Nuclear Dream Weavers Compound – usklajena improvizacija organizatorjev

Povezovanje in sodelovanje omogoča več 

Že nekaj časa smo na slovenski sceni improvizacijskih godb priče velikemu številu dogodkov. Neredko imamo ljubitelji tovrstnih muzik možnost, da v enem tednu, včasih celo enem dnevu, obiščemo več odličnih koncertov z najbolj aktualnimi mladimi in tudi izkušenimi imeni. Težava, ki nastopi ob tolikšni ponudbi, je, da relativno omejena količina poslušalcev ob prekomerni ponudbi pomeni izpuščanje posamičnih dogodkov, kar pa predstavlja težavo za organizatorje, saj jih finančno slabi ter hkrati postavlja v neprijetno situacijo pred glasbeniki, ki nastopajo pred maloštevilnim občinstvom. Ravno zato so se organizatorji v preteklosti ob dogodkih na isti dan, kolikor se je le dalo, usklajevali glede pričetka koncertov, obiskovalci pa smo dirkali z enega na drugo prizorišče.

Posledica so bile okrogle mize, denimo na Jazz Cerknem, in neformalni pogovori po koncertih na temo povezovanja organizatorjev in posledično bolj usklajenega načrtovanja dogodkov. Ob veliki koncertni ponudbi se je zgodila še ena logična reakcija, ki je prinesla zmanjševanje števila dogodkov in njihovo napovedovanje kar se da daleč v naprej (eno od teles je Klub za novo glasbo na SIGIC-u, op. ured.). Kako se bo letos vse skupaj odvijalo naprej in odrazilo v koncertni ponudbi, bomo še videli, zaenkrat napovedani dogodki obetajo odlično pomlad ter poletje. 

In kakor pravijo glasbeniki improvizatorji: vse, kar je več od dueta, je zvočno težko obvladljivo. To se je na trenutke pokazalo tudi na koncertu Nuclear Dream Weavers Compounda, a je oktetu v celoti uspelo ustvariti odličen koncert z odlično eksplozivno gmoto v prvi polovici in nekaj vztrajanja vrednih trenutkov v drugem delu, ko so prišli do izraza še glasbeniki kot posamezniki.

Preden se vržemo v muzike, ki smo jih slišali na koncertu, poudarimo, da se koncert simbolno ne bi mogel zgoditi v primernejšem trenutku. V tem času namreč poteka burna debata okoli letošnje razporeditve sredstev Ministrstva za kulturo za financiranje projektov. Razburjenje marsikaterega izmed producentov/organizatorjev dogodkov je seveda na mestu, a velja poudariti, da rešitve ni v prepiru, kdo je dobil sredstva zasluženo in kdo ne. Omejena sredstva ne bi smela biti vzrok za razkol med akterji na kulturni sceni, temveč za še bolj povezano delovanje v skupno dobro. Pozornost je treba usmeriti tudi v skupni napor za povečanje sredstev, sploh v času gospodarske rasti, in ne v zamere, ki slabijo celotno kulturno sceno male, kulturno pa kar sodobne države. Seveda tu zavestno izpuščamo omembo masovne kulturne ponudbe, ki nam s svojo pretirano usmerjenostjo v finančno uspešnost vsiljuje obrazce in konflikt, ki nima mesta v pravi umetnosti. 

Da se da uspešno delovati tudi za lastni gušt in zahtevnejše občinstvo, dokazuje komunikacija in sodelovanje med organizatorji improviziranih koncertnih dogodkov, tudi s četrtkovim koncertom. Produkcijsko zahtevni podvig, koncert osmih glasbenikov, je poleg logističnega tudi finančni zalogaj. Tovrstno sodelovanje kaže na iskreno delovanje vpletenih, saj izraža najžlahtnejše vrednote improvizacije, kot so poslušanje, sodelovanje, enakovrednost in sprejemanje različnosti. 

Nuklearni koncert

V nagovoru organizatorjev, v katerem je vsak posebej povabil na svoje prihodnje dogodke, je bilo čutiti navdušenje in vznemirjenje ob prvem skupnem delovanju v tako veliki zasedbi. Oder so v zasedbi Nuclear Dream Weavers Compound nato zasedli: Linda Sharrock – glas, Mario Rechtern – sopranino-, altovski-, baritonski saksofon in električna violina, Marko Karlovčec – sopranski-, altovski saksofon, Marina Džukljev – fender rhodes, Tomaž Grom & Jošt Drašler – kontrabas, Aleksandar Škorić & Vid Drašler – bobni, tolkala. 

Koncert je zasedba začela silovito v free jazzovski maniri. Čutili so se naboj in želja po skupnem igranju ter adrenalinsko vznemirjenje, ki začini marsikateri začetek. Skupina je zdržala slabih 30 minut v siloviti dinamiki, ki je izražala eno in se ni ozirala na posameznika. Mnogi od obiskovalcev, razporejenih okoli glasbenikov, ki so se postavili pod oder v maniri »vsi smo del iste izkušnje«, smo uživali v zvočni burji. Vsak izmed glasbenikov je dodajal detajle, ki so vlekli pozornost in pripovedovali majhne zvočne zgodbe znotraj kompozicije, ki se je sproti tvorila v gromovito homogeno celoto. Po približno slabe pol ure je adrenalin pri glasbenikih popustil in začel se je vklapljati razum – razum, ki je določal koordinate posameznika v glasbi. To se je dalo videti v zamišljenih pogledih in slišati v odsotnosti zvoka posameznih inštrumentov. Gre za logični proces dinamike igranja več glasbenikov naenkrat v improvizaciji. 

To je povzročilo sestavljanje in razpadanje različno obsežnih zasedb in solov znotraj okteta. Zgodilo se je tudi iskanje nove smeri, ki pa se ni čisto našla do konca. Oktet je v drugi polovici nastopa ponujal različne dinamike, ki sta jim dajala značaj zlasti drug drugega dopolnjujoče bobnarja. V teku vzpostavljanja novih razmerij med glasbeniki sta saksofonista krožila po prostoru kot svečenika s kadilom. Zvok obeh pihalcev je spodbujal nove dinamike in zvočne pokrajine, v katere so glasbeniki vstopali in izstopali iz njih svobodno ter brez obveznosti. Bobnarja sta pri tem skrbela, da oktet ni zapadel v melanholijo, in po občasnih pavzah spet poživljala nastajajočo glasbeno tvorbo. 

Glasbeno mehkobo so eksplozivni celoti dajali mehki in hitri prsti, ki so poganjali klaviature z zankami in melodijami, ki so preprečile, da bi zasedba zdrsnila v enolični drnec. Za telo glasbe sta skrbela dva kontrabasa, ki sta navrgla tudi nekaj duhovitih trenutkov. Morda je bila edina pomanjkljivost njuna tihost, in to klub igranju na ojačevalec. A to je zvočna lastnost in ustaljena praksa pretihih improvizatorskih kontrabasistov, ki izvira iz klasično postavljenih razmerij v orkestru in drugih muzikah. Končno zvočno sliko je zaokrožil vokal, ki je s svojo inštrumentalno vlogo pariral pihalcema in ju nadgrajeval. 

Po dobri uri je prostor preplavil aplavz in prijetna utrujenost nas je dokončno povezala v celoto. 

In kakor pravijo glasbeniki improvizatorji: vse, kar je več od dueta, je zvočno težko obvladljivo. To se je na trenutke pokazalo tudi na koncertu Nuclear Dream Weavers Compounda, a je oktetu v celoti uspelo ustvariti odličen koncert z odlično eksplozivno gmoto v prvi polovici in nekaj vztrajanja vrednih trenutkov v drugem delu, ko so prišli do izraza še glasbeniki kot posamezniki. Le upamo lahko, da se bo tovrstno delovanje organizatorjev improviziranih dogodkov nadaljevalo in bomo priče novim, podobno izrednim dogodkom, ki potisnejo dogajanje izven utečenih rutin in smo jih za enkrat še manj vajeni. Prav to je, med drugim, smisel improviziranih godb, mar ne?