Naj Tolpe bumov lanskega leta

Na Radiu Študent so predstavili seznam 30 najboljših domačih in tujih izvajalcev ter pripravili tudi zelo obsežen seznam komentarjev na najboljše izdaje in trende po žanrih preteklega leta. Med domačimi je prvo mesto zasedel izvajalec drone emoji z EP-jem เป็นฟอนต์ที่ได้, med tujimi pa s ploščo Your Queen Is A Reptile britanska jazz skupina Sons of Kemet.

Lestvica naj Tolp bumov 2018.

Ob tej priložnosti smo spregovorili z urednikom glasbene redakcije Radia Študent, Žigo Pucljem.

Kako si zadovoljen z rezultati lanskega leta?

Glede na vprašanja s katerimi se v glasbeni redakciji RŠ vsakoletno ukvarjamo ob teh izborih, sem vsekakor zadovoljen, predvsem z žanrskim razponom izdaj na lestvici, ki dovolj lepo reprezentirajo tako širino (ter specifično tudi generacijsko širino) aktualnih sodelavcev redakcije, kot tudi tisto, kar zanima najbolj redne mlajše glasbene sodelavce. Moje zadovoljstvo je predvsem v tem, da iz pogleda na lestvico ni takoj videti dejanske številčne premoči najrednejših mlajših sodelavcev, da smo torej uspeli z lestvico, ki vsaj v določeni meri predstavlja veliko širino glasbenega izbora ter glasbene profiliranosti Radia Študent.

Kako to, da vodite ločeni lestvici za domače in tuje izdaje? Kakšna slika bi bila, če bi lestvici združili v eno?

Prvi in zadnji odgovor na prvo vprašanje je seveda, ali žal zgolj, pogojenost z ustaljenimi formati. Naj tujo in Naj domačo Tolpo bumov v prav takem formatu izbiramo že daljše časovno obdobje, tako je bilo tudi denimo v času, ko sem se radiu priključil sam. Seveda pa je razdelitev smotrna predvsem v učinku, ki ga ima samostojna lestvica domačih izdaj. Razlog za to je očiten, taka lestvica vsekakor omogoča boljši vpogled v domače leto muzike, kot bi bilo v primeru mešane lestvice.

V tem trenutku prej kot o združevanju lestvic razmišljamo o še dodatni diverzifikaciji. Nekateri sodelavci bi si morda želeli celo žanrsko specifičnih lestvic, vendar bo to v resničnosti težko izvedljivo, plodnejša smer pa se zdi dodatna lestvica, ki bi predstavila še izbor glasbe iz širše regije, predvsem z Balkana, vendar moramo tudi za ta cilj najprej izpolniti še kak nov pogoj, predvsem pogoj intenzivnejšega dela z glasbo s tega področja.

Če pa bi lestvice vseeno združili, sem prepričan, da številne domače izdaje tudi iz združene lestvice ne bi kar izpadle, na Radiu Študent namreč v vsakem primeru aktivno gojimo kulturo spremljanja in refleksije domače glasbene scene, kulturo, ki nikakor ni zgolj pokroviteljska, ampak vsekakor iskreno ter z dobrim razlogom zainteresirana, in kulturo, ki aktualno stanje na domači glasbeni sceni vsaj v smislu glasbe, ki tu nastaja, ocenjuje kot izrazito kvalitetno, tudi v vseh primerjavah z mednarodnimi prostori.
 

Verjetno bodo mnogi naši bralci prvič slišali za domačega zmagovalca? Kaj ga dela tako posebnega, da se je povzpel na vrh domače glasbene ustvarjalnosti po izboru Radia Študent?

Naš izbor v osnovi vsako leto temelji na statističnem štetju oddanih glasov. Od take metode smo se sicer v zadnjih dveh letih za malenkost umaknili in uvedli možnost konsenzualnih redakcijskih posegov v lestvice, ki so v preteklosti temeljile zgolj na statistiki pridobljeni iz glasovanja s točkami. Glavni razlog za to odločitev je bilo vse močnejše drsenje teh lestvic v smer premoči mlajših sodelavcev, ki so se iz čisto praktičnih zadev Radia Študent v zadnjih letih začeli množiti v številčnosti, posledica pa je lahko bil kak boleč izostanek specifičnih plošč, ki bi jih sicer po plati historičnega profila RŠ pričakovali na višjem mestu lestvice.

V zvezi z zmagovalcem tokratne lestvice smo v redakciji izrazili tudi bolj ali manj utemeljen pomislek, saj se zavedamo, da je Naj domača Tolpa bumov gotovo najpomembnejša posamezna informacija, ki jo s temi lestvicami nudimo zainteresirani javnosti. Vendar je redakcija suvereno potrdila zmago izvajalca drone emoji, ki je v našem glasovanju vsekakor pridobil objektivno največje število točk s strani največjega števila različnih sodelavcev, čeprav gre za izrazito specifično izdajo, izrazito kratko izdajo, izdajo tako rekoč anonimnega avtorja, ki še ni nastopal v živo, izdajo, ki bi ji tako po tehnični kot distribucijski plati marsikdo oklical za troll. Moč te izdaje je bila na Radiu Študent očitna že ob prisotnosti skladb s plošče v našem radijskem etru in ob spremljanju odzivov sodelavcev. Razlog za aktualnost te glasbe pa je verjetno najbolje izrazil kar naš sodelavec Luka Seliškar, ki je pripravil recenzijo izdaje v oddaji Tolpa bumov. Gre za izdajo, ki na zelo smiseln način poveže nekatere globalne trende v glasbah (poveže jih deloma tudi z lokalnim prostorom), predvsem trende glasb v t.i. dobi po internetu, s katerimi se predvsem naši sodelavci, ki na Radio vstopajo v zadnjih 10 letih, precej ukvarjajo, in ki so jih ti trendi precej zaznamovali, prav tako kot so nedvomno zaznamovali splošno obličje alternativne in podzemne popularne glasbe (ter morda celo še širše) tega obdobja v mednarodnih, globalnih razsežnostih. Kar gre ob tem še dodatno poudariti je, da izdaja drone emojija, ki je izšla pri domači podpodni založbi ŠOP Records, vsekakor simbolizira določene splošne premike v alternativni in underground glasbeni produkciji, predvsem v smislu na eni strani distribucije in založništva, ki išče stranpoti mimo velikih ustaljenih principov delovanja, pogojenih z institucionalnimi sistemi in kapitalskimi/tržnimi interesi, ter na drugi strani premike v smislu vsaj delnega zavračanja glasbenika kot avtorja v kontekstu avtorske pravice, kulta genija/avtorja ter ustaljenih razumevanj o tem, kaj sploh še pomeni biti glasbenik (tudi tehnični glasbenik, ali celo založnik, lastnik) v 21. stoletju, v dobi novih tehnologij (neverjetne dostopnosti virov in vsebin) in dobi vse ostrejše prekarizacije trga dela ter neobstoju smiselnih alternativ preživetja (z delom z glasbo) za glasbenike, ki jih ne zanima glavni tok.