Neprizanesljiva švajsarija s pridihom okultnega

Producent in eden osrednjih protagonistov najtemačnejših ter najhrupnejših odtenkov avtohtone techno izraznosti, Domen Učakar, ne rabi posebne predstavitve. S svojimi izdajami namreč že vrsto let zaseda specifičen prostor na naši elektronski sceni. Njegov izraz obstaja na presečišču dediščine nasilnega hrupa, surovega birminghamskega industrial techna v duhu založbe Downwards in nenazadnje ekstremnega metala, ki ga zaznamuje sorodna zvočna silovitost in neizprosnost. Tako ne preseneča, da je našel zaveznika v mariborskem producentu, glasbeniku, organizatorju serialke Deconstruct in pedagogu Marku Lüku aka Deconstructorju, ki vodi izobraževalni program za glasbene producente Akademija Alphawave. Njune produkcije, v katerih se prepletajo glomazni ritmi, hrapavi sinti in momenti hrupne mikrofonije, so izčiščene in masivne. Lifecutter in Deconstructor servirata propulzivne techno koračnice za najtemnejšo noč.

Njun skupni kratkometražec Mrakobna liturgija, ki je kot tretja izdaja izšel pri Lükovi založbi Destruktura, se že z naslovi komadov in platnico, na kateri vidimo nekakšnega Belcebuba na prestolu, umešča v sfero okultnih obredov, izkrivljene teologije in »satanizma« kot enega osrednjih tematskih gibal, ki poganjajo imaginarij black in death metala. Četverica predstavljenih komadov estetsko sovpada z zvokom, ki so ga na svetovnih »warehouse rejvih« popularizirale mojstrice Paula Temple, SPFDJ in VTSS, v sferi mainstream techna pa množicam približala odmevna imena, kot so Amelie Lens, Nina Kraviz, I Hate Models in drugi promotorji intenzivnega in abrazivnega techno izrazja, ki zaradi popularizacije v zadnji dekadi že dolgo ne nosi več pečata ekstremnosti ali subverzivnosti. Njune produkcije, v katerih se prepletajo glomazni ritmi, hrapavi sinti in momenti hrupne mikrofonije, so izčiščene in masivne. Lifecutter in Deconstructor servirata propulzivne techno koračnice za najtemnejšo noč, ki v celoti opravičujejo svojo vlogo zvočnega orožja in bi kot take odlično delovale v setu kakega headlinerja na odrih techno festivalov, kot sta Awakenings ali ADE.

V podobnih vodah se giblje Lifecutterjeva dvojna kasetna solo izdaja BLADES / PATTERNS, ki je ohlapno osmišljena kot še en glasbeni odgovor na pokoronsko realnost. To velja predvsem za prvi del, ki je v svojem bistvu skoraj enourna sekvenca njegovih skupaj zmiksanih neizdanih komadov, skratka na kaseto ujet DJ oziroma live set avtorskega materiala, brez postprodukcijskega lišpanja oziroma vnaprejšnjega planiranja, kar mu daje pečat živosti. Čeprav na prvi posluh daje vtis monokromnosti, repetitivnih ritmik in različnih odtenkov ritmične distorzije ter mikrofonije, nas Lifecutter v slabi uri vodi skozi različne vidike svoje mogočne techno estetike, ki bi nedvomno zagodla na strune fenov zgoraj omenjenih techno fejmičev. Producent ne odkriva tople vode, pač pa s prefinjenim občutkom za dinamiko, predvsem v smislu prehajanja med 4 x 4 in različnimi sinkopiranimi ritmi ter gradnje amelodične napetosti, brodi skozi temačne zvočne svetove, do katerih nas je v nekih drugih časih vodil portal berlinske techno institucije Berghain. Zato ne pretiravamo, če špekuliramo, da bi s tovrstnim izborom še tik pred izbruhom epidemije tudi sam Lifecutter v mezincu držal prešvicano vojsko rejverjev v tamkajšnji dvorani Halle.

Druga kaseta, Patterns, ki se razprostira čez dobro uro, predstavlja skoraj popoln odmik od plesišč, po katerih tako močno hrepenimo že več kot leto dni. V središču sta improvizacija in »anomalije«, ki so rezultat neposrednega muziciranja, naj gre za živo igrano ali elektronsko muziko. Lahko bi jo torej označili za primer sodobne abstraktne elektronike z vozlišča techna, ritmičnega hrupa, drona in eksperimentalne muzike z odprto, počasi vzpostavljajočo se formo, ki se prosto razvija v vse in nobeno smer hkrati. Nemogoče je ubežati asociacijam na glasbo za grozljivke, morbidne podobe iz zgodovine umetnosti, razpadanje in smrt, saj je atmosfera vseskozi mrakobna in zadušljiva, toda obenem nadvse evokativna. Patterns bi lahko opisali kot metaforo za notranji boj, ki ga bije vsak napredni glasbenik, razpet med strukturo in čistim kaosom, v želji po uničevanju oziroma utrjevanju vzorcev, ki nas omejujejo oziroma osvobajajo.

Lifecutterjevi izdaji sta nova koščka v mozaiku slovenske industrial techno scene, ki je v zadnjih petih letih videla vzpon novih imen in prijemov. Ob Lifecutterju, Shekuzi in drugih veteranih je namreč vse glasnejši tudi podmladek, ki ga utelešajo imena, kot so Ofnana_pesa, Douchean, RSN, Sub Terra, Mrk, Nomon Atur in drugi. Res bi bilo zanimivo nekega dne videti vso našo armado častilcev industrijskih odvodov plesnih muzik na enem samem festivalskem oziroma klubskem odru, morda kar z Laibachi kot predskupino. Morda pa kdo izmed njih prebere pričujočo recenzijo in se prav kmalu vsi srečamo na kakem plesišču z zgornjim lineupom.