Na svoji poti

Ko je pred štirimi leti skupina Torul izdala album Hikikomori, si niti v sanjah ni mogla predstavljati, da bo »prostovoljno izogibanje fizičnim stikom«, kar je pomen japonske besede iz naslova, postala uradna doktrina v borbi proti covidu-19. To nenormalno novo, ki je pomen izoliranosti povzdignilo na raven življenjskega obstoja, je pri skupini pognalo v tek ideje, misli in dodatno podžgalo inštrumentarij. In rezultat je album End Less Dreams. Če se nam je skupina kdaj prej zdela kot relikt časa, v katerem se je izbrisala ločnica med rockovsko in elektronsko glasbo, smo z novim albumom dobili potrditev, da je zapuščinski čas sila relevanten. Ne gre le za lirični navdih, ki je umeščen v okvir sedanjosti in ne tako daljne preteklosti, temveč tudi za glasbeni avizo zunaj časovnih razsežnosti. Harmonijo elegične eklektike vselej krasi doktrina glasbene razgledanosti, globine, prodornosti in hudomušnega skladanja, ki daje skladbam zimzeleno patino.

Če se nam je skupina kdaj prej zdela kot relikt časa, v katerem se je izbrisala ločnica med rockovsko in elektronsko glasbo, smo z novim albumom dobili potrditev, da je zapuščinski čas sila relevanten. Ne gre le za lirični navdih, ki je umeščen v okvir sedanjosti in ne tako daljne preteklosti, temveč tudi za glasbeni avizo zunaj časovnih razsežnosti. Harmonijo elegične eklektike vselej krasi doktrina glasbene razgledanosti, globine, prodornosti in hudomušnega skladanja, ki daje skladbam zimzeleno patino. Ne gre za nostalgijo, ampak za strumni pogled v prihodnost, ki s seboj prinaša ščepec modrosti iz preteklosti. Ta preteklost se odraža skozi premišljevanje izoliranosti, osamljenosti, zapustitve, vseh tistih občutkov, ki so povzročali celo vrsto podobnih tesnob pri večini od nas. Toda Torul ne poskuša moralizirati o teh stanjih, temveč jih oguli in secira ter na podlagi lastnih izkušenj ponuja luč, ki nas bo popeljala iz teme. 

Uvodna skladba The Only Way, mala nočna sintetična rapsodija, se skozi pevsko dramaturgijo sliši dovolj ponosno in stoično, da opustimo vsakršno misel na obup, ki se godi le nam. Če pa še nismo povsem prepričani, nas skladba Now I Die Inside v pevskem navdihu prve violine Torula Torulssona predrami iz oblazinjenega mrtvila in (p)oživi z vdihom, ki vrne čas in čast. In že smo v poziciji in kondiciji, da obudimo zaprašene spomine, ko nas v harmoničnem ritmičnem kolesu zvočne nostalgije fantje postavijo pred ogledalo v poskočno poplesujoči skladbi Le Replika. Slovenščina ni pogosto v repertoarju skupine, a tako Le Replika kot Mnenje o vsem, ki predstavi jezikovno križišče kot refleksijo domačega izrazoslovja, se bistroumno vklapljata v kontekst skupine, ki ruši bariere in razširja obzorja. Slednja se sinhrono pretakajo v skladbi Resonate, ki jo odreja arhetipsko elektronsko okostje v prefinjeni valovni produkciji sintetičnega zorenja. Tisto, kar najbolj zaznamuje glasbo skupine Torul, je skladateljska osvetlitev temačnega popa, kar se sliši (Falling Apart, Willing To Connect, Next Generation), kot da bi melanholično vzdušje prestregli ali presekali odmevajoči kriki, ki nikoli ne presegajo splošnega vtisa harmonije v torulskih skladbah. 

Na novem albumu sta tudi dve inštrumentalni miniaturi, When I First Saw Her in Loneliness 9000, ki zapolnjujeta celotno sliko vrhunske produkcije, razgibanih aranžmajev in svojevrstno zvočno-lirično estetiko, ki skupini daje nadžanrsko prepoznavnost. Da presegajo žanre, so fantje dokazali tudi s tem albumom ter potrdili, da so dovolj nekonvencionalni za mainstream gabarite in hkrati mehkobno subtilni za stroge alternativce. A to nikakor ni problem, ki bi oviral njihovo ustvarjalnost in miselnost. Zato za konec kot popotnico prihajajočim koncertnim užitkom priporočam kontrapolitično plesno mojstrovino We Don't Care.