Nove / stare božične zborovske zgodbe

Minuli december so na police z domačo zborovsko glasbo prišle tri »božične« zgoščenke, ki jih recenziramo na tem mestu: Naše božično drevo Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič in Slovenskega tolkalnega projekta, Božič s Slovenskim oktetom ter Božična zgodba – Slovenski božič Consortiuma musicuma. Torej tri zgoščenke, podobne po repertoarju, a različne po zasnovi, interpretaciji, zvenu … in prav toliko različne med seboj, da si ne gledajo pod prste in bo vsaka našla svojega poslušalca.

APZ Tone Tomšič, katerega zaščitni znak so naročila in izvedbe sodobnih partitur in novitet, je tokrat, zato da bi zapolnil vrzel v božični zborovski (re)produkciji, objavil natečaj za slovensko božično a cappella zborovsko priredbo. Iz natečajne bere sta na zgoščenki Naše božično drevo objavljeni skladbi Teje Merhar in Mateja Kastelica, dodane pa so božične pesmi za zbor in tolkala, ki so nastale na idejno pobudo Francija Krevha, člana Slovenskega tolkalnega projekta (SToP). Slednji je tudi sozaložnik zgoščenke, njegovi člani Marina Golja, Matevž Bajde, Franci Krevh in Davor Plamberger pa so sodelovali pri tem projektu. Tako kot večina APZ-jevih projektov je tudi ta k sodelovanju spodbudil mlade skladateljice in skladatelje (nekatere še dijake in študente), kot so Teja Merhar, Tilen Slakan, Matej Kastelic … imena, ki jih bomo v prihodnje gotovo še srečevali.

V zadnjem desetletju so projekti s sodelovanjem tolkalskega ansambla pogosti poskusi novih zvočnih in izraznih kombinacij. Različica tolkala + zborovska božična pesem je sveža in domiselna: tolkala se kot spremljava božični tematiki zanimivo podajo, seveda enkrat bolj, drugič manj posrečeno. Avtorji so uporabili širok nabor tolkal, od teh pa se božičnim pesmim bolj prilegajo manj »tolkalska«, melodična tolkala. V to všečnost nas sicer lahko zavedejo asociacije na klišejsko pozvanjanje v božičnem času, pa vendar se zdi, da priredbe z zelo udarnim nemelodičnim tolkalskim deležem delujejo manj naravno.

Zgoščenko uvedejo tri »klasične« božične skladbe: priredbe Kaj se vam zdi, pastirci vi, Poslušajte vsi ljudje, Tam stoji pa hlevček, v katerih je Katarina Pustinek Rakar ohranila izvirni Tomčev zborovski stavek in mu dodala priljudno spremljavo večinoma melodičnih tolkal (marimbe, vibrafona, ksilofona in zvončkov, kraguljčkov ipd.). S podobnim inštrumentarijem in prirediteljskim konceptom sta oblikovani Rajske strune Tilna Slakana in Sveta noč Janeza Jocifa. Slednja se konceptualno osredišča okoli številke 12, v izrazu pa je umirjena. Tudi Tadeja Vulc se je v priredbah Glej, zvezdice božje in Le spi, nebeško dete ti z marimbo, vibrafonom in ksilofonom naslonila na izvirne orgelske parte, v večji meri pa je svoj izziv usmerila v ritmizacijo (swinganje) in nemelodična tolkala. S temi je podprla dramsko dogajanje v besedilu in se hkrati oddaljila od prevzetih (orgelskih) predlog, čeprav je učinek nekako prisiljen. Še bolj tolkalsko izrazita je Hitite, kristjani v priredbi Patricka Quaggiata, ki napravlja tolkala enakovredna glasovom ter dramaturško domiselno kombinira melodična in nemelodična tolkala. Na natečaju izbrana skladba Teje Merhar, Moj rojstni kraj je Betlehem, zanimivo nadaljuje skladateljsko tradicijo božičnih zborovskih skladb 19. stoletja in ji dodaja osebni element. V središču zgoščenke sta dve skladbi Andreja Missona, Božji nam je rojen sin z ohranjenim izvirnim zborovskim stavkom in dodanimi »svetlimi« tolkali ter avtorska Zvezde žarijo.

V večini primerov so skladbe omenjenega projekta priredbe priredb, zato je treba upoštevati prevzeto partituro. V nekaterih primerih je zadnji avtorski prispevek majhen; pri tem ni mogoče spregledati priročnosti marimbe, vibrafona in ksilofona, sploh ko v primarni partituri že obstaja zapis za orgle in gre le redko za kaj več kot za transkripcijo. Takšna je tudi na primer Tomorrow shall be my dancing day, ki jo je za to zgoščenko priredil Franci Krevh. Podobnost med orgelskim partom iz izvirnika Johna Gardnerja in partom za ksilofon v Krevhovi priredbi kaže na transkripcijo, še toliko bolj zaradi izvedbe na električni vibrafon s sintetičnim zvokom, ki posnema orgle. Med neslovenskimi skladbami je priredba norveške božične pesmi Kling no klokka, ki jo je Ragnar Rasmussen »prelepil« z znano Praetoriusovo Es ist ein Ros entsprungen in inštrumentiral s tolkali. Tu so tolkala bolj kot v drugih skladbah zarisovalec dramaturškega dogajanja, kot je na primer doneče naznanjanje simbolnega združevanja božičnega in pomladnega motiva.

Čeprav so skladbe z APZ-jevega božičnega drevesa »nabrane« iz različnih virov, pa zgoščenka deluje enovito: zaradi besedilne božične tematike, prevladujoče navzočnosti tolkal pa tudi zaradi skladateljskih konceptov, ki si smiselno in naravno podajajo roko. APZ Tone Tomšič kot izvajalec tudi tokrat ne razočara poslušalčevih pričakovanj po tehnični, vokalni in muzikalni izvedbi. Če pri mladih glasovih, kot jih ima APZ, kdaj zmanjkata globina in vokalna zrelost, pa je projekt z božičnimi pesmimi kot naročen za ansambel z neobteženimi in poudarjeno svetlimi glasovi. Še posebno sta bila pri tem projektu izziv dirigentu Sebastjanu Vrhovniku izvedba z razmeroma kompleksnim inštrumentalnim ansamblom in vprašanje, kako ustvariti zanimive in muzikalno sveže interpretacije del, ki so že desetletja trdno vtisnjena v spomin poslušalcev.

Če je Naše božično drevo APZ-ja intimna glasbena pripoved, pa nam Slovenski oktet s svojo zgoščenko Božič s Slovenskim oktetom sporoča nekaj povsem drugega. Tako kot APZ Tone Tomšič se je tudi Slovenski oktet odločil za izbor klasičnih slovenskih božičnih pesmi 18. in 19. stoletja, kot so Glej, zvezdice božje (L. Belar/M. Tomc), Božji nam je rojen sin (I. Zupan/M. Tomc), Zveličar preljubi je prišel nocoj (A. Vavken/J. Močnik), Zveličar nam je rojen zdaj (G. Rihar/M. Tomc), Raduj, človek moj (L. Cvek/M. Tomc) … Čeprav gre zgodovinsko za podoben izbor skladb, je interpretacija tu povsem drugačna. Slovenski oktet je ansambel specifične ter razpoznavne interpretacije, ki se ji ne odreče ne glede na glasbeno in vsebinsko tematiko, tudi v primeru božične ne. Tako kot zvenijo in potekajo oktetove izvedbe priredb slovenskih ljudskih pesmi, slovenskih in tujih avtorskih skladb itd., tako Slovenski oktet interpretira tudi božične pesmi: zgoščenka se zgodi v eni sami dinamični stopnji (srednje glasno do glasno), ne da bi kje ponudila olajšanje; slišimo obilico pretiravanja in slogovnih neprimernosti v pevski tehniki, dramatične nastavke in interpretativno obloženost, ki nas drži v napetosti od ene skladbe do druge (rahlo popusti le pri Rajske strune, zadonite). Fraziranje vodijo najvišji toni v melodičnih odsekih in ne logika melodičnega, metričnega ali besedilnega poteka.

Na tem mestu je treba omeniti orgelsko spremljavo. Na zgoščenki sodeluje Tone Potočnik, in sicer s spremljavo na nove (2005) orgle v župnijski cerkvi sv. Marije Magdalene v Sodražici. Po besedah iz spremne knjižice, da »izbor zvočnih barv v dispoziciji orgel niha med barokom in romantiko«, lahko sklepamo, da gre za tehtno premišljen izbor inštrumenta in njegovih možnosti. Orgelska spremljava je tista, ki ji lahko pripišemo strokoven, zgodovinski pristop ter domiselnost, igrivost, prijetnost v interpretaciji. In prav s tem prinaša zgoščenka Slovenskega okteta dvojno sporočilo in slogovno nesorazmernost: če orgelska spremljava na eni strani vodi intimno vlogo glasbenega in vsebinskega (božičnega) sporočila, pa jo na drugi strani hedonistično zastavljeno petje razvrednoti.

Ob pogledu na izbor skladb za zgoščenko Božič s Slovenskim oktetom se zastavlja vprašanje o primernosti. Izbrane skladbe namreč niso bile napisane za sestav, ki jih tu izvaja, in nenazadnje, tudi če bi sprejeli izvedbo takšnega sestava, še vedno ostaja priokus, da je interpretacija neprimerna, saj vsakršna glasba in njeno sporočilo (tudi božično) pač ne vzdržita akustike in namena opernega odra.

Z zgoščenko Božična zgodba – Slovenski božič zbora Consortium musicum in dirigenta dr. Mirka Cudermana vstopamo v zgodovinsko in slogovno drug svet. Po štirih desetletjih sta namreč ponovno objavljena in združena posnetka z dveh gramofonskih plošč (in kasneje kaset): Božična zgodba iz leta 1971 in Slovenski božič iz leta 1973.

Ponatisnjeni posnetki Consortiuma musicuma so zanimiv umetniški dokument, in sicer kot (še en) posnetek nekaterih bolj znanih zborovskih božičnih pesmi. Pod naslovom Božična zgodba tako najdemo pesmi Vi oblaki ga rosite (J. Traven), Poslan z nebes je angel (M. Železnik), Poslušajte vsi ljudje, Kaj se vam zdi, Tam stoji pa hlevček (prir. M. Tomc), Božji nam je rojen sin (I. Zupan), Dete rajsko (E. Hudovernik) in Sveta noč (F. Gruber). Poleg tega je zgoščenka pomemben arhivski dokument, saj nas seznanja z estetiko interpretacije in pevskim načinom nekega drugega časa; glasovno gre za mogočno izvedbo, saj so glasovi nastavljeni izrazito solistično, polno, z vibratom. Če se zdijo zaradi vibrata ženski glasovi današnjemu ušesu nekoliko obteženi in preveč umetelni, pa zvenijo moški glasovi izčiščeno in žlahtno.

Pod naslovom Slovenski božič je Matija Tomc v kantato oblikoval ljudske napeve za soliste (Dragan Adam, Marija Gorenc, Janez Jeršinovec, Marta Kunaver, Ančka Petkovšek, Alojz Uran) in zbor ter jih povezal s preprostimi orgelskimi medigrami (Anica Grum). Izvedba jasno podaja svetopisemsko pripoved v božičnem času. Solisti so vokalno solidni, tudi v interpretativnem smislu, saj jasno in muzikalno predstavljajo posamezne nastopajoče like v dramskem loku.