Nisem stroj

Če v slovensko Wikipedijo vtipkate ime in priimek Matej Krajnc, se ob njegovi fotografiji in kratki biografiji odpre kot kača dolg spisek (dosedanjih) Krajnčevih objav v še ne štiridesetih letih življenja. Na prvem mestu je bibliografija, se pravi tisto, kar je bilo objavljeno na papirju. Lista pesniških zbirk presega trideset naslovov. Sledi štirinajst romanov, tri zbirke zgodb, štirje naslovi kratke proze, sedem knjig s področja glasbene publicistike, dolg spisek prevodov, tako samostojnih kot soprevajalskih projektov, plus mladinska trilogija Planet lutk. Potem sledi še druga polovica z osupljivo glasbeno diskografijo. Od leta 1998, ko je objavil prvi nosilec zvoka, gospelovski koncert v živo Glory and Honor, do leta 2010 je Matej solo ali z Agencijo Rokenrol izdal dvanajst plošč. Zdaj pa pozor! Pošteno se oprimite stola! V zadnjih štirih letih je namreč nanizal že 31 albumov! Odkar se je leta 2010 spečal s še enim hiperproduktivcem, Zdenkom Franjićem, in pri njegovi založbi Slušaj najglasnije! izdal Deževje nima besed s projektom Pohištvo pod stresom, preprosto ne neha nizati svojih glasbenih del. Še ta mesec bo pri njej izdal osmo ploščo letos, Revizor. Letos oziroma v začetku naslednjega leta sledijo plošča WTF?! z angažiranimi pesmimi in priredbami (med drugim God Bless The Child Billie Holiday, Partisan Leonarda Cohena, Sam Stone Johna Prina in Lennonova Give Peace A Chance), Krajnc nad samotnim breznom z osem akustičnih bluesovskih narativov, še ena angažirana Kjolp in plošča zasedbe Brem, ki jo tvori skupaj z Aleksandrom Cepušem in ženo Lenko Krajnc. Zadnje mesece dela na prevodu pesmi Boba Dylana, ki bo izšel jeseni. Ob njegovem sprotnem delu recenzenta in glasbenega publicista, med drugim redno objavlja na Odzvenovih straneh, ne moremo mimo njegovega benda Sužnji sendvičev, ki je v začetku letošnjega leta pri Subkulturnem azilu objavil album Na meji.

S plodovitim in vsestranskim avtorjem ter kolegom sem na avgustovski večer sedel v centru Ljubljane, nabitem s turisti in uličnimi performerji. Šunder in direndaj naju ni zmotil oziroma se Matej ni pustil motiti.

Kako bi Matej Krajnc predstavil samega sebe?

Težko se predstavim drugače kot Matej Krajnc. Vse, kar delam, se medsebojno prepleta. Če bi drugi govorili o meni, bi verjetno rekli, da sem avtor, prevajalec in samospevec, kar mi bolj ustreza kot beseda »kantavtor«.

Ali ima glasbeni avtor isti ali vsaj podoben status v našem prostoru in kulturi nasploh kot pesnik?

Peščica. Gre za osamele jezdece. Estradni izvajalci so seveda medijsko razvpiti, medtem ko mediji redko ali sploh ne pišejo o avtorjih, ki imajo kaj povedati. Bržčas je tudi bolje tako, ker tako lahko v miru ustvarjajo. Ni zahtev trga in množičnega poslušalstva. Umetniška svoboda je veliko vredna.

Koliko je tebi pomembna umetniška svoboda?

Svoj čas sem bil pri veliki založbi, pri Helidonu, kjer so imeli svoje ideje, kaj naj bi bil. To mi ni ustrezalo. Res pa je, da je bil to že čas, v 2000-ih, ko je založba začela razpadati in je bila v stečaju, zato nismo naredili veliko. Odkar sem pri zagrebški založbi Slušaj najglasnije, od leta 2010, se mi zdi pritajenost našega trga, kar zadeva promocijo, sploh za kakovostne izvajalce, zanimiva. Pri Slušaj najglasnije mi dajo mir, kar je dobro za moj fokus. Zanima me veliko stvari. Mogoče bi po drugi strani res rabil nekoga, ki bi mi rekel, katere smeri naj se držim, bi se pa počutil utesnjen. Ko smo z bendom izdali ploščo pri eni od založb, so mi rekli, naj poskušam v toku leta delati samo to, naj se skoncentriram samo na to plato in naj ne širim po spletu drugih komadov. Tega nisem rad slišal. Sicer mi je stališče založbe razumljivo, vendar takšna zahteva zapira in ovira. Imel sem v načrtu objaviti Menartove songe; ali naj čakam, da preteče čas? Hotel sem delati Cohena; kaj naj zdaj? Delam in izdajam po svojem ritmu, delam maksimalno in naredim tudi kako napako. Kar se mi zdi tudi prav, drugače bi bil stroj.

Kje najdeš navdih? In čisto praktično vprašanje, kako vse to zmoreš?

Zaenkrat je še entuziazem. Na srečo sem še pod štirideset, čeprav se napori zadnjih dvajsetih let že nekoliko poznajo. Ne zmorem več toliko sedeti, utruja me in popušča mi koncentracija. Vendar dokler je veselje, so tudi ideje. Ogromno stvari me zanima. Vedno sem raziskoval zgodovino slovenske poezije, ukvarjal sem se s slovensko satiro in naletel na Janeza Menarta, s katerim sem se pozneje tudi osebno spoznal. S Srednjeveškimi baladami sem mu odplačal kot enemu osebnih mentorjev. Ideje pa kar prihajajo. Tudi skozi glasbo, ki jo poslušam. Ob poslušanju se pogostokrat vprašam, kaj če bi se lotil prevajanja teh pesmi. Za zdaj še prihaja samo od sebe. Kako vse to zmorem? To rad delam. Že dolgo tega sem se odločil, da bom to počel. Tudi moji bližnji vejo to. V mojem življenjskem krogu je podpora in razumevanje. Pri tem mi žena, ki je jezikoslovka, pomaga, marsikaj skupaj pogruntava, predvsem pa me podpira pri tem, kar počnem. Brez tega ne bi zmogel.

Ena poglavitnih tvojih inspiracij je rock and roll. Kdaj si stopil na pot glasbenika?

Glasba je prisotna že od malih nog. Odkar pomnim, so bile plošče povsod. Ena prvih stvari, ki se jih spomnim, je Strangers in the Night na gramofonu. Klasika, jazz, črnska duhovna glasba. Ko sem bil star šest let, sta mi mama in oče prinesla 20 Greatest Hits od Beatlov in mi rekla, da jih moram poslušati. Veliko smo brali in veliko smo poslušali glasbo. Ves čas, cel dan, od jutra do večera. Bilo je neizogibno. Verjetno vse to izhaja iz družinskih spodbud. Že v osnovni šoli sem poslušal jazz, blues, gospel, slovenske in hrvaške popevke, francoske šansone, šlagerje, klasiko. Od vsega je nekaj ostalo. Sprva sem se učil klavirja pri mami, vendar mi teorija nikoli ni dišala. Sem se je pa ravno toliko naučil, da sem se lotil kitare, ki se mi jo je bilo veliko lažje učiti. Od rojstva imam blažjo obliko cerebralne paralize. Zadnje čase sem začel o tem govoriti, ker se mi zdi prav, da se opozarja na to. Tudi sam sem namreč odkril veliko stvari pri sebi, za katere nisem vedel, zakaj jim imam. Žena me je spodbudila, da sem si prišel na jasno. Zdaj veliko lažje in bolj sproščeno govorim o tem. V fini motoriki sem omejen. Tudi pri govoru se mi zatika zaradi krčev, ki nastanejo. Zaradi tega nisem strašen soler na kitari. Sem se pa je naučil do točke, kolikor sem rabil. Moram se spremljati, odkril sem določene specifične fore, t. i. chops. Nikoli se nisem počutil prikrajšanega in tudi pritoževal se nisem zaradi tega. Namesto da bi športal ali kolesaril, sem delal druge stvari. Pri treh letih sem se naučil brati in pisati, pri šestih sem že pisal pesmice in kmalu sem jih začel objavljati. V osnovni šoli sem sodeloval na različnih natečajih in izdal svojo prvo pesniško zbirko. Ko sem šel v srednjo šolo, sem se začel igrati z mislijo, da bi začel uglasbljati svoje pesmi. Takrat sem bil že precej v Bobu Dylanu, Leonardu Cohenu in drugih. Leto 1992 štejem za začetek svojega glasbenega udejstvovanja. Takrat sem se naučil prve akorde in uglasbil svoje prve pesmi ter začel nastopati. Sprva z repertoarjem gospela in bluesa ter s svojimi prvimi pesmimi. Pa še na literarnih večerih sem kaj zaigral. Sledilo je obdobje, ko sem mislil, da moraš biti kot glasbenik zelo odprt in širok, da delaš za poslušalca in občinstvo ter se tako na neki način prilagajaš. Kmalu sem ugotovil, da to ni nujno, sploh za nas, ki izhajamo iz besede, ne pa iz pop glasbe. Lahko se dvignemo na raven, ki ni za vsakogar nekaj. Izvajalcu ni treba biti všečen, tega občutka sem se znebil. Seveda s takšno neprilagodljivo držo težje prodreš v mainstream, a je veliko lažje, ker si sam svoj gospod in delaš, kar misliš, da je prav. Pridobil sem svoj krog, ki se vztrajno širi. Pri 80 letih bom verjetno prodal že kakšnih 50 plošč. (smeh)

Spomnim se, ko sem te pred dobrimi desetimi leti kot urednik glasbene oddaje Sobotna noč povabil na TV Slovenija.

Spomnim se, bilo je s prvim bendom, Agencijo Rokenrol.

Na začetku snemanja, med tonsko vajo, je v režiji padel komentar: »Kje si pa tega našel?« Med samim snemanjem studijskega koncerta se je mnenje spremenilo z ugotovitvijo, da tvoj pristop temelji na rudimentarnem rock and rollu.

Spet se potrdi, da je prvi vtis ljudi o meni napačen. Tudi zaradi moje bolezni in same drže. Mogoče delujem rahlo čudno in včasih me celo imajo za rahlo omejenega. Skozi leta sem ugotovil, da je morda celo bolje, da nekdo misli, da sem cepec, ker sem tako en korak pred njim. Mnoge tudi jezi, da veliko delam in objavljam. To radi odpišejo kot »hiperproduktivnost«. Jaz temu sicer rečem resno delo, sicer precej strogo selektivno, ker ob vsaki objavi vsaj še enkrat toliko ostane v predalu. S tem sem se nehal obremenjevati.

Veliko se ukvarjaš z zgodovino in koreninami rock and rolla. Koliko ti to delo pomaga pri tvojem lastnem ustvarjanju, ki temelji prav na koreninah?

Že od nekdaj mi korenine veliko pomenijo. Ne samo v glasbi, ampak tudi v literaturi. Veliko sem raziskoval slovensko literaturo 19. stoletja, angleško in francosko literaturo 18. in 19. stoletja. Še bolj nazaj sem segel. Zanimajo me sicer tudi sodobne stvari. Pozni Dylan mi je zanimiv, ker iz starih obrazcev naredi nove stvari. Blues, rock and roll, rockabilly me pritegnejo s svojo zgodovino in energijo, in iz tega me zanima narediti nekaj avtorskega. Še veliko stvari je neodkritih. Še veliko dela imam. Na zadnjih solo ploščah, ki so izšle na Hrvaškem, pri Slušaj najglasnije, prevladujejo bluesovski obrazci. Dejansko mi leži stari blues. Po drugi strani imam nekaj eksperimentalnih plošč, ki so zrasle iz starega bluesa in s pomočjo različnih efektov, s katerimi to skušam narediti bolj sodobno, bolj moderno. Kot solist lažje stopam iz okvirov, medtem ko smo se z aktualnim bendom Sužnji sendvičev odločili, da se držimo uokvirjenih blues in rock and roll obrazcev, na katerih delamo svojo avtorsko glasbo.

Koliko je prostora za tovrstno glasbo pri nas?

Opažam, da si organizatorji koncertov spet želijo takšne glasbe. Sodeč po odzivih na koncertih, je tudi ljudem všeč. S časom, vztrajnostjo in pridnostjo se bo prostor še bolj odprl. Ljudje namreč iščejo in povejo svojim prijateljem naprej. Po dvajsetih letih igranja vse dojemam kot nekakšno življenjsko naložbo. Seveda so druge izbire, vendar temu želim ostati zvest. Tudi moji sodelavci hočejo to delati še naprej.

Kaj raje slišiš zase, da si kantavtor ali človek iz benda?

Bend je fajn, ampak si poročen s štirimi, petimi ljudmi naenkrat, kot je nekoč rekel naš kitarist. Raje sem sam, čeprav uživam v bendu. Zelo dobro se razumemo. Skupaj smo od leta 2003, tako da imamo kar nekaj skupnih stvari. Sem pa vsekakor bolj samospevec. Besede kantavtor ne uporabljam rad, ker v ta koš mečejo vse, medtem ko faktorju poezije bolj ustreza Pengovova beseda »samospevstvo«, ki se mi zdi bolj ustrezna za tisto, kar delam sam.

Si neverjetno produktiven in v zadnjih letih veliko sodeluješ s Slušaj najglasnije. Kako je prišlo do sodelovanja z Zdenkom Franjićem, še enim hudo produktivnim človekom, ki izda na leto več kot sto plošč?

Okoli leta 2008 smo sestavili zasedbo Pohištvo pod stresom z Blažem Jurjevčičem, Vladom Pircem iz Pande, bobnarjem Bogdanom Turnškom in Otom Pestnerjem. Posneli smo ploščo Deževje nima besed, ki sem jo izdal v samozaložbi. Založbe takrat nisem mogel dobiti. Ni mi bilo do tega, da bi se šel rumene variante. Potem mi je glasbenik in pisec Aleksander Cepuš povedal, da že od leta 2007 dela s Slušaj najglasnije in da bi šefa založbe verjetno zanimalo moje delo. Poznal sem to založbo, ki je odkrila Majke in Bambi Molesters, in zdela se mi je bolj underground, alter založba. Nisem si znal razložiti, kako bi jo zanimali šansoni v slovenščini. Cepuš me je prepričal, da sem poslal posnetke Franjiću, ki se je oglasil, da bi jih izdal. Povedal mi je, da sprejme vsakega glasbenika, ki mu je všeč, in da ga ne omejuje pri njegovem delu. Poslal sem mu posnetke in plošče je izdal. V prvih recenzijah na Hrvaškem se je eden od recenzentov vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi se izognil šansonskim okvirjem. Tudi sam sem imel ogromno idej za bolj eksperimentalne stvari, ki v Sloveniji nikakor ne bi šle skozi. Tako sem začel dodajati efekte, zahajati v čudne akorde, uporabljati distorzijo na vokalu, kar so prepoznali z ugotovitvijo, da sem bil sposoben stopiti iz šablone. Takšne stvari delam pod okriljem Slušaj najglasnije. Nikoli se nisem ukvarjal s tem, koga še izdaja, sem pa v teh različnih izdajah prepoznal njegov zelo širok okus, od klasičnega rocka do klasičnega šansona, od punka do ekstremno underground zadev. Gre za zelo odprtega človeka.

S Slušaj najglasnije verjetno nimaš pogodbe, ampak vse temelji na prijateljskem dogovoru.

Tako je. S Franjićem ni politikantskih zdrah. Pri njem ni barier, ni omejitev, ni plašnic na glavah. In danes veliko slovenskih izvajalcev dela s Slušaj najglasnije. Vladimir Horvat, ki redno recenzira izdaje Slušaj najglasnije, poudarja, da je lepo, da se ohranjajo te jezikovne specifike in da ni prisilnega seganja po hrvaščini. Bodi, kar si. Vse temelji na rokovanju, v igri niso ne denar ne prodani izvodi, vse temelji na bazi zaupanja in glasbe.

Katerih svojih stvaritev ne bi rad videl med tistimi, ki bi jih odplavil čas, ampak ki bi preživele?

Težko je reči. V vsako delo vlagam željo, da ne bi šlo v pozabo. Zgodnja dela, ki so bila napisana pred letom 2003, se mi zdaj dejansko zdijo zgodnja dela. Človek raste. Sam sem rasel pred očmi javnosti, bralstva in poslušalstva. Na tej poti so seveda stopničke in razlika med prvo in zadnjo zbirko je očitna. Ponosen sem na nekatere prevode, zlasti glasbenikov-pesnikov in peščice starejših klasičnih pesnikov, ki sem jih prevajal. Med romani mi je zadnji, klasični roman Poplava, med ljubšimi, ker je za njim tudi zgodba moje družine. Najljubši pa mi je bržčas Kajn akviziter, bolj eksperimentalen. V eksperimentalnih romanih si dam duška, lahko raziskujem, kar vedno počnem s pomočjo prijemov stroke, ki ji pripadam, in do katerih sem neusmiljen, saj skušam premikati lastne ustvarjalne meje, čeprav za to večkrat plačam ceno pri kakih neukih kritikih, željnih šablon. Zabava me, ko berem »utemeljitve«, ko nekdo nekaj opljuva zato, ker ne premore dovolj znanja in širine, da bi to kontekstualiziral. Upam, da je v mojih delih dovolj tistega, česar poplava ne bo odnesla. Bilo jih je že nekaj, pa sem še vedno tu.

Ena od tvojih fascinacij je slovenska popevka. Današnja slovenska popevka nikakor ni dober otrok zgodovinske slovenske popevke. Celo ne kaže pretiranega spoštovanja do svoje dediščine.

To je ključ problema slovenskega naroda. Sami sebe ne znamo spoštovati. Pljuvamo po lastni dediščini. Dobre stvari dobivajo v roke napačni ljudje in jih s tem uničijo. Ker nimajo znanja, delajo škodo. Slovensko popevko so svoj čas soustvarjali pesniki, danes je situacija sramotna. Pri nas se sposobne ljudi odriva na rob, na gladino pa priplavajo povprečni. Povprečnost se pri nas ceni in nagrajuje. Moti me, da pri nas ljudje, ki so nekaj naredili, životarijo, kdor pa ustvarja ves čas toplo vodo, prosperira in je hvaljen in cenjen. Da smo sami sebi sovražnik, se vidi, kamorkoli pogledaš.

Kot raziskovalca zgodovine popularne glasbe te pritegujejo imena in zgodbe iz mainstreama, sam pa se kot avtor bolj giblješ po undergroundu, čeprav mu sploh ne pripadaš.

Sam nimam problemov ne z undergroundom ne z mainstreamom. Tudi mainstream premore zelo dobre in kakovostne stvari, kar potrjujejo zlata leta slovenske popevke. Tudi takrat so bile zdrahe in je bilo posnetega veliko kiča, vendar je vseeno ostala zelo bogata zapuščina, danes pa je toliko slabega, da nimaš kaj vzeti. Danes, ko se največ kakovostnega dogaja v undergroundu, zelo pogrešam kakovosten mainstream. Čakam bend, ki bo spet nekaj naredil v tej sredini.

Misliš, da do tega sploh še lahko pride?

Težko. Razmerja se morajo spremeniti. Imamo dvomilijonski trg, od katerega se ne da živeti. Do tega zelo hitro prideš in si prisiljen najti druge poti za preživetje. Ne gre za to, da bi morali vsi hoditi na naše koncerte, ampak naj se ponudi opcija, da se da to slišati enakovredno z vsem ostalim. Danes izhaja ogromno kakovostnih plošč, ampak kje se jih da slišati? Scena se je spremenila v velik piar, in če ni koristi, vse odpade. Zaradi mentalitete, ki je iz časov Avstro-Ogrske, se ne bo nič spremenilo. Ostal je občutek zatiranosti in sramu. Dolgo bo še trajalo, da se bomo tega znebili, če sploh kdaj. Poleg tega se sami pustimo zatirati, ker nam to očitno ustreza – naj drugi mislijo namesto nas. Napak se ne sme priznavati, popolni smo in nezmotljivi, bognedaj, da bi kdo priznal, da ga je kdaj polomil ali da je kaj zajebal. Če ostaneva v glasbenih vodah: poglej denimo (avto)biografije tujih velikih glasbenih imen, govorim seveda o takih, ki jih cenim – odkrito govorijo o svojih polomijah, a ne zaradi publicitete oziroma ne nujno zato. Pač pa zato, ker nimajo česa skrivati, ne sramujejo se, saj so nekaj naredili. Pri nas vedno vsi vse znajo in zmorejo, le redki pa tudi kaj naredijo.

Pred časom mi je kolega rekel, da je lažje pisati o mrtvih kot pa o živih.

Seveda, ker se nimaš komu zameriti. Tako pri nas kot v Ameriki se ne da skriti oziroma zakopati stvari in dejanj. Če je v arhivu, je pač v arhivu. Če je bilo v časopisu, je pač bilo v časopisu. Samo poglej retrospektivne CD-boxe, h katerim so priloženi poglobljeni strokovni eseji. V njih so se dokopali do takšnih pomembnih malenkosti, da ne moreš verjeti.

Lahko preživiš s tem, kar delaš?

Z več stvarmi naenkrat se leze po polžje, težava je v tem, da si državljan in davkoplačevalec, država pa ti ne omogoči početi tistega, za kar si strokovno usposobljen. Dostojanstvo prodajamo brezdušnim gospodarjem. Danes kombiniram pisanje, nastopanje, igranje, prevajanje. V povprečju pravzaprav ne delam sicer nič manj, kvečjemu nasprotno, le na drugačen, telesu prijaznejši način, žrem se ne več toliko. Ugotavljam, da dobro dene.