Neposlušno 2019

Festival Neposlušno se bo letos odvijal med četrtkom, 21. marca, in soboto, 23. marca. Festival, programsko zazrt predvsem v raznolike veje svobodne improvizacije, se bo ponovno odvijal v prostorih Španskih borcev v Ljubljani, kjer bo vse tri dni potekala glasbena delavnica pod vodstvom znanega ameriškega bobnarja in tolkalca Michaela Zeranga. Ta vsestranski tolkalec in ena osrednjih figur improvizatorske srenje v Chicagu zadnjih štiridesetih let prihaja iz vrst jazza, free jazza, svobodno improvizirane glasbe in različnih vzhodnjaških tolkalskih tradicij, obenem pa rocka, folka in bluesa, zato ne čudi, da ga lahko poslušamo tako ob boku Kena Vandermarka, Petra Brötzmanna, Hamida Draka in drugih kot tudi na ploščah Bonnieja »Princea« Billyja. Zerang bo v koncertnem programu, ki letos ponuja devet raznolikih koncertnih izkušenj, nastopil z avstrijsko pianistko slovenskih korenin Elisabeth Harnik, ki je vešča tako v jazzu in improvizaciji kot sodobni klasični glasbi, za seboj pa ima tudi izkušnjo »globokega poslušanja« pokojne skladateljice Pauline Oliveros. Letošnji program zopet izbira glasbenike in glasbenice z različnih koncev sveta, scen in estetskih pristopov k svobodni improvizaciji ter obenem ponuja različna zgodovinska izhodišča s soočanjem in prepletom različnih generacij.

Vse to bo poskušala letos izpovedati javna debata pod vodstvom sociologa, glasbenega kritika, radijca in publicista Iča Vidmarja, ki bo nagovorila preseke, razlike in sozvočja med raznorodnimi organizacijskimi, estetskimi in preživetvenimi strategijami z različnih koncev sveta. Med drugim tudi Libanona, od koder prihaja imenitni trio ‘A’ Trio s tremi glavnimi predstavniki tamkajšnje močne improvizatorske scene (trobentar in stripar Mazen Kerbaj, kitarist Sharif Sehnaoui in basist ter sodobni umetnik Raed Jassin), ki jo poosebljata mednarodni festival Irtijal in založbo Al Maslakh. Ta dva in vsi trije skupaj so tako vsekakor dobro usidrani v širša glasbena dogajanja, tako kot njihova kolegica, libanonska pihalka Christine Abdelnour, ki bo na festivalu nastopila ob boku švedske tolkalske legende in enega od pionirskih tvorcev svobodne improvizacije v Evropi, Sven-Akeja Johanssona. Na festival se v drugo vrača Švedov nemški kolega Paul Lovens, ki bo nastopil v duetu z mlajšim, vedno bolj prodornim švicarskim kitaristom Florianom Stofferjem. Tolkalsko falango bo nadaljeval izjemni avstralski bobnar in elektrofonik Will Guthrie, ki bo hkrati edini na festivalu nastopil solo. V podoben kontekst kot Guthrie, predstavnik mlajše generacije, ki se izraziteje ozira tudi v polja elektrofonije, naključnih zvenov okolja, zvočnih vzorcev in posega po različnih medijih za zapisovanje zvoka ter predmetih, se vpenjata še dva dueta: avstrijski dvojec vokalistke Agnes Hvizdalek in elektrofonika Daniela Lercherja s svojim spojem glasu, elektronike in sprotnim vzorčenjem glasu ter italijansko-francoski dvojec fagotistke Dafne Vicente Sandoval, sicer tudi interpretke sodobne glasbe skladateljice Eliane Radigue in številnih drugih, ter francoskega veterana zvočnosti rotirajočih in resonančnih predmetov in površin Pascala Battusa. V ta mednarodna gibanja pa kot vedno vstopajo domači glasbeniki, ki bodo premierno stopili na oder v dveh zasedbah, in sicer v slovensko-srbsko-madžarskem triu basista Jošta Drašlerja, pianistke Marine Džukljev in tolkalca in violinista Arona Portelekija ter v slovensko-japonskem kvartetu z Andrejem Fonom na pihalih, Miho Ciglarjem na elektroniki in usmerjenih zvočnikih, Markom Lasičem na bobnih in Rieko Okuda na klavirju.

Festival letos poteka v sklopu prireditev, s katerimi se scena poklanja 50-letnici Radia Študent. Program nam torej tudi letos ponuja svobodno improvizacijo na križišču različnih izkušenj jazza, free jazza, sodobne klasične glasbe, elektronike in elektroakustike. O njem smo povprašali programskega vodjo festivala Tomaža Groma.

Pod okriljem festivala bo potekala javna debata z mednarodno udeležbo, na kateri se bodo predstavili mnogovrstni ustvarjalci/ke z različnih mednarodnih scen ter razgrnili svoje načine delovanja, organiziranja in strategije preživetja. Kakšne so po tvojem mnenju te strategije in načini delovanja pri nas in kako lahko na sceni, ki je majhna, lokalna, a hkrati mednarodna, te različne oblike in načini organiziranja delujejo skupaj?

Želel bi si, da bi Centralala.si povezala sceno. Glasbenike, glasbene programerje, prostore in publiko. S tem bi se glasbeniki lažje integrirali, komunicirali in predstavljali svoje delo. Hkrati bi javnost lažje zagledala vključujoče delovanje. Verjamem, da bi hitreje prepoznala sceno kot celoto, kot pa to lahko stori ob akterjih, če so ti vidni zgolj posamič. S povezanostjo postane potrebnejša tudi samorefleksija, in to vsekakor zelo potrebujemo.

Kakšno mesto zaseda danes festival Neposlušno v sferi sorodnih festivalov (Jazz Cerkno, Brda Contemporary Music Festival, Jazz festival Ljubljana ...) in v čem se bistveno razlikuje od njih? 

Verjamem, da je na odru Španskih borcev dobra akustika, ki omogoča detajlno muziciranje in poslušanje. Organizatorji Neposlušnega tudi nismo pod tako hudim pritiskom glede števila publike, kot so nekateri drugi organizatorji. Rekel bi, da je Neposlušno nekakšen butični oziroma gurmanski festivalček, usmerjen predvsem v glasbo in malo manj v glasbeno žurko (ki pa se tudi zgodi).

Pod okriljem Zavoda Sploh si kot programski vodja udeležen le še pri organiziranju festivala, ostale sklope (Confine Aperto, Zvokotok itd.) vodijo drugi. Kakšen izziv ti prinaša forma festivala v primerjavi s koncertnimi serijami in cikli?

Predvsem mi prinaša veliko preizkušenj. Kako zdržati nervozo, zgrešeno komunikacijo, nepotrebno organizacijo, težo odgovornosti, skrbi s publiko, slabšanje odnosov s sodelavci … Je pa fino, ko med kakim koncertom odplavam in pozabim na vse našteto. Na posameznih koncertih je prtljaga dosti lažja.

Kako bi na kratko orisal letošnji program festivala?

Tolkalci različnih generacij, kontinentov, izkušenj. »Tolkalke« pianistke, ki poizkušajo iztisniti iz klavirja še kaj intrigantnega zvena, kot začinek pa še fagot, glas, DIY elektronika, usmerjeni zvok, Beirut, Chicago, Sydney …

Letošnjo delavnico vodi znani ameriški bobnar in tolkalec Michael Zerang. Kakšna je vloga delavnice v sklopu festivala, v čem vidiš njeno pomembnost, da redno ostaja del programa?

Delavnica seveda povezuje glasbenike in ustvarja prostor, kjer se v skupini pretakajo glasbene zamisli, glasbena komunikacija, kjer se intenzivno iščejo zvoki, kjer se poraja množica nepojasnjenih vprašanj in kjer se prepoznavajo samosvoji glasbeni jeziki.

Na festivalu se redno predstavljajo tudi domači glasbeniki in glasbenice, in to ne le v okviru delavnice, temveč tudi s posamičnimi projekti, ki so večkrat mednarodni in se tu prvikrat predstavijo na odru. Letos sta dve taki zasedbi. Verjetno je vznemirljiv občutek, da gre zasedba prvič na oder prav na Neposlušnem?

Pri nas je več posameznikov kot zasedb. Sestavljene zasedbe na festivalu so njihova priložnost. Je pa seveda neka posebna draž, ko stojiš na odru z neznanim človekom. Nenazadnje je tu še Globokarjeva teorija o improvizaciji, ki pravi, da z istim človekom lahko improviziraš le enkrat.

Festival letos poteka tudi v sodelovanju z Radiom Študent v sklopu praznovanja 50 letnice tega medija. Kako vidiš vlogo Radia Študent pri razvoju improvizirane glasbe pri nas, njenega predstavljanja, umeščanja v radijski eter in kritične refleksije?

Od Radia Študent sem začel dobivati gradivo v prvi polovici osemdesetih let, ko sem si, mislim, da ob nedeljah, iz etra na kasete presnemaval igrice za ZX Spectrum. Le nekaj let kasneje sem na svoj dvojni kasetofon nasnemaval kratke semple Študentovega etra in jih včasih predvajal sošolcem. Velika večina glasbe založbe Sploh je predstavljena skoraj izključno na Radiu Študent. Velika večina recenzij glasbe, ki jo v svoj program vključuje Sploh, prav tako. Je pa res, da v zadnjem času na RŠ pogrešam bolj poglobljeno in kompleksno glasbeno kritiko.

Če poslušam radio, skoraj izključno poslušam Radio Študent. Ker me preseneti, ker je (pre)drzen, nepredvidljiv, nesramen, prismuknjen, nepoštirkan, kritičen, angažiran in ker skoraj edini predvaja tudi Neposlušno glasbo. Če ne bi bilo 3. programa Radia Slovenija – Ars v zgornjem odgovoru, ne bi trikrat uporabil besede »skoraj«.