Ne sodi knjige po platnicah

Laetitia Plohl kot Kiki ustvarja jedko in hkrati rahločutno glasbo v zasanjano skrivnostni atmosferi. Odkrita izpoved na prvencu KRiKi je ustvarjalkin mehanizem za uravnoteženje osebnosti in kreativni ventil, s katerim se posveča primarnim življenjskim napetostim. Obrača se nase in na druge, pri čemer je s svojim pesimistično realističnim slikanjem neprizanesljiva, zato album izvabi iz poslušalke bolečino. Pa vendar življenje za glasbenico enostavno je, in neuspehi njegov del. Moč umetnice je v iskrenosti, podobni ustvarjanju Črnega škrata ali Svetlane Makarovič. Pri motrenju lastnega življenja se Kiki secira kot kak zbiratelj majhnih gomazečih bitij. Notranji svet razpne na platno dvanajstih skladb ter z znanstveno natančnostjo ustvari distanco do lastne čuječnosti. Nasploh KRiKe preveva močan občutek odtujenosti. Avtorica se ne ujema ne s seboj niti z drugimi, kaj šele z družbo in njenimi problemi. Ker pri ustvarjanju izhaja le iz sebe, dlje ko stopamo po premici od individualnega do družbenega, bolj poenostavljene so vsebinske refleksije. Kikin debitantski album je izkaznica, zakaj knjige ne gre soditi po platnicah. Ustvarjalka živi v svetu dvojnosti med ranljivostjo in pogumom, med orkestralnimi viški in vokalno milino. Predirljivi uvid, ki ga ima sama v lastno osebnost, bo v soočanje s težavami opogumil še tako čustveno izmotavajočo se poslušalko.

Pogumna krhkost skladb Punčka iz papirja in Lažnivka, ki naslavljata breme prikrivanja naše resnične biti, se z vstopom v polje ljubezenskih odnosov Zvezdne noči feat Nina Slavec spremeni v brezbrižnost, medtem ko na repu za smislom tavata Mrtvaški ples in Drobižek. Prva govori o mnogoterih grozotah, ki se odvijajo okoli nas, kot sta vojna in kapitalistično izkoriščanje. Kiki ve, da zanje ni kriva sama, a podleže otopelosti, saj izbere položaj priče grozot kot edino možno in moralno zavestno zmožnost delovanja. Ko ponotranji zgroženost, se poistoveti z mitom trpeče umetnice, vendar se vloga zanjo ne zdi prava. KRiKi imajo enako namero kot starogrške tragedije, to je s transformacijo negativnosti doseči katarzično razbremenitev. Na osebni ravni Kiki ta proces uspešno izpelje, medtem ko širši družbi nastavlja ogledalo. Delati mora le še na preoblikovanju odseva.

Zaradi pozornosti, ki jo namenja dramski formi in oblikovanju naukov, lahko njene zgodbe poimenujemo uglasbljeno pripovedništvo. Pri tem je temačnost za Kikino kantavtorstvo podobno izhodišče kot okrutnost originalnih pripovedk bratov Grimm. Lekcije bi se naučili tudi brez bolečine, a če bi jo zanikali, bi to pomenilo potvarjanje resničnosti. Predane modrosti pričajo o izkustveni kilometrini ustvarjalke, čeprav je še študentka ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Njeno kantavtorstvo tako razširja obzorja mlajše generacije slovenske scene z novim načinom glasbenega interpretiranja intimnosti ob indieju in spalničnem popu. 

Instrumentarij plošče KRiKi je naravna evolucija a cappella ustvarjanja, s katerim se je Kiki na TikToku leta 2020 prvič predstavila širši javnosti. Od produkcijsko majavih izdelkov je projekt razvila v avtonomno stoječo sestavljanko inštrumentalnega suspenza. S pristopom »manj je več« je obogatila svoje slojevito izpovedne zgodbe, hkrati pa odvrnila pozornost od glasbenega samouštva. Za potrebe živega nastopanja in snemanja je že v času udeležbe na Klubskem maratonu Radia Študent leta 2022 okoli sebe zbrala kitarista Jako Florjančiča in spremljevalne vokalistke Niko Trdin, Evo Ano Zudič in Galo Pregel. Njihova podpora je nujna, saj ima Laetitia Plohl izjemno repetitiven in minimalističen pevski slog, ki ga sodelujoče razgibajo.

Kikin debitantski album je izkaznica, zakaj knjige ne gre soditi po platnicah. Ustvarjalka živi v svetu dvojnosti med ranljivostjo in pogumom, med orkestralnimi viški in vokalno milino. Predirljivi uvid, ki ga ima sama v lastno osebnost, bo v soočanje s težavami opogumil še tako čustveno izmotavajočo se poslušalko.