Nepozabna šolska ura retro rock šolanja

Če bi se pisalo debelo desetletje ali več nazaj, bi Grizl slej ko prej pristal z albumom Rojen v ognju v kanonu slovenskega rocka. In to je mišljeno kot kompliment. Že ko je ta brežiško-krški bend z izkušenimi člani izdal prvenec 17 mečev (2015), ki ga je Igor Bašin v Odzvenu pospremil z besedami »trezen in neobremenjen užitek«, ter nadaljevanje Pod pritiskom (2020), je imel svoj pojoč, sproščen, močan izraz znotraj vse manj rentabilnega in tudi skoraj vse manj relevantnega rocka. Ampak ko skoraj neopazno v tretje pride Rojen v ognju … Album zveni tako močno, dodelano in prepričljivo, da se zdi, kot da je bil nujnost. Če bi kdo rad končno slišal, kako lahko zvenijo kitare, orgle, vokal v bendu, ki ve, kaj so sedemdeseta, kaj je southern rock, kaj se da tudi pri nas, potem je to to. »Naučil sem se pasti / da me ni bolelo / in ko sem čakal na nogah / da prinese, kar je moje« je eno takih redko slišanih izhodišč. Nekaj, kar »prelomi strah na dvoje«. Album, kjer rock vzorci z materinščino tako redko in še topleje zasijejo. Grizl je sestavljen iz muzičarjev, ki »na stara leta« naredijo ultimativni preboj. Je bend z muziko za muzičarje. Rojen v ognju je nekaj najbolj konkretnega v slovenskem rocku.

Preredko se zgodi nekaj tako kitarsko, bendovsko, vokalno prepričljivega na tako kitarski, bendovski, vokalni način. Na taka leta pa sploh. Ne da bi ta odločala, pa vendar. Ko je Zoran Zlatič pred osmimi leti, na prvencu, predstavil ekipo, so to bili izkušeni glasbeniki. Kaj reči sedaj, v tretje? Ampak ko se uvodoma zgodi Zob za zob, je vse že nastavljeno. Vse, kar se mora zgoditi, je le še – vse. In se. Ne čisto takoj, ampak do refrena je ogrodje toliko nadgrajeno na vse, kar je ta bend že dvakrat poprej studijsko bil. »To ni prava pot / mi hočemo drugam / poišči zavetje / reši se sam« je vodilo, napeljano v »rojen v ognju / na divjem konju / oslepel od sreče«. Grizl je zdaj smelo aranžiran in premišljeno produciran, še bolj, kot je že bil, pri čemer je Zlatičev vokal malenkost v ozadju, toda ne zato, da bi se skrival ali taval ali »zacelil rane / premagal obup«. Grizl je bend, ki zdaj res ve, kako zveneti kot bend. Saj je že na Pod pritiskom, ko je postal petčlanski bend – po prvencu se je pridružil Jure Turel na kitari. Za bend, ki ima v svojih vrstah dva člana Demolition Group, je pač drugače. Pa Broken Arrow, TrainStation, Holder ... In ko se zdi, da bo že prvi komad zapadel v standardno formo, ga klaviature Matjaža Predaniča znova peljejo dlje, ali pa bližje, k nam, k domačijski formi. Melodično in pestro. Kajti Grizl potem na prvo žogo deluje kot teren, v katerem je – daljnosežna primerjava – grizla skupina Res Nullius. Sploh v primerjavi z bolj mainstream lokalnimi primerki. Grizl nima take konkurence, vsaj ne neposredne, je pa res, da gre tja, kamor tisti, ki se v tem žanru najbolj znajdejo, ne morejo več. Dlje, globlje, preprosteje. Tako rockersko, bluesovsko, sproščeno. 

Rojen v ognju je ognjevit, žareč album, ker ima tekoče prehode in dodelan zvok, ko se zgodi Nauči se pasti. Že zelo zgodaj eden od dveh osrednjih komadov. Spremljevalni vokali (Anja Kramar) ponesejo osnovo in pobarvajo odtenke, ki se vrhunsko prilegajo močnemu, domačemu besedilu, ki tako redko zveni dovolj ostro in distorzirano. Kakšen vokal, kakšna podoba, kakšna izpoved: »In ko sem čakal na nogah / da prinese, kar je moje / hladen veter vdihnem / in prelomi strah na dvoje«. Ko je dodana močna solaža, ki se opre na podlago zveste kombinacije Tomija Gregla (bas) in Ivice Gregla (bobni), je rock vse, kar je že bil, ampak narejen pa je tu in zdaj. Nauči se pasti je skoraj šolanje in hkrati šolski primer, kaj vse se da. S slovenščino, z domačo melodiko, z vztrajanjem. Strah, prelomljen tako na dvoje, je ultimativna moč. Šegavost, ki jo nato premore Ti mi povej, je dokaz napredka in energije za tretji album. Vse teče, skoraj kot nujno. Bluesovsko in hkrati melodično. Rif je osnova, kar je samoumevno, ampak redkokdaj rif ostane tako zvest in prodoren. Zlasti ko je nanj dodana materinščina. Ampak hkrati karkoli Grizl tokrat dodaja, se potrjuje in napreduje. Nikoli ne zapade v kliše, naveličanost, predvidljivost. 

Produkcija Draga Popoviča ni ravno skrita, ni pa niti tako odkrita glede na to, za kako plodnega in uspešnega producenta gre. Popovič je našel, kar se pogosto išče, a se pogosteje kot najde, izgubi. Zvok kitar je resda znan, skoraj znamenit, ampak ostane avtorski in poseben. Redko je kombinacija nečesa, kar je skoraj hard rock, a ni, kar je skoraj blues, a ni, tako topla, naravna in izvorna mešanica. Grizl namreč nanašalno črpa iz znanih miljejev, ampak še ko gre v zgodovino, kjer »solze postale so prah«, kot na primer v skladbi Ogenj in led, ne gre nikdar le za občudovanje nekih drugih časov. Ogenj in led je izpovedna balada, v kateri sta življenje in moč. Preizprašuje celo, ali gre za retro album in le nostalgijo. Ne. Kajti to naredi tako, da je iskanje dragocena, redka dobrina. Grizl si s komadom za komadom pribori čas, ki ni gola pozornost. Ta je izmuzljiva, čas ni. Ne na takem albumu. Zlatič je na tej točki z Grizl posnel najbrž remek delo za osrednji album. Njegov vokal pelje album; ko se začne, se ne more predčasno končati. Gre zatorej za klasični album, kakršnih že dolgo ni več, Ogenj in led pa je komad, ki bi v drugih časih ponarodel. Grizl je bil dvakrat nominiran tudi za popevko tedna na Valu 202 (s Pod pritiskom leta 2018, z Nauči se pasti leta 2023), kar ga uvršča na radar. Ogenj in led je prelomni komad, ki zablesti šele v kontekstu. 

Vse to ne pomeni, da Rojen v ognju nima tudi odmikov. Eden teh je Še en korak. Bend sledi Zlatiču, prvič se mu malenkost bolj podredi, komad pa koketira s popom, za malenkost premalo ostro. Hkrati pa prav to med drugim dokazuje, da je Grizl bend, ki v tretje deluje presneto sproščeno. To se podkrepi v skladbi/ Muza, kjer je že skoraj preočitno, da bi se dalo še kaj. Ni ognjeno, je pa rojeno na novo v želji po še čem, kar gre razumeti kot poskus preboja in spevnosti. Nato se s komadom Ujet na soncu album vrne k bistvenemu z migetavo kitaro in distorziranim vokalom ter napovedjo, da »ostala je samo beseda / hladna in ostra kocka leda«. Ujet na soncu je dokaz, kako spevna je lahko slovenščina ob zvoku neosedemdesetih, ko klaviature delajo, česar kitare same ne morejo. Tu se preizpraša, kaj Grizl pravzaprav počne: izkušeno in izpiljeno in zagnano brska, ko »poje svoj blues od jutra do noči / in ni me strah, ko čakam sam«. Eno je občudovanje rock klasikov, drugo pa je to početi prepričljivo. Še zdaleč ne gre za preigravanje, kopiranje ali kaj podobnega, sploh ne. Grizl povsem suvereno prepriča, da je avtorsko še vedno boljše kot tribute. Gara, grize, galopira po svoje. In to nazorno in dinamično v vmesnem komadu Odhajam naprej, s katerim album postane še bolj to, kar je. »Odhajam naprej / da pridem nazaj / našel sem pekel / da iščem še raj« je skoraj programska misel, lajtmotiv albuma. Grizl je tako osvobojen, da počne vse, česar domači sopotniki sedemdesetih niso mogli. Najde se v dediščini vsega od Allman Brothers Band prek ZZ Top do Deep Purple … Dokaz, kako se da »klasiko« narediti na novo. 

Ko bi album lahko malenkost popustil, se zgodi Ostali bomo isti. Vse povedano v naslovu? Ja, ampak je treba slišati. Album ni ne kratek ne predolg, za en nogometni polčas nanese, ko »usoda zapira vrata«. Signal je jasen: »ostali bomo isti«. Res je, Grizl je, kar pravi, da je: »dobri smo in kruti / pripravljeni biti kdorkoli / neustavljivi, jezni in glasni«. To je zdaj bend, kakršnega je treba slišati in upoštevati, ko gre za domači kitarski rock, in to ne le v klasičnem, ampak v vseh pogledih. Kitarskega sola iz komada Ostali bomo isti si ne more vsakdo več privoščiti, zagotovo ne na studijskem albumu. In ga narediti tako starega in tako svežega. In potem pride »zadnja molitev iz tvojih ust / ostra kot britev reže čez norost«. Sporočilo slovesa sklepne in udrihave skladbe Zver v glavi, kjer se bend razprostre in sname s ketne. Ne preveč, a tudi ne premalo. Najde, prodre, upa si. Več in dlje, razgali vzor(c)e in gre v harmonične in ritmične pejsaže. »Naj se ne zbudi / zver v tvoji glavi / pusti jo, da spi / da te ne ustavi«, to je le pobožna želja. Grizl na koncu zveni nezaustavljivo. Toda ne v nepotešeni želji po tem, da gre čim prej k novemu, sploh ne. Zver v tvoji glavi sklene album Rojen v ognju tako, da gre vse nazaj k začetku. 

Ko tak bend skoraj preskromno, vsekakor pa prikupno zapiše, da »tudi z novim albumom ostajamo v blues-rock vodah s komadi, ki so nastajali zadnja tri leta in smo vanje vložili vse svoje znanje, izkušnje, zrelost in čustva«, mu kaže verjeti. Grizl je sestavljen iz muzičarjev, ki »na stara leta« naredijo ultimativni preboj. Je bend z muziko za muzičarje. Rojen v ognju je nekaj najbolj konkretnega v slovenskem rocku.