Neprosojna pihalska plejada v Močvari

Recenziranje albumskih posnetkov improviziranih muzik je vedno kočljiv in nehvaležen proces, saj gre za glasbeno področje, ki naj bi se celostno ogibalo poblagovljanju in se napajalo iz skupnostnih razsežnosti muziciranja, poslušanja itd. Z albumsko podobo pa neizogibno pride tudi do blaga in s tem do svojevrstne odtujitve kolektivnega procesa ustvarjanja glasbe in končnega rezultata, ki se kot produkt znajde na trgu, naj bo ta še tako omejen in skromen. Tu seveda ne odkrivamo tople vode, to so kontradikcije, ki so jasne praktično od samega začetka tovrstnih glasbenih praks. A po svoje se zdi smotrno opozarjati nanje, saj gre vendarle za protislovje, ki krha same temelje idealov, ki so nadvse pomembni za improvizirane muzike. Če kdaj, potem je danes – z vsemi novimi medijsko-tehnološkimi kapacitetami in potenciali – priložnost za iskanje alternativ dosedanjemu širjenju in deljenju glasbe, takih, ki bi bile bolj celostne in vključujoče, ki bi opolnomočile in ovekovečile ravno procesno razsežnost teh godb.

Z isto težavo se sooči tudi plošča Sound Fields tria Triple Reed, ki je izšla decembra lani pri založbi zavoda Jazz Cerkno in je produkt snemalne akcije na serialki IMPRONEDJELJAK v zagrebški Močvari. Tu se ne bomo na veliko obešali na omenjeno težavo, in to predvsem zato ne, ker to v tem kontekstu nima smisla, a bi vseeno, preden se lotimo konkretne vsebine, izpostavili nekaj intrigantnih značilnosti. V spremnem opisu albuma je preberemo, da gre za, improvizirani naravi vsebine navkljub, skrbno izdelane koncepte, v okviru katerih glasbeniki mislijo svojo vlogo v medsebojni glasbeni interakciji. Da so se saksofonisti Cene Resnik, Jasna Jovićević in Damir Kafka – Capri s pomočjo introspekcije in samorefleksije lotili različnih miselnih, telesnih, glasbeniških praks, ki so sprožile različne odzive, izkušnje in spoznanja ter osvetlile nove možnosti razumevanja glasbene improvizacije v trenutku. Vse lepo in prav, a kaj, ko nam, poslušalcem, omenjeni procesi, koncepti in metode ostanejo povsem skriti. Kar je vsekakor škoda, škoda predvsem na račun odtujevanja poslušalstva od v resnici najpomembnejšega, integralnega dela glasbe. Sama bit oziroma pogoj svobode v slišanih posnetkih za nas, nesvobodne poslušalce, ostaja zakrita. In tako smo naenkrat zavedeni v golo opazovanje, celo občudovanje deklarativno svobodne prakse treh spretnih pihalcev. Mar ni v tem nekaj zvito perverznega? Ne pravimo, da je bil to namen samih izvajalcev in producentov, še zdaleč ne. Zgolj sprašujemo se, ali ne bi bila bolj rodovitna in navsezadnje bolj svobodna praksa jasno demonstriranje procesov, tehnik, metod, ki vodijo v bojda svobodno glasbeno in drugo početje. Zato da bi si s temi razkritji lahko pomagale še nesvobodne skupnosti muzičistov, muzičistk in tudi glasbeno povsem neizbrušeni laiki. Jasna, Cene in Damir so nadvse kompatibilen trio in v tovrstnih trenutkih suvereno pokažejo, kako daleč jih v resnici lahko ponese kolektivna glasbena praksa, ne da bi se kje zataknili ali spotaknili.

Pustimo to zaenkrat ob strani, to so debate za kak drug prostor in čas. Saksofonista in saksofonistka se na albumu Sound Fields pokažejo v izredno raznolikih teksturnih, barvnih, dinamičnih in sorodnih pojavnostih. Najočitnejši presek mnoštva navzočih pristopov je najbrž drugi posnetek na plošči, Thought as Sound, ko se jasno izrišejo različne improvizacijske poti pihalcev ter vodijo v različne glasbene rezultate, ki jih poslušalec prepozna predvsem po tvorjenih občutjih. Izrazito iskalni pristop, ki sega v horizontalo, se torej malone trmasto ogiba vsakršnih linearnih zaključkov, harmonskih in ritmičnih logik ter tvori nervozno, hladno, skoraj tesnobno vzdušje. S tem je odraz značilne improvizatorske težnje po utekočinjanju sleherne tradicije, vnaprej zastavljene forme, teme, motiva. V nasprotnem primeru nekoliko bolj melodično oziroma vsaj linearno osnovani pristop vodi k avri, ki je sicer bistveno manj radikalna, a vselej intrigantna. Ta predvsem zaradi melodične senzibilnosti in kompromisnega odnosa s tradicijo zlahka botruje nekoliko bolj referenčnemu poslušalskemu impulzu, spontanemu, tudi nezavednemu brskanju po glasbenih spominih in preteklih izkušnjah. 

Pri tako metodološko raznolikih improvizatorskih poskusih lahko skoraj vedno govorimo o nekakšnih razpoloženjskih študijah. Ko govorimo o posnetkih improvizacij, zbranih na tej plošči, nam ravno to lahko dodobra koristi pri bolj oprijemljivem zapolnjevanju splošnega manka tematske, še bolj pa pripovedne razsežnosti ponujene glasbe. S pozornostjo na splošni razpoloženjski niti igre si opomoremo od antiteleološke narave improviziranih muzik, ki pride do najbolj kričečega izraza ravno v albumskem formatu. Praksa improvizacije je pač najrodovitnejša v neposredni, živi interakciji, zlasti če je v komunikacijski krog vpotegnjeno tudi občestvo. Sami bi si upali celo trditi, da je slednje, se pravi aktivna interakcija z občinstvom, absolutni pogoj funkcionalne in tudi politično bolj senzibilne improvizatorske prakse. 

Dotaknili bi se še posnetka Sounding Body, saj je primer nekoliko bolj kompaktne formalne zastavljenosti in linearnega pripovednega toka materiala. Komad je v bistvu neke vrste eksperiment rahljanja meje med jasnim tematskim gibanjem in povsem razsrediščeno godbo. Rezultat je dokaj posrečena, karakterno pa izrazito valovita glasbena slika, ki ji v nobenem trenutku ne zmanjka zagona. Linearni razvoj harmonsko sicer že v osnovi asimetrične teme in poslušalska jasnost, ki se s tem kreira, se v poteku improvizacije krha in razbija, dokler popolnoma ne odplava in z velikim korakom raztegne pričakovanja glede glasbenih možnosti dane situacije. Jasna, Cene in Damir so nadvse kompatibilen trio in v tovrstnih trenutkih suvereno pokažejo, kako daleč jih v resnici lahko ponese kolektivna glasbena praksa, ne da bi se kje zataknili ali spotaknili.