Nadaljevanje sledi

Oktobra lani smo v Mrvicah spomina ob 40. obletnici izida plošče Državni ljubimci Pankrtov privlekli iz tiskanega arhiva Radia Študent oddajo Rock fronta, ki je bila na sporedu 25. aprila 1982. V njej je bilo predstavljeno, kako so bili prvotno zamišljeni Državni ljubimci oziroma kako bi se ta plošča morala slišati z veznim tekstom med skladbami, ki je bil umaknjen pod pritiski založbe. V tej oddaji je Igor Vidmar ustaljeno poročal o tekočem dogajanju na tedanji domači sceni in ob kranjskem koncertu bendov s takrat objavljene vroče kompilacije Lepo je … ošvrknil tudi dogajanje v Galeriji ŠKUC, ko se je 23. aprila 1982 »ob prisotnosti kakih sto hipijev, punkerjev in drugih bolj ali manj mladih eksistenc s sumljivega roba naše poti v bodočnost udeležilo nastopa koprske skupine Modri jezdeci, Bluae Reiter, in sicer v konceptualnem okviru likovne razstave post-pop-artista Emila Memona (ki bo kmalu odšel na študij v New York, kar je dalo zadevi še dodaten odtenek dekadence). […] Tako se je glavna radikalnost izkrivila v čisto banalen, pa zato nič manj neprijeten konflikt z miru željnimi proti-punkersko nastrojenimi okolišani.« Na ta eksces se je spomnil tudi Emil Memon leta 2017 ob vključitvi svojih del v razstavo o osemdesetih skozi prizmo dogodkov, razstav in diskurzov Večmedijske prakse in produkcijska prizorišča v MG+MSMU. Na svojem FB profilu je objavil arhivsko fotografijo omenjenega koprskega benda s tega dogodka aprila 1982 in pod njo med drugim pripisal, da se je koncert v Škucu sprevrgel v izgred in da so morali bežati s prizorišča. In res, Memon je malo po tem odšel s Fulbrightovo štipendijo na študij na Pratt Institute v New York, kjer je ostal in se ustalil, da danes velja za edinega slovenskega pop art umetnika, ki je aktiven predstavnik newyorške umetniške šole. Levji delež materiala na njej, devet od enajst skladb, je odigral in posnel sam, kar se pozna na robustni garažni produkciji brutalnih pop komadov, v katerih se stapljajo protopunkovski upor Jayne County, seksapilna zagrenjenost Suicide, igrivost Talking Heads, no wave, disko in funk, poskakovanju v diskoteki CBGB's pa se pridruži še ekipa LCD Soundsystem. Prežeti so z newyorškim smogom, truščem, zadahom in ošabnostjo. Njihova kolažna neobrušenost meji na provokacijo, ki jo zatre zanesena osebna izpovednost.

Po debelih petintridesetih letih bivanja in ustvarjanja v New Yorku se je pred petimi leti vrnil v rodni kraj in lani spomladi doživel svojo prvo razstavo v rojstnem Kopru. V Galeriji Loža sta Barbara Borčić in Tilen Žbona strnjeno zaobjela njegovo dosedanjo, štirideset let dolgo umetniško pot. Naslov razstave Saintly Body je bil vzet z njegovega istoimenskega albuma, ki je v istem času izšel pri založbi Dallas in ga velja jemati kot sestavni del razstave, ob kateri je Barbara Borčić zapisala: »Na večmedijsko ustvarjanje Emila Memona lahko gledamo kot na skupek fragmentov nekega kontinuiranega razmišljanja, izkušenj in prakse. Vsak projekt je konceptualno zasnovan in zmerom vezan na neko referenco in idejo. Kot tak lahko stoji sam zase, hkrati pa se povezuje v širši horizont njegove ustvarjalne prakse, kjer se materializirajo in družijo slikarstvo, performativnost, muzika, poezija, glas in gibljiva podoba. Kot dopolnitev, nadgraditev ali kontrapunkt. Kaj nam torej pripoveduje umetnik? Svoje zgodbe, lahko rečemo. Zgodbe o videnem in doživetem. […] Medijske podobe se izmenjujejo s prizori iz Memonovih filmov in videov, koncept abstrakcije stopa v razmerje do prizorov lastnega sveta. Ki je (bil) svet rock 'n' rolla, klubov, galerij, ulic, nebotičnikov, kavarn in barov. Svet koncertov, razstav, instalacij, projekcij, filmov, knjig, slik in objektov. Svet plakatov, grafitov, plošč, filmskih prizorišč in domačih zabav.« Ves ta umetniški zaobjem objektov in subjektov urbane kulture odmeva tudi skozi glasbo Emila Memona in plošča Saintly Body je soundtrack njegovega umetniškega creda. 

Plošča je nastajala dolgo, zadnjega četrt stoletja, in bolj kot za zaokrožen album gre za dokument glasbenih snovanj Emila Memona v tem času. Levji delež materiala na njej, devet od enajst skladb, je odigral in posnel sam, kar se pozna na robustni garažni produkciji brutalnih pop komadov, v katerih se stapljajo protopunkovski upor Jayne County, seksapilna zagrenjenost Suicide, igrivost Talking Heads, no wave, disko in funk, poskakovanju v diskoteki CBGB's pa se pridruži še ekipa LCD Soundsystem. Prežeti so z newyorškim smogom, truščem, zadahom in ošabnostjo. Njihova kolažna neobrušenost meji na provokacijo, ki jo zatre zanesena osebna izpovednost. Dekadentni ples hrepenenja ne skriva antipozicije do blišča in glamurja, do katerih vseeno goji naklonjenost, in v tem si je blizu z Babilonci. Podobno kot Zdenko Franjić tudi Memon ne skriva svojega odklonskega vedenja in odpadniške drže. Njegova hibridna godba je polna kontrastov, pogostokrat preseneti z močnimi, na trenutke prav motečimi rezi ali ponesrečenimi vsadki, ki spravljajo njegovo lebdečo glasbo v kontradikcije in sprožajo trke nasprotij. Če je med tem hipnotičnim premlevanjem Memon v čem konsistenten, je v podajanju svoje poezije. Ob one-man-band komadih sta na plošči Saintly Body še dva, ki ju je odigral in posnel s spremljevalnim bendom. Ne le da odstopata od ostalih, ampak tudi zamejujeta kronološki pregled objavljene glasbe na plošči. Na eni strani je koncertna Dick Song, posneta v živo z newyorškim bendom leta 1999 v klubu Baby Jupiter v East Villageu, na drugi pa otvoritvena It's Love, ki jo je Memon posnel s kitaristom Janom Fanedlom in bobnarjem Gajem Bostičem. 

Tako kot se je Memon po selitvi v New York tvorno vključil v tamkajšnjo sceno, je ob vrnitvi v domovino hitro navezal stike z domačimi umetniki. Kmalu po objavi Saintly Body, ki je Memonov poklon New Yorku, se je spečal s Psihedelavci in v teku lanskega leta so začeli nastopati skupaj, kar so lani jeseni kronali z objavo koncertne plošče Crashing Into To The Sea s posnetkom z lanskega nastopa na Izola Mjuzik Festu. Na letošnji januarski promociji plošče Saintly Body v Ljubljani v Švicariji, od koder nihče ni bežal in tudi izgredov ni bilo, sta Memona na odru spremljala ob Linču iz Psihedelavcev še bobnar Matej Hočevar in basist Mark Godina, istočasno pa je bila objavljena skladba Jackie 60 v produkciji Martina Ukmarja, ki je konsolidiral, nadgradil in uredil kaotično in neuravnovešeno vibro Memona na Saintly Body, ki je nekakšna zbirka skic, polizdelek. Bolj ko se oddaljuje datum uradnega izida te plošče, bolj jasno je, da gre za povratno vizo, s katero se je Emil Memon vrnil in vključil v tukajšnjo sceno, in da nadaljevanje sledi.