Nekoč je bil KLG in bili so mladi

V Klub ljubiteljev glasbe – KLG nikoli nisem zahajal, enostavno sem bil generacijo premlad. Kar pa ne pomeni, da z varne razdalje nisem spremljal njegovega početja. Na to so me opozarjali številni plakati po mestu in na stenčasu v glasbeni šoli. Konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih, nisi mogel mimo dejavnosti Kluba ljubiteljev glasbe, če si kolikor toliko spremljal glasbo. Najprej je iz kletnih prostorov vrtca Janina prek osvetljenih vrat prihajal pridušeni zvok nekakšnega druženja, pozneje pa sem vedno pogledoval v spodnji štuk stare Pošte, kjer je klub dobil svoje prostore. Vanje nikdar nisem vstopil, sem se pa s kolegi stalno spraševal, kaj se dogaja med štirimi zidovi na Koroški cesti 2. Nedavno izdani zbornik Zgodba o KLG odstira nekaj teh skrivnosti za prihodnje rodove, če povzamem del promocijskega gradiva. Zbornik tako ni le zbir spominov (večinoma) KLG-jevcev, temveč dokument prostora in časa, ko se je okoli peščice ljudi izoblikoval ustvarjalni prostor svobode, ki so ga v luči izvrstnih muzik nameravali izkoristiti karseda najbolje. Klub ljubiteljev glasbe namreč ni bil zgolj lokalna posebnost, temveč je zgodba o njem segla precej preko občinskih meja. Enostavno je tako izstopal iz takratnih klubskih organiziranj, da so ljubitelji po celotni Jugoslaviji na neki točki naleteli nanj. Vsak udeleženec zbornika ima v njem svojo zgodbo, ki pa je na zunaj enotna in vezana na klub kot tak.

Klub ljubiteljev glasbe, ki najbolj sliši na svojo kratico KLG, je brez dvoma pustil sledove znotraj, a tudi zunaj občinskih meja. Tudi v obdobju po ugasnitvi kluba in vse do razstave ob štiridesetletnici kluba v Mestni knjižnici Kranj (aprila 2017) je med pogovori o glasbenem (ne)dogajanju v mestu občasno beseda nanesla na klub. Nenazadnje je v devetdesetih v Kranju obstajal Novi KLG in tudi konec osemdesetih je v kletnih prostorih Delavskega doma nekaj časa obratoval klub Carnuim, kjer so nekdanji KLG-jevci prirejali tematske glasbene večere, času primerno že s predvajanjem koncertnih videoposnetkov na VHS kasetah. KLG je bil (in ostal) kot del izročila prisoten v mestu in spominu iz več razlogov, od povsem osebnih ali zasebnih kot zaradi dejstva, da je popularna kultura v novem tisočletju začela pogosto pogledovati v vzvratno ogledalo. Po uspešni in dobro obiskani razstavi se je zbornik napovedoval nekako sam od sebe, zlasti ker je KLG-jevce presvetli Peter Mlakar na odprtju spodbodel, da če so že vkup nabrali dostopno/obstoječo dokumentacijo, bi bilo prav, da se jo objavi še v tiskani obliki. Že pred tem je nekaj časa med klubovci in simpatizerji krožil digitalni zapis biltenov kluba, skratka, čas je napočil, da se zgodba o KLG-ju pove iz prve roke.   

Zbornik tako ni le zbir spominov (večinoma) KLG-jevcev, temveč dokument prostora in časa, ko se je okoli peščice ljudi izoblikoval ustvarjalni prostor svobode, ki so ga v luči izvrstnih muzik nameravali izkoristiti karseda najbolje. Klub ljubiteljev glasbe namreč ni bil zgolj lokalna posebnost, temveč je zgodba o njem segla precej preko občinskih meja. Enostavno je tako izstopal iz takratnih klubskih organiziranj, da so ljubitelji po celotni Jugoslaviji na neki točki naleteli nanj. Vsak udeleženec zbornika ima v njem svojo zgodbo, ki pa je na zunaj enotna in vezana na klub kot tak. Ravno v tem je posebnost kluba: v njegovem sklopu so delovale številne sekcije po žanrski in vedenjski plati, ki so vključevale ali ponujale kar najbolj popolno glasbeno doživetje. KLG je pred časom napovedal nekatera današnja glasbena obnašanja, v prvi vrsti skupinsko (avtobusno) obiskovanje koncertov in festivalov, ki se je razmahnilo konec devetdesetih let. Svojevrsten hobi posameznikov je bil tudi snemanje organiziranih ali obiskanih koncertov, kar je z leti prišlo še kako prav, saj so nekateri v zadnjem času izšli na digitalnem nosilcu zvoka (Sedmina, Delavski dom, 1978). Skozi pripovedi se nehote izpostavi tudi odločilna pomembnost za nemoteno delovanje, to so klubski prostori kot točka srečevanja, kjer so KLG-jevci lahko izvajali svoje aktivnosti: koncerte, tematske večere, predavanja in svetovanje o avdio-akustičnem terenu. KLG je bil tudi generator scene (Buldožer, Pankrti, Srp, Duo Zlatni Zubi, Šarlo Akrobata), okrog katerega sta delovali glasbeni skupini Geštalt in Osumljeni in kjer sta prvo pravo priložnost izkoristila hi-fi mojster Franc Kuzma in stripar Zoran Smiljanić. Sam klub so poganjali neponarejeni entuziazem, solidarnost in prostovoljna dejavnost, česar danes med mladimi praktično ne najdemo več. Prvič ko so bile te vrednote znotraj kluba postavljene pod »komercialni« vprašaj, so se pojavile razpoke, kar je vodilo do dokončnega zaprtja leta 1987.

Dosledno urejeni zbornik Zgodba o KLG nam odstira zgodbe, o katerih smo do tega trenutka poslušali iz različnih ust. Nekdanje ustno izročilo je nadomestila tiskovina, kjer so legende dobile svojo potrditev, ali kot se je na znani rek navezal Kuzma: »resnica nikoli ne sme biti v napoto dobri zgodbi«. Veliko izvirnih dokumentov (plakatov, vstopnic, fotografij, stripov, utrinkov iz biltena, izrezkov iz časopisov) samo nadgradi zgodovinsko vrednost in umeščenost zbornika v prostor in čas, ki ga vsak iz svojega zornega kota osvetljuje še devetindvajset pripovednikov, od KLG-jevskih aktivistov (Gojko Bremec, Andrej Šifrer, Franc Kuzma, Simon Uršič, Marko Jenšterle …) do gostujočih peres (Peter Mlakar, Tomaž Domicelj, Igor Vidmar, Rajko Muršič, Peter Lovšin, Jani Kovačič …) in Darčija Kruševca (Trainstation Subart), ki so mu KLG-jevci s tem tudi uradno predali alternativno štafeto za prihodnje rodove. Izsek iz magistrske naloge Razvoj in družbena vloga prostorov alternativne kulture v Kranju Jana Grilca zbornik vsebinsko dodatno obteži, saj povzame in zgosti nekatera strujanja in razmišljanja v mestu na neinstitucionalni strani kulture, osvetli notranjo organiziranost in dediščino KLG-ja, vključno z nekaterimi omejitvami konkretnega časa, ki pa jih premagujejo goreča privrženost glasbi in v klubu stkana prijateljstva, ki se redno obnavljajo še danes.