Nevarna glasba nove realnosti

Pokoronsko stanje nam je obelodanilo poleg medicinskih dejstev in strahu za preživetje še nekatere, meni zanimive »realnosti«. Posebno ob enem dejstvu sem sama pogrešala več razprave. Življenjske preizkušnje so me namreč vedno znova spomnile, da poleg golega fizičnega obstoja človek potrebuje tudi hrano za dušo. Tako enostavna resnica pa je postala enigma te nove realnosti. V poplavi informacij o bolezni in ukrepih prav pomenu krepitve človekovega duha ni bila posvečena skoraj nobena pisana beseda. Ob nekaterih ukrepih je postalo tudi jasno, da se verjetno kot družba strinjamo, da kultura za človekovo zdravje sploh ne igra nobene vloge. Odmeva še vedno izključno ena realnost: ukrepi nas bodo zaščitili, zato bomo fizično živi, ostale vsebine in potrebe so neesencialne, beri: brez pomena. Vseeno sem v enem od glavnih časopisov enkrat zasledila bistven uvid v to enostransko dojemanje človekove »dobrobiti«. Na moje presenečenje pa je predstavnica zdravniške stroke v intervjuju poudarila njihovo strokovno deformacijo, ki krivično gleda na svet skozi oči patologije in vedno pričakuje najhujši scenarij, zato večinoma zanemarja subtilnejše človekove potrebe. Ob tem me obdajajo črne misli, da tak neuravnotežen pogled kaj hitro postane zastrašujoče orodje v rokah oblasti, ki reže vse, kar se njej zdi neesencialno. Za glasbeno kulturo je zato še dodaten izziv opravičevati in dokazovati vrednost preživetja človekovega duha, ustvarjalnosti, po mojem mnenju vsega, kar naredi življenje dejansko vredno fizičnega obstoja. O umetnosti, ki je pomembna za zdravje posameznika in družbe, priča tudi zgodovina. Če se navežem na res hud primer, leto 1942 v Sankt Peterburgu (Leningrad). Zakaj bi se sredi druge svetovne vojne zbrali skupaj v simfonični orkester sestradani in bolni ljudje – glasbeniki – (ki so bili prisiljeni jesti mačke in pse in so, v nekaterih primerih, zašli celo v kanibalizem) ter izvajali glasbo? Več vaj je privedlo do koncerta, na katerem so izvedli Šostakovičevo noviteto, Sedmo simfonijo. Med muziciranjem na koncertu so morali glasbeniki potlačiti ves stran pred bombnim napadom. Dogodek priča o preživetju človekovega duha. Še več, govori o njegovi nuji po ustvarjanju skupne intimne izkušnje v spoju s frekvencami, ki naše zavedanje razširijo na neizrekljivo polje onkraj ideoloških in političnih okvirov. Filharmoniji izrekam vse pohvale za pokončno držo in ustvarjalne digitalne rešitve, ki so nam omogočile ponovni vstop v svet umetnosti, ki sem ga sama že krvavo pogrešala. Poleg koncertnega izobilja, ki nas nedvomno čaka na drugi strani koronske zgodbe, si močno želim, da naša glasbena doživetja pospremi še boljše zavedanje o pomenu žive spojitve z glasbo, v njej posvečenem času in prostoru.

Vseeno s hvaležnostjo ugotavljam, da mi živimo v subtilnejših niansah »vojne« nevarnosti in da nam je sodobna digitalna doba dosti naklonjena. Med drugim nam neprekinjeno omogoča dostop do glasbene poustvarjalnosti in ustvarjalnosti. Bolj kot v sprejemanju nove realnosti vidim večji problem v zanikanju pomena glasbene in drugih umetnosti. Vseeno se je na digitalni platformi vsul plaz brezplačnih ponudb ogleda svetovnih galerij in streamanje koncertov največjih orkestrov. Ampak digitalnega dostopa ne gre enačiti z živo izkušnjo. Upam, da je orkestrska glasba svoje živo prizorišče – svetišče – le začasno zapustila. Koncertno dvorano smo nadomestili s kamerami, kabli in mikrofoni in brezčasnostjo za vedno dostopnih posnetkov. Filharmonija je vzela situacijo v lastne roke, glasbeniki so sprva sami urejali tehniko, da so posneli prve komorne koncerte, kritiki so komentirali novo spletno izkušnjo in predlagali izboljšave. Občinstvo pa je spremljalo brezplačne koncerte in, upam, ugotavljalo, da se digitalna izkušnja vseeno ne more kosati z doživetjem v koncertni dvorani, kjer prostor sam od nas neizprosno terja dragocen neprekinjen fokus.

Sedmi koncert Zvezdni prah Filharmoničnega spletnega abonmaja se je odvil 29. maja v dvorani Marjana Kozine. Predstavili so se nam člani sekcije trobil. Pozavnisti Orkestra Slovenske filharmonije Marko Ilič, Domen Jeraša, Žan Tkalec in Wolf Hagen Hoyer so zaigrali več priredb za tovrstni, pretežno netipični sestav. Koncertni list je nadomestil govorni vložek med skladbami, ta pa logično ni mogel podati kaj več podrobnih zanimivosti o skladbah in je zato po sili razmer deloval kot zelo ohlapen vodič. Koncert so pozavnisti odprli z gladko artikuliranimi poudarki in intonančno ter dinamično usklajenim muziciranjem skladbe Aria Francese Seconda Francesca Sponga v priredbi Kurta Sturzeneggerja. Nekaj manjših intonančnih neskladij se je pojavilo v bolj razgibanem glasbenem stavku Sonate Georga Daniela Speera, ki je zaradi zahtevnosti hitrih polifonih pasaž terjala svoj davek. Vseeno so glasbeniki dinamično zanihali povsem usklajeno in uglajeno. V še večjo virtuoznost so se podali s koncertom Concerto a 4 Georga Philippa Telemanna, ki je izvorno namenjen godalom, kar pomeni, da je v njem polno skokovitih punktiranih pasaž, čemur pozavna precej težje sledi in poustvari. Ansambel se je zgledno odrezal, še posebno v Allegru v drugem stavku. Tretji stavek je iz pozavn izzval več za to glasbilo bolj značilne temačne zvočnosti, ki je imitirala otožno jokajoče-lirično ekspresivnost godal. Skokoviti zadnji stavek je spet intonančno nekoliko nihal, a kljub temu izpostavil gladkost in spojenost v barvi. Tri pesmi Clauda Debussyja v priredbi Michaela Levina so izvorno napisane za mešani pevski zbor in povezujejo pozavno z njeno bogato zgodovino v sakralni glasbi, kjer se je glasbilo spogledovalo in prilagajalo vokalu. Pri izvajanju so pozavnisti uspeli preplesti več barvnih odtenkov in nežnega fraziranja, četudi se z izvedbo niso uspeli izraziteje izpostaviti. 

Situacijo so v naslednjem nastopu povsem obrnili s Suito Kazimierza Serockega, ki je krojena prav za tovrstni ansambel. Ubrali so izrazito počasnejši tempo, kot je indiciran, zato je prvi stavek spremenil poskočni značaj in deloval mehkejše, manj militantno. V tretjem stavku so se zgolj mestoma pojavile intonančne nečistosti. Polifono oblikoslovje bi lahko bilo bolj prosojno, kljub temu pa so nežnejši vzdihljaji, nihanja v predzadnji suiti v ospredje postavili usklajenost in predvsem pojoče fraziranje. Zadnja suita pa je v polnosti zablestela, vsi štirje so prepričali, ko so prestopili v polje briljantnega virtuoznega vibriranja.

V jazzy popevkarsko vzdušje je popeljala priredba uspešnice Zvezdni prah Hogeyja Carmichaela. Pesem so opremili z jazzovskimi manierizmi in se s pesmijo razrasli iz kontemplativnega v igrivost in ob koncu še v grandiozno značilno zvočnost pozavne. Koncert je zaokrožila naivna ljudska melodika Potrkanega plesa Miška Hočevarja. 

12. junija se je spletni abonma nadaljeval s komornim poudarkom. Duo Claripiano je koncert odprl z glasbo romantike. Klarinetist Dušan Sodja je z izjemno gibkimi liričnimi loki zajel Fantazijske skladbe Nielsa W. Gada, prijatelja Felixa Mendelssohna. Skupaj s pianistko Tatjano Kaučič sta v prefinjenem sozvočju poustvarjala raznolike karakterne odtenke vsakega stavka posebej. Pri izvajanju Mendelssohnove Koncertne skladbe št. 1, op. 113 za klarinet, basetni rog in klavir se je glasbenikoma pridružil klarinetist Massimiliano Miani. Kljub temu da so part basetnega roga izvedli s še enim klarinetom, kar je skladbo dodatno barvno izravnalo, je izvedbo močno zaznamovala dialektika dveh različnih pristopov k muziciranju. Mianijevo podajanje je preplavljajo robustno, prodornejše fraziranje, medtem ko je Sodja ostal stoično zavezan uglajenosti lepega in previdno oblikovanega tona. Program je znova zaokrožil ljudski navdih, tokrat izpod peresa Janija Goloba. Njegove Tri prekmurske ljudske pesmi za klarinet in klavir so v ospredje postavile pianistkin patos.

Filharmoniji izrekam vse pohvale za pokončno držo in ustvarjalne digitalne rešitve, ki so nam omogočile ponovni vstop v svet umetnosti, ki sem ga sama že krvavo pogrešala. Poleg koncertnega izobilja, ki nas nedvomno čaka na drugi strani koronske zgodbe, si močno želim, da naša glasbena doživetja pospremi še boljše zavedanje o pomenu žive spojitve z glasbo, v njej posvečenem času in prostoru.