopali na velikih koncertih po Evropi, v glavnem za hrvaško diasporo. Leta 1995 smo posneli antologijsko zgoščenko Live in München, ki velja za enega najboljših live albumov, izdanih na področju nekdanje Jugoslavije. Z njim sem igral do približno leta 1995, ko sem zaključil študij. Potem sem počasi prišel v Big Band RTV Slovenija. Učil sem tudi na srednji glasbeni šoli in nisem imel več toliko časa za izlete po turnejah. Zaposlil sem se kot profesionalni glasbenik.«

Sodelovanje med Dirty Noises in Videosex

Ko se je Miha vrnil v Ljubljano, je najbolj pogrešal funky zvok, ki je bil takrat tako značilen za zagrebško glasbeno sceno. »Funky ritem sekcije so na Hrvaškem name napravile močan vtis, ki ga tukaj nisem našel. Bratje Brizani so gojili funky, latino in fussion sceno. Imeli so skupino Latino Massenger ter zelo popularen bend Amadeus, ki pa meni ni bil všeč, ker je bil preveč komercialno usmerjen. Brata Brizani sem usmeril v petje v romščini. Takrat sem ogromno poslušal Khaleda ter Youssouja N'Dourja, ki sta nastopila na Drugi godbi. Afriška world music scena je bila takrat zelo napredna, saj niso več igrali etno glasbil in folklore, temveč so svojo glasbo mešali s popularna glasbo, jazzom in fussionom. Traja, Agim in pokojni Nuhi Sewer so bili dobri pevci, niso pa se znali dobro izražati v slovenščini, niti v srbohrvaščini, zato sem jih nagovoril, naj začnejo peti v romščini. To jim je spremenilo življenje, Traja je postal poznavalec te glasbe, saj je šel študirat muzikologijo. Z bendom Amala smo bili med pionirji slovenske world music scene. Kasneje je to tradicijo zelo dobro nadaljeval Boštjan Gombač in TerraFolk,« je povedal Miha, ki je prijateljeval tudi z ameriškim pozavnistom Josephom Bowiejem, mlajšim bratom Lesterja Bowieja (Art Ensemble of Chicago) ter vodjo pri nas priljubljene jazz punk zasedbe Defunkt. Miha je dobro poznal tudi pianistko Margito Stefanović – Magi. »Na enem od silbanskih partijev v Sloveniji je Magi prvič v življenju nastopila na električnem inštrumentu, Juretovem Korgu poly six, zapustila je svojo obetavno kariero klasične pianistke in se pridružila Katarini II, s katero je spisala zgodovino. Bila je predvsem moja tesna prijateljica in z njo sem v tistih časih obiskal vse kleti SKC-ja, Likovne akademije in prisostvoval na vajah in v družbi Idolov, Električnega orgazma, Ekatarine Velike, edino Koja nas je vedno ven nagnal,« je Miha orisal zaodrje legendarne beograjske novovalovske scene.

Mihov mlajši brat Jaka se je z glasbenim poslom srečal v rani mladosti, že kot enajstletnik se je na eni od turnej pridružil skupini Dirty Noises. »Hotel sem igrati klarinet, ki je bil že zaseden, nato sem se odločil za trobento. Nikoli se nisem preveč zaljubil v ta inštrument, a se me še kar drži. Pri nas je bilo tako, da se v družini med seboj nismo učili, ampak smo izvajali program glasbene šole. Komade, ki smo jih igrali doma, sem se učil po posluhu. Pred turnejami smo imeli intenzivne vaje. Če mi kakšni komadi niso ritmično ležali, sem dobil poduk od starejših bratov. Sovrstniki, s katerimi smo obiskovali glasbeno šolo, so ponavadi med počitnicami odložili inštrumente, jaz pa sem takrat igral in se kalil. Ko sem prekinil popkovino s primarno družino, sem se zbližal z mrzlim bratrancem Lukom Ropretom, ki je genialen glasbenik. Na začetku sva izvajala jazz funk, nato vedno bolj eksperimentalne zadeve. Potem sem sodeloval še v drugih bendih. Pri Zaklonišče prepeva sploh ne vem, kdaj smo pričeli skupaj igrati. Ne vem točno, ali sem prej igral v Autodafé ali v Zaklonišču. V srednji šoli sem sodeloval tudi z Brino. Poleg trobente sem začel igrati še bariton. Igral sem z raznimi prijatelji in znanci v petih do desetih bendih. Špilal sem z Ali Enom, ekipo Peyote Crunch in Heavy Les Wanted. Sedaj igram v skupinah Malamor, Autodafé, Ljubljanski jazz oktet, ki ga vodi Marko Petrušić – Petko, ter v eksperimentalnem projektu Audio Kayak, v katerem sodelujeta tudi Luka Ropret in Boštjan Perovšek.«

V začetku devetdesetih je skupina Dirty Noises skoraj prenehala z delovanjem. Leta 1990 je v 28. letu starosti umrl vodja zasedbe, Jure, član skupin, kot so Ljubljana 78, kasneje Tetrapank, Gong, Naša Stvar, Geto in Mad Dog. »Prišlo je do zatišja, ko se je menjal politični sistem. Umrl je Jure, ki je bil naš duhovni vodja, močan motor. Samo vzdušje na Silbi je bilo turobno, takrat zaradi vojne živa glasba ni bila priljubljena. Jure je veljal za karizmatičnega tipa, njegova beseda, ko je komentiral, je vedno našla pravo mesto. Miha in Jure sta imela intuitiven glasbeni stik, četudi je bil Jure bolj hipi, Miha pa šminker. Zelo dobro sta se dopolnjevala. Miha ga je v tehničnem smislu prekašal. Bilo je boleče, ko Jureta ni bilo pri prvih božičih. Ampak vsako leto je bilo lažje,« se je težkih družinskih trenutkov spomnil Jaka. »Jure je briljiral na Dirty Noises način, ki pa mu ni dovolil, da bi se razvil malo bolj profesionalno, saj se je tu in tam po dobrih nastopih in odzivih bodisi na ulici ali dvorani pojavil finančni interes, ki bi nas malo bolj usmeril, a tega pritiska nismo hoteli zdržati,« je razložil Miha.

Jure Hawlina in Marina



Miha je na kratko sodeloval tudi z Magnificom in Neisho, vendar sodelovanje zaradi ostalih bolj trajno stabilnih poslov ni bilo dolgega veka. »Leta 2010 se je v Ljubljančanko zaljubil basist in kontrabasist Goran Rukavina. S pianistom Davorjem Hercegom, ki tudi živi v Ljubljani in letuje na Silbi, smo tako ali drugače veliko sodelovali. Začutil sem, da Goran Rukavina lahko zakrpa praznino po izkušeni klubski ritem sekciji, in nastala je skupina ReCover, s katero smo pod Goranovo komando začeli obujati dogodke v Kavarni Slamič. Spotoma smo igrali tudi po vseh možnih zabavah in klubih, spremljali ogromno izjemnih pevk, kot so Sabrina Hebiri, Ivana Marić, Ana Soklič, Aleksandra Čermelj, Aleksandra Ilijevski, Renata Sabljak, Martina Majerle, Eva Hren, Sanja Mlinar Marin. Stalno pa smo na večjih koncertih spremljali Tedija Spalata.«

Idejo, da se razširjena družina Hawlina in prijatelji odpravijo na tritedensko dobrodelno pustolovščino po zahodni Afriki, je dobil Miha. »Leta 2014, ob 100. obletnici začetka prve svetovne vojne, smo se s šestimi avtodomi odpravili v Ukrajino. Formirali smo Zavod Štefanova štala, kakor se reče posestvu v Lipici pri Škofji Loki. Tam so, kot že rečeno, vedno potekale velike zabave, kjer se je zbralo tudi do dvesto povabljencev, vedno je bila živa muzika, tako akustična kot električna. Upali smo si narediti tudi druge dogodke, ekskurzije oziroma družabna potovanja. To tradicijo smo prenašali na mlajše, želeli smo, da bi se take stvari ponavljale. Potem sem zasledil oglas za rejli Budimpešta – Bamako v Maliju, namenjen avanturističnim skupinicam. Na pot smo se odpravili z dvema prijateljema in sestro, s katero sva pred domačini izvedla nekaj naših glasbenih for in osvojila celo vas. Zdelo se mi je škoda, da nismo z druščino v Afriki. Štiri leta kasneje je bila priložnost idealna, saj so bili naši najmlajši dovolj stari in starejši dovolj mladi.«

A še preden so se odpravili na pot, so v bistroju Švicarija v Tivoliju pod Mihovim vodstvom priredili dobrodelni koncert. »Temu koncertu sem dal naslov Za site v Afriko. Udeleženci koncerta so donirali inštrumente, tudi denar se je nabral, poskrbel sem za program, kjer so sodelovali moji glasbeni kolegi iz Slovenije in Hrvaške. Prišli so člani Songkillersov, člani zasedbe ReCover, Miro in Jerko Novak, ki sta igrala Mačka Murija in svoje avtorske skladbe. Glavna atrakcija smo bili Dirty Noises, imeli smo naštudiranega veliko repertoarja ter bili zelo dobro pripravljeni. Bilo je okoli štiri ure žive glasbe.« Veliko pozornosti je požela tudi na Dunaju živeča 94-letna pevka Mirza. Dirty Noises je njena spremljevalna zasedba na Silbi. »Z njo igramo swing, jazz in šlagerje, Mirza ima edinstven slog interpretacije, nekoliko spominja na lik Edith Artois, Renejevo ženo iz britanske serije Allo Allo,« je dejal Jaka in izpostavil dilemo, ki jo ima glede benda Dirty Noises že dolgo: »Ali imamo tako dobro publiko ali pa res tako dobro igramo!?«

Konec januarja 2020 se je več kot dvajset članov družine Hawlina in prijateljev, nekateri so se na poti izmenjevali, s kombiji podalo na dobrodelno odpravo do Gambije, kjer je Center za otroke sveta. »Slovenska botrska organizacija ima tam malo šolo in vrtec za afriške sirote. Vsaj 500 botrov donira sredstva za izobraževanje otrok. Mi smo naredili cel marš od Škofje Loke do Gambije in igrali tudi po zakotnih afriških vaseh. Bilo je res nekaj izjemnega. S seboj smo imeli veliko humanitarne pomoči, predvsem računalnikov, ki smo jih dobili od društva Duh časa. Dali so nam sto računalnikov, toliko so nam dovolili na carini, lahko bi jih peljali tudi petsto. Afričanom smo podarili tudi vsaj petintrideset inštrumentov, žoge in oblačila. Že od Maroka smo vse do Gambije puščali opremo ter zraven igrali. In oni so nam vračali neizmerno, sprejemali so nas odprtih rok, tudi jedli smo pri njih. Na vaških žurkah so igrali svojo tradicionalno glasbo, mi pa svojo, izmenjavali smo se ter skupaj igrali,« je povedal Miha. Jaka je sodelovanje videl nekoliko drugače: »Vedno so nas zelo lepo sprejeli, toda z afriškimi glasbeniki se nikakor nismo mogli ujeti, ker imajo specifičen ritem. Na eni zabavi na vrtu smo igrali z balafonistom, ki je že igral z evropskimi skupinami, on je bil edina vez med njimi in nami. Nismo mogli igrati, ker smo bili narazen že po petih taktih, saj smo komunikacijsko predaleč. Če ne bi tega doživel, ne bi verjel, mislil bi, da je glasba univerzalna. Zanimiva je tudi izkušnja iz Gambije, kjer ko vidijo belega človeka, vsi želijo, da jim zaigra kubansko pesem Guantanamera.« »Strinjam se z Mihom in Jakom, združevati z Afričani se res zlepa nismo mogli. Tudi oni ne z nami. Izjema je bil nastop v njihovi glasbeni šoli, kjer je na njihov dolgčas ob njihovem preigravanju kore Miha začel vleči nekaj na svoj saksofon in smo počasi za njim poprijeli še vsi mi. Ne bom pozabil blaženega izraza na obrazu njihove učiteljice glasbe,« je dejal Peter in dodal, da so bili domačini najbolj navdušeni, ko so izvajali pesem Ya Mustafa, ki jo je egipčanski glasbenik Mohamed Fawzi pel v začetku šestdesetih let.

Med učenci v Gambiji

Družina Hawlina in prijatelji so afriško avanturo zaključili ravno na začetku korone, zaključnega poročila pa niso mogli narediti. »Pisno sem se zahvalil vsem, ki so nam pomagali in s katerimi smo sodelovali. Moja želja je bila, da bi po vrnitvi posneli album. Morda to še pride. Smo pa na Silbi naredili afriško žurko in v zahvalo poslali posnetek našim Afričanom,« je zaključil Miha.

Glasbene družine so svojevrstno okolje socializacije skupinskega muziciranja in prenašanja glasbenih tradicij ter ljubezni do izbranih glasbenih estetik. V svetu poznamo mnogo glasbenih družin, kot so Kelly Family, Petersens Family, Gilberto Gil & Family idr. Tudi v Sloveniji jih je veliko, omenimo vsaj primorski kvartet Bratje Boštjančič, ki so bili popularni v začetku šestdesetih let. Toda nobene ni s tako dolgo tradicijo in tako obsežne, kot je glasbena družina Hawlina. Je poseben fenomen v našem glasbenem prostoru.