Neskončnost nostalgije

Pred tremi leti se je zgodilo: nastopil je čas za Čas je (2020). In pričakovalo se je, da bo Andraž Hribar imel hit. No, takrat hita ni bilo, vsaj ne takega, kot ga je že kdaj imel. Je pa bil tisto pravi Andraž Hribar. Še. »Nikomur nič dolžen, zgolj vesel, da lahko to počne. In posnel je povsem soliden, spodoben, mestoma dober in preudaren album,« smo zapisali tedaj. Zdaj je posnel še svoj producentski prvenec in na (po njegovem štetju) osmem albumu prevzel produkcijo in tako preposlušal samega sebe. Kar je pri oseminštiridesetih letih svojevrstno ogledalo, v katero marsikdo raje ne pogleda. On je. In videno? Je dovolj. Je v redu. Je mir. To je album, na koncu katerega ne gre za to, da bi prinesel več od tistega, kar je že bilo. Ne, zdaj, osmič, gre za neke vrste prelomnost. Ravno zato je tako sproščen in neobremenjen. Kar dosti pove z ozirom na to, da gre za Hribarjev produkcijski prvenec. Andraž Hribar je zdaj vse, kar je že bil, le da je zdaj še bolj to, kar je ves čas želel biti. Ni izrazit, ni izstopajoč, ni prebojen. Je pa. Kar je v teh letih za diskografski prelom najbrž dovolj. In vse to uresniči v petindvajsetih minutah.

»Počasi in silno / kot morje ob plimi / narašča in preliva / se v očeh,« slišimo šepetajoč, skoraj recitirani uvod v prvi skladbi, Daleč stran. Deluje brezčasno, da ne rečem neskončno. Ampak to drži le prve pol minute, kajti ko prihrumi refren, Hribarja odpelje. Močno in polno, prav zagori. Kontrast med verzom in refrenom je klasična forma, ampak ne v tem primeru, vsaj ne klišejev polna, saj Hribarjev album takoj ve, kaj hoče. Hitov polno? Skoraj. Pesem Daleč stran je dolga vsega dve minuti in pol in je sunkovito sklenjena, kot da hoče že takoj dolgometražno izkoristiti popotovanje. Pustimo ob strani, ali je vinska klet primerna za podlago pod studiem v njegovem Kočevju, ampak produkcijsko je Hribar očitno prav tam, kjer želi biti. To je sporočilo. Za producentski prvenec je Neskončno torej odločen. Skoraj odločilen. Ne sicer dovolj za popevko tedna na Valu 202, a vendar. Po uvodni skladbi vendarle nekoliko klišejsko pospremi in ozaljša bolj standardna in varna pesem Če bi slutil, kjer je že več razpoznavne nostalgije. »Album je po tematiki zelo nostalgičen. Gre za avtorjeve spomine na minule in še trajajoče ljubezni,« je bilo rečeno. Spominja se prvega plesa pred gimnazijo, romantične avanture, ki se je po prijetni noči naslednje jutro zaključila, ipd. Tako kot v primeru albuma Čas je se tudi zdaj porodi vprašanje, kdo Andraž Hribar pravzaprav je. Tokrat je odgovor bolj suveren. Ne gre za občutek ali izbiro podlage. Vokal je zgodben in močen, zelo se opre na besedilo, a je res, da je zvočno in produkcijsko pesem izrazito zapolnjena. Če bi slutil je rockovski komad, ki pač mora biti tudi nekoliko pop. Skuša odtavati, a se zave, da se mora še držati znanega. Zato je dobrodošlo, kako uvodno bluesovsko in nato standardno pop rockovsko umirjeno nastopi pesem Prvi ples in prelomi album. Ne skriva, kaj želi biti. Bodimo iskreni, to je štikl za (maturantski) ples. Ali še bolj spomin nanj. Komad, ki hkrati dela in obuja spomine. »Spomni se na pločnik in dežnik / pred gimnazijo se je utrgal oblak / zaplesala sva svoj prvi ples / in ustavil se je čas nekje vmes«, slišimo. Na tem mestu dobimo občutek, da se je Hribar na tem albumu – bolj v (pred)refrenu – ustavil debelo desetletje nazaj, dokaj blizu Janu Plestenjaku v njegovi bolj pop rockovski eri (Dež naj pada ipd.). In s tem ni nič narobe. 

Osmi album torej stori nekaj, česar prejšnji ni. Spet se loti delanja hitov, in Prvi ples bi to v nekem trenutku lahko bil. Ampak kljub oživljanju slovenskih pop rock komadov še vedno ni čisto jasno, kam tak komad dati dandanes. Na festival, na radio? Kvalifikator ni nepomemben. To so pesmi, s katerimi Hribar kaže, kaj ga je porinilo naprej in kako je vseeno ostal zavezan tistemu, kar pozna. Prvi ples je komad, s katerim bi bilo vredno poskusiti v festivalskem kontekstu. Kajti na albumu Neskončno je tudi veliko zrelosti. Kmalu bo konec te zime je tihi adut, ker je skoraj pop etno, vsebuje celo nekaj nepričakovanega primorskega melosa (pomislite na Rudija Bučarja). Zrelost pa je še toliko zgovornejša, ker se je pesem znašla že na Huanani (2017), ko je Hribar posnel album s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Danes, šest let kasneje, pesem deluje še bolj zrelo in je morda dobro izhodišče za v celoti akustičen album, česar je tukaj le za ščepec. 

Čeprav bi album Neskončno težko razdelili na dva dela, saj bi to navrglo le dvakrat po trinajst minut, kar bi bil še za čase vinila (pre)kratek album, je Rajski vrt neke vrste prelomnica. »Album govori tudi o rajskem vrtu, na katerega pragu stoji naš junak in posluša pesem rajskih ptic, ki ga vabijo vanj,« je bilo Hribarjevo izhodišče za Rajski vrt. Gre za pesem s precej neposredno metaforiko in ritmično strukturo, ki je drznejša in od vokala terja največ, a melodija tega ne podkrepi. Gre za enega od tistih komadov, kjer je jasno, kaj je bila produkcijska težnja, a tej pri uresničitvi zamisli zmanjka ščepec izvirnosti, kreativnosti, odločnosti. Najbolj neznačilna pesem za ta album pa je Dolgo iščem. Uvodoma se spet raje zateče k že omenjeni zaželeni akustiki in klaviaturam, a se pri tem ne zadrži dovolj dolgo, saj album nikdar ne zapusti svojih osnovnih gabaritov. Produkcijsko si Dolgo iščem privošči več, efekti spominjajo na prijeme, ki jih je rad dodajal Žare Pak. Kar zadeva gradnjo komada, pa je Hribar tam, kjer je že bil, le da tokrat zveni močno, svojsko, a hkrati predvidljivo. Ja, »tisočkrat že slišano«, kot vmes sam omeni. »Vse bi dal za en tvoj dotik!« zdaj vseeno zveni drugače, kot bi ta verz zvenel pred dvajsetimi leti. Zdaj ne gre za neučakano hotenje, ampak skoraj za neizogibnost. V dobrem in slabem. V tem komadu dobimo tudi še en redek solo kitarski vložek, ki je dobrodošel in smiseln, saj spomni na bolj bendovske zmožnosti zgodnjega Hribarjevega ustvarjanja. In nekako tako je tudi s Sanjam. Albumu ne da veliko novega, mu pa tudi nič ne odvzame. Vnese nekaj prehodne sproščenosti, lagodnosti, sanjarjenja. Nekaj podobnega je mogoče reči že za album Čas je. V čem je razlika? V dojemanju in času. Zdaj je Hribar razbremenjen. »Sanjam, da te bom imel / da bova z roko v roki šla ob reki / kot nekoč te bom objel« – to je gola nostalgija, ki je hkrati še vedno malo oblečena in ne razkrije ničesar preveč, da se ne bi nostalgija odstrnila. Album Neskončno se klasično, klišejsko zaključi z akustično skladbo Vračaš mi več, kot ti dajem, v kateri pa vsaj v bridgeu akordno pride do nepričakovanega preskoka, čeprav je spet takoj jasno, kako namenska je skladba. Čisto primerna za konec, za pred bisom na koncertu. Spet se vokalno odlepi, ta postane še bolj prehodno zrel in obenem težko opisljiv, kaj šele opredeljiv. 

Kam naj gre oseminštiridesetletni Hribar? Odgovor si je dal sam: v neskončnost. To je album, na koncu katerega ne gre za to, da bi prinesel več od tistega, kar je že bilo. Ne, zdaj, osmič, gre za neke vrste prelomnost. Ravno zato je tako sproščen in neobremenjen. Kar dosti pove z ozirom na to, da gre za Hribarjev produkcijski prvenec. Andraž Hribar je zdaj vse, kar je že bil, le da je zdaj še bolj to, kar je ves čas želel biti. Ni izrazit, ni izstopajoč, ni prebojen. Je pa. Kar je v teh letih za diskografski prelom najbrž dovolj. In vse to uresniči v petindvajsetih minutah.