Napis nad vrati se vsakemu nasmeje

Ko je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja tudi oblast (prisilnim striženjem po ulicah navkljub) dala blagoslov rokenrolu, se je pri nas začelo pestro, raznoliko in predvsem prelomno obdobje sodobne glasbene zgodovine. Tradicionalna festivalska oblika popevke mladih ni več prepričala, s pojavom beatovskih zasedb so tudi pri nas ugotavljali, da obstajajo še druge, vznemirljivejše oblike glasbe. Dandanes vemo vedno več o zanimivih lokalnih scenah, iz katerih so prišle tudi zasedbe ali posamezniki in posameznice, ki so naredili, recimo temu tako, republiško kariero. A morda so še zanimivejši tisti, ki so ostali na lokalni sceni. Avtor v knjigi lepo poveže zametke rockerske glasbe (ali širše, »moderne« glasbe) v Piranu z družbenopolitičnimi dogodki na naših tleh v kritičnih letih, tam od začetka petdesetih pa do zgodnjih šestdesetih, ko se je v postinformbirojevskem obdobju prižgala luč za vplive z Zahoda, hkrati pa je sodobna glasba v očeh moralistov še dolgo veljala za dekadentno. Na voljo je precej dokumentacije, časopisnih izrezkov in fotografij, takisto pa beremo tudi pričevanja nekaterih sočasnikov...

Kot smo v svojih člankih že večkrat omenjali, so se v zadnjem desetletju bibliografske vrzeli domače popularnoglasbene zgodovine vse bolj zapolnjujejo. Z »domače« ne mislimo zgolj na nekdanjo SR Slovenijo, pač pa na celotno področje SFRJ. Scena je bila pestra in prepletena tako pri nas kot v bratskih republikah. A dolgo se je govorilo in pisalo zgolj o osrednjih, mainstreamovskih festivalih in scenah, malo pa se je vedelo, kaj se je dogajalo drugod. Zdaj imamo raziskanih kar nekaj glasbenih scen zunaj mainstreama in knjiga Slobodana Simiča odstira še eno pomembno okno v dogajanje na Obali, za katero še vedno mnogi mislijo, da se je začelo s Kameleoni in se ustavilo na festivalu MMS. A tokrat se nam ponuja podroben vpogled v piransko sceno. Avtor je knjigo podnaslovil Rojstvo in puberteta bit, rock in pop glasbe v piranskem prostoru, kar pomeni, da se ni želel zvrstno omejiti zgolj na rock. Pomenljiv je tudi predgovor, pravzaprav dva, prvi bolj oseben, v drugem pa avtor pojasnjuje, kako in zakaj je do knjige sploh prišlo. Pomenljiv je že uvodni odstavek: »Vsaka publikacija ima svojo zgodbo o rojstvu. Pričujoča ni nič drugačna. Po eni strani sem vedno zavidal sosednjima Kopru in Izoli, ki sta polnila glasbene članke v časopisih s Kameleoni in Faraoni, mojega Pirana pa na rock sceni skorajda ni bilo, čeprav smo vedeli za lepo število vrstnikov, ki so poslušali rock ali igrali ta ali oni inštrument. Ta zavist, ki je bila povezana z neko nenapisano vseprisotno tekmovalnostjo med tremi obalnimi mesti, je s časom izpuhtela. Ko sem namreč začel z raziskovanjem mnogih področij celotnega obalnega območja, sem ugotovil, da je ta prostor veliko bolj enovit, močneje prepleten in povezan, kot sem sprva menil« (str. 13). V zgodovini popularne glasbe so take tekmovalnosti povsem običajne: med vzhodno in zahodno obalo ZDA, med Memphisom in Chicagom (in New Yorkom), med Los Angelesom in San Franciscom in tako naprej. Iz takih reči je ponavadi nastalo precej zanimivih in avtorsko močnih scen z določenimi tipološkimi analogijami, in pri nas ni bilo nič drugače. Beat glasba, ali točneje merseyjevski beat, je bila tista, ki je začela oblikovati tudi rockersko sceno na Obali, vendar je bil to res zgolj začetek. 

Avtor v knjigi Piranski bitlesi lepo poveže zametke rockerske glasbe (ali širše, »moderne« glasbe) v Piranu z družbenopolitičnimi dogodki na naših tleh v kritičnih letih, tam od začetka petdesetih pa do zgodnjih šestdesetih, ko se je v postinformbirojevskem obdobju prižgala luč za vplive z Zahoda, hkrati pa je sodobna glasba v očeh moralistov še dolgo veljala za dekadentno. Na voljo je precej dokumentacije, časopisnih izrezkov in fotografij, takisto pa beremo tudi pričevanja nekaterih sočasnikov, denimo Lada Leskovarja, ki je ob koncu petdesetih let obiskoval Pomorsko srednjo šolo v Piranu in igral v šolskem ansamblu. Med pričevalci so še mnogi drugi glasbeniki, med njimi Dušan Vran, Franci Čelhar, Marjan Ogrin, Milan Petrovič, kot tudi nekoliko mlajši, denimo Zdenko Cotič in Teo Collori. Beremo mnoge zanimive anekdote, med drugim o razstavljanju kitar na meji, točneje o kitari, ki jo v sestavljeni obliki imenujemo bas Fender Precision, na meji pa se je morala razdeliti v več delov, da je sploh lahko prišla čeznjo in na oder. Težko se je prišlo do kakovostne opreme, a so se mladi znašli in mnoge zasedbe so po zaslugi iznajdljivosti igrale s svetovno znanimi glasbili. Med zanimive družbene pojave, omenjene v knjigi, sodi politika sprejemljivosti besedil in zgražanje nad nekaterimi t. i. opolzkimi teksti. Dolgo je veljalo, da so morala besedila »na pregled«, zanimivo pa je, da so se nad »neprimernimi« besedili zgražali poslušalci, kar je dandanes skorajda nepojmljivo, saj velja, da je stopnja poneumljenosti in banalnosti teksta premo sorazmerna s popularnostjo med življem. Svojčas so se, denimo, v pismih bralcev lomila kopja nad besedilom Šifrerjevih Penzionistov, Smodetove Jožice in narodnozabavne viže Jaka, lojtro brž zasedbe Rž. A vrnimo se v Piran. 

Avtor se piranske scene loteva sistematično in domača dogajanja sproti umešča v svetovni popularnoglasbeni/družbeni prostor, od prvih srečevanj s sodobno popularno in drugo glasbo (Radio Luxemburg, terasne zasedbe, piranske kitarijade, bari, gledališča, cirkusi, diskoteke, drugi hepeningi ...) do popisa vrste zasedb, ki so delovale v piranskem prostoru, od že omenjenega PSŠ-ja s Pomorske šole do Črnih angelov, Kondorjev, Perpetuum mobila in naposled Prizme, še danes najbolj znane piranske poprockovske zasedbe, pa popularnega dua Black Jack in posledično Dušana Šandriča, ki je prav tako pel v Prizmi. Knjiga se zaključi z obsežnim imenskim kazalom in zahvalo vsem sodelujočim. 

Za razvoj slovenskega in jugoslovanskega rocka sta bili bržčas najpomembnejši dve zasedbi, obe z Otoka, Beatli in Shadowsi. Kamorkoli se pri nas obrnemo, ko brskamo po koreninah, se izkaže, da je zvok našega rocka prišel iz inštrumentalne virtuoznosti popularnih Shadowsev in še popularnejšega vokalno-inštrumentalnega hibrida, ki so ga Beatli izpopolnili do umetnosti. Pozneje seveda še iz drugih zasedb, ki so delovale bodisi na Otoku bodisi na zahodni obali ZDA, pionirji rokenrola, denimo Elvis, pa so k nam prišli šele v svojem bolj mainstreamovskem obdobju, zato so vplivali zlasti na popevkarske posameznike (Leskovar) ali posredno preko Beatlov. Slovenska in jugoslovanska scena se je iz skromnih zametkov – prvi »rocker« v tem prostoru je bil pravzaprav Ivo Robić, ki je že sredi petdesetih prepeval omehčane različice rokenrolovskih standardov – razvila v mogočno in raznoliko glasbeno pahljačo, ki še danes velja za eno tedaj največjih evropskih scen. Obalni ansambli so k tej referenci obilno pripomogli, s pričujočo monografijo pa je sestavljanka slovenskega (in jugoslovanskega) rocka še nekolikanj bolj dopolnjena z zgodovinsko pomembno faktografijo in preglednico, ki našo Obalo in z njo Piran dokončno (če to do zdaj komu še ni bilo jasno) uvršča med najpomembnejša rockerska žarišča na prostoru nekdanje skupne države.