Novo poglavje slovenske elektronike?

Mogoče bi najprej koga utegnilo zanimati, kaj naredi bližnjica Ctrl N. V prvi vrsti odpre novo okno v internetnem brskalniku ali pa nov, prazen dokument, odprt za novo vsebino … kar takoj ponudi tudi vsebinski kontekst kompilacije, za katero so v glasbeni redakciji Radia Študent prejeli 70 prijav in nazadnje izbrali 16 skladb. Te pričajo o nedavnih podvzetjih na slovenski elektronski sceni in odsevajo zadnja poglavja lokalne glasbene kreativnosti, ki je na zavidljivo visoki ravni in obvladuje zelo širok žanrski diapazon. Ctrl N je neke vrste časovna kapsula, kakršnih je bilo v naših krajih že kar nekaj, od samozaložniških Monkibo Records, Trans-Slovenia Express pri angleški založbi Mute pa v marsičem prelomne Tehnike 1, potem daleč najbolj trdožive zbirke Chilly Space, ki je trenutno pri svojem desetem nadaljevanju, pa do nedavne Stiroporove zbirke, še enega novega poglavja, ki se ne razlikuje prav dosti od tistega, ki ga piše Ctrl N.

Na splošno lahko rečemo, da je s kompilacijami težko. Super uporabne so za poslušalce in tiste ljubitelje glasbe, ki šele spoznavajo nov glasbeni žanr ali sceno in se na ta način lažje znajdejo na novem terenu, nehvaležno težke pa so za sestavljanje in osredotočeno sporočanje podobe neke (nacionalne, ljubljanske?) scene, posebej če je ta fragmentarna in žanrsko raznolika. Ctrl N sedi na dveh stolih: po eni strani se dotakne juka in hip-hoperskih inštrumentalov, vmes nam postreže z nekaj dubčinami (med njimi je veteran Pier), sicer pa se večinoma zanaša na zvočna raziskovanja v polju inteligentne plesne glasbe, za katero se zdi, da prevladuje tudi med prihajajočimi ustvarjalci elektronske glasbe. V izboru se znajde nekaj bolj ali manj znanih imen, zelo težko pa bi izpostavili tiste res svojstvene skladbe. Mogoče kaže omeniti žmohtni »beat«, ki ga je skoval Borka, pa iskreni zvočni napad DJ Verha, sladko in gladko miniaturko Žige Murka in skorajda dreksijanskega Evana; vsi štirje in še kakšen bodo nedvomno koristni za didžejsko rabo tudi na vinilni različici kompilacije, s katero se Založba Radia Študent začenja podrobneje posvečati tudi elektronski glasbi. Upamo, da bo njen trud prerasel v uspešno serialko.

Kar pri tej zbirki tehnično zelo dobro podkovanih komadov nekoliko razočara občutljivo uho, je pomanjkanje aktualnosti in, recimo temu, glasbenega svetovljanstva. Obvladovanje programov, torej suho obrtništvo, ni garant za res dobro skladbo, kar je bil pri slovenski elektroniki vedno eden glavnih problemov. Glasbi dajejo žmoht dinamična vsebina, definirana in večplastna zvočna substanca ter tisti »feeling«, ki ga lahko začutimo le ob dobro premišljeni in dramaturško izpopolnjeni kompoziciji. Tega slovenski producenti, razen (vedno številnejših) izjem, še vedno ne zmorejo. Pa vendar lahko ob zgodovinskem pregledu trenutno poglavje slovenske elektronske glasbe ocenimo kot eno najplodnejših. Duh časa je pravi in tudi glasbeni izplen bo iz kompilacije v kompilacijo boljši.