Na liričnih stopnicah vsakdana

Kar nekaj let je minilo, odkar smo imeli priložnost prisluhniti festivalu izvirnega slovenskega šansona v organizaciji nacionalne radiotelevizijske hiše, letos pa sta se na isti dan odvili kar dve pomembni prireditvi: finale Festivala slovenskega šansona v Rogaški Slatini in mednarodni kantavtorski festival MaK na Grobelnem. Ob Festivalu slovenskega šansona je izšla tudi kompilacija Je najlepši šanson že napisan?.  Veselo je spoznanje, da se v času klikov, popolnega padca kupne moči fizičnih nosilcev zvoka in nabijanja instantne pop produkcije z večine radijskih valov še najdeta moč in avtorski naboj za pisanje in interpretiranje pesmi, ki nosijo v sebi pomen in so večpomenska, ne le še en zaznamek v milijonski produkciji taylorswiftovskih pop izdelkov ali kvazidrznih pesmic z ranjenimi vokali à la Billie Eilish ali, če že naštevamo, radostnih domačijskih alpskih poskočnic z veselic.

Šanson je na Slovenskem prehodil dolgo in zanimivo pot: od Ježkovih radijskih in televizijskih oddaj in posebnega večera »svobodnih oblik« na festivalu Slovenske popevke do Rogaške v osemdesetih, La Vie en Rose Vite Mavrič in radijsko-televizijskih večerov v prvem desetletju tega stoletja in še nekaj let zraven. Imeli smo t. i. popevkarje, ki so bili v resnici šansonjerji, in obratno. Na različnih večerih in festivalih so se skozi desetletja pojavljala številna imena, ki so nato vplivala na podobo druženja besede in glasbe pri nas, od čistih interpretov do kantavtorjev: denimo Andrej Šifrer, Iztok Mlakar in tudi Marijan Smode … Nekaj najboljših šansonjerjev je bilo med igralci, kar ni čudno, in še vedno z užitkom prisluhnemo interpretacijam Duše Počkaj, Mile Kačič, Rifleta, Jureta Součka, Braneta Ivanca, Borisa Cavazze in mnogih drugih, ki jih zdaj končno spet lahko najdemo na YouTubu. Še vedno pa ni antologije, ki bi jih združila. 

Na letošnjem finalu šansona smo lahko prisluhnili Ani Mariji Mitić, ki nadaljuje igralsko-pevsko linijo. Pravzaprav se je predstavila kot samospevka z imenitnim kabarejskim komadom V našem belem hodniku. In takoj zatem Primož Vidovič, sodelavec Odzvena in eno vidnejših samospevskih imen, in sicer s Triptihom sestre Felicite, ki prinaša skoraj brelovsko interpretacijo poezije, ki jo nosi v sebi. Šanson ni nikoli hotel biti všečen, to je ena njegovih poglavitnih lastnosti. Ker ne gre za pop formo, mu ni treba ugajati, a je zato svoboden, da počne, kar hoče, in tako tudi zabava, s tem da hkrati vabi k razmisleku. Tokrat smo slišali pisano paleto dobro odmerjenih sporočil, od liričnih, torej klasičnih baladnih form, do ostrejših, vsako pa je imelo čisto lastno podobo. Duo Zajtrk, denimo, je pripravil pričakovano prepričljivo in intenzivno interpretacijo pesmi Jera, ki govori o perečih problemih današnje družbe, ki nikakor ni zdrava, ko gre za vprašanje enakosti in varnosti. Andrej Tomšič je svojo poezijo uokviril v klasično kantavtorski sedeči nastop s kitaro in glasom, ki »ga je treba poslušati med vrsticami«, kot se je o samospevcih nekoč izrazil neki glasbeni novinar. Patricija Škof, Violoncelli Itineranti in Veronika Nikolovska so predstavili tri balade nekje med poezijo, zahtevnejšimi sodobnimi pop formami, ki se spogledujejo z večzvrstnimi nastavki, od klasike do klasičnega šansona in … In če je Smaal Tokk dihal, Jure Ivanušič pa z Nordunkom klical Južni veter, je Tomaž Hostnik, stari znanec domačih festivalov, izdihoval in si z Dekletom iz zlatih sanj pripel zmagovalni šanson − če predpostavimo, da v teh formah tekmovalna perspektiva pravzaprav ni pomembna, pa je šlo zgolj za to, da smo v finalu festivala, kjer se je letos pomerilo deset zanimivih nastopajočih, potrebovali lavreata. Sam bi težko rekel, koga bi izbral, na seznamu sem imel več kot polovico tokratnih naslovov. 

Veselo je spoznanje, da se v času klikov, popolnega padca kupne moči fizičnih nosilcev zvoka in nabijanja instantne pop produkcije z večine radijskih valov še najdeta moč in avtorski naboj za pisanje in interpretiranje pesmi, ki nosijo v sebi pomen in so večpomenska, ne le še en zaznamek v milijonski produkciji taylorswiftovskih pop izdelkov ali kvazidrznih pesmic z ranjenimi vokali à la Billie Eilish ali, če že naštevamo, radostnih domačijskih alpskih poskočnic z veselic. In ker bo nas, ki želimo slišati sporočila, vedno nekaj manj kot tistih, ki jim je dovolj zabavljaško pozibavanje s pivom v roki, si seveda želimo, da festival šansona ostane in v prihodnosti morda poda roko samospevskim festivalom, ki jih pri nas ne manjka, kot so Kantfest, SOS, MaK itd. Upamo tudi, da bo v prihodnosti, kjer bodo vinili očitno ostali prestižen nosilec zvoka, tudi festival šansona postal spet fizično, ne zgolj digitalno nosilen. 

Medtem ko je v Rogaški Hostnikov šanson obstal na najvišji stopnički, je na Grobelnem v dvorani kulturnega doma nastopil niz avtorskih imen iz Slovenije in Hrvaške. Severa Gjurin in Luka Gluvić, denimo, sta naša stara znanca. In še kdo od takih bi se našel, a zanje bomo najbrž že še slišali. Lahko smo kar zadovoljni.