15.07.2020
Na čigavi zemlji?
Berlinska mednarodna zasedba OUXPO mehkozvočno zasiči Gromko

Anastasios Savvopoulos OUXPO
Deterritorialization
Inexhaustible Editions
2019
OUXPO, mednarodna zasedba, ki jo sestavljajo grški kitarist Anastasios Savvopoulus, ameriški trobentač Brad Henkel, nemška tenor saksofonist Philipp Gropper in kontrabasist Felix Henkelhausen ter domači bobnar Dre Hočevar, je na nastopu v sklopu FriForme v Gromki v Ljubljani jeseni 2018 posnela enourno ploščo Deterritorialization. Deterritorializtion je srečanje zelo različnih stilskih dekonstrukcij, ki se ne želijo prehitro povezati v razločljivo formacijo, temveč poskušajo uživati v iskanju skupnega. In ko to skupno najdejo, ni več zabavno.
Na albumu sta dve improvizirani kompoziciji, Deteritorialization I in II. Odpre se s subtilnim iskanjem v napetih dolgih zvenih, vse deluje kot uglasitev inštrumentov in različnih naracij posameznih glasbenikov. Deluje, kot da se bodo našli v kontrastu tekstur, a vsakič, ko se že zdi, da je konec negotovosti, se celotna struktura zopet podre. Čim igranje postane za odtenek bolj surovo in oprijemljivo, zasedba razdre jedro navdiha. Kot bi želela svoj nastop zares deteritorializirati na način, kot ga je pred leti v kratkem intervjuju za Radio Študent (ne v kontekstu te zasedbe) Dre Hočevar povzel z besedami Reggieja Workmana: »Learn to unlearn.« Kljub temu ostaja prisotno prilagajanje, skoraj ugajanje ostalim tovarišem.
Čeprav se zaradi precejšne konvencionalnosti inštrumentov in surovosti pristopa ne zdi tako, si je skupina zadala zahtevno nalogo prosto zaplavati v prostor dozdevno težko kompatibilnih vokabularjev inštrumentalistov, pri katerih ves čas vztrajajo. Mogoče pa je prej omenjeno ugajanje zgolj navidezno oziroma se manifestira prav v (namerno?) ozkem naboru tehnik. Kako lahko v skupinski improvizacijski igri, kjer je cilj vedno večji od vseh vpletenih, posameznik ostane zvest samemu sebi? Mora zakričati? Je keč v tajmingu? Koliko mora dejansko poslušati?
Izzivov je nemalo, nato pa v ospredje stopi kitara kot tista, ki pri pogovoru dolgo modro molči in ko se nazadnje vključi, si rečeš – evo, to je nekdo, ki razmišlja! Podpisani vodja kolaboracije ves čas skrbno orkestrira dogajanje, nevsiljivo, skoraj neopazno. Podtalno narekuje smer kompozicij, vendar hierarhije ni, vsaka ideja si zasluži obravnavo, kar rezultira v neskončni verigi glasbenih skic, ki jim dostikrat zmanjka napetosti, sprostitve, vrhuncev. Večina plošče kljub hektičnosti bobnov in trobente deluje precej zaspano. Medenina očitno izstopa, kakor stalni solist. Kar se funkcionalnosti inštrumentov tiče, zasedba pravzaprav zveni zelo klasično.
OUXPO torej kliče po kontinuiranem skupnem ustvarjanju, kar je zapisano že v spremnem besedilu k ploščku. Tovrstnih kolaboracij je v polju improvizirane muzike mnogo, rušenje temeljev idiomatskih pristopov k muziciranju pa dostikrat izpade nenavdahnjeno. Deterritorializtion je srečanje zelo različnih stilskih dekonstrukcij, ki se ne želijo prehitro povezati v razločljivo formacijo, temveč poskušajo uživati v iskanju skupnega. In ko to skupno najdejo, ni več zabavno.