Obala ima bite!

Dvojni pogovor z obalnima predstavnikoma mlajše generacije križanca med hiphopom in elektroniko. Žiga Murko, letnik 88, in Blaž Gracar, letnik 91, tako podobna, a povsem različna. Oba s Primorske, prvi iz Lucije, drugi iz Izole. Murko velja za enega obetavnejših pozavnistov pri nas. Le da ga v zadnjem letu pogosteje spremljamo brez pozavne, v vlogi beatmakerja visoko šumečih hiphoperskih instrumentalov. Gracarja smo do nedavnega poznali kot pacača razgibanih bitov Dpeka, ko je, še izjemno mlad, veljal za posebneža obalnega hiphopa. Sedaj uporablja svoje pravo ime, preprosto Blaž, in njegova muzika je še bolj razgibana. Oba imata za seboj bogate izkušnje z instrumentalnimi vižami, tudi z beattejpi, oba sta nas v zadnjih mesecih dobesedno zasipala z raznimi izdajami. In oba sta v glasbeni šoli igrala klavir.

Vajini začetki ... začetki zanimanja za muzike, ki so najbolj vplivale na vajin trenutni glasbeni izraz, torej za hiphop, elektroniko in take zadeve.

ŽM: Elektronika in jazz sta prišla s koncem osnovne šole. Zaradi določenih sprememb s profesorji. Najprej sem imel enega res težkega profesorja za klavir. Bil je s Hrvaške in me je res teral, da bi postal pianist. In verjetno tudi bi, če ne bi on potem odšel. Sem se že toliko premučil s klavirjem, da sem prišel čez tisti prag, ko te to mori, z jokom in krvavimi prsti vred. Bilo je res težko, drl se je ves čas.

BG: Whiplash ...

ŽM: Ja, ampak tako je bilo samo eno leto. Potem ko je odšel, sem dobil najbolj na izi profesorico. In sem znal z njo tako obrniti pogovor, da mi niti ni bilo treba nič igrati. Čas pa se mi je tako sprostil, da so me začele zanimati razne harmonije, ona mi je dala razne jazzovske etide. Tam se je zgodil preklop na pozavno, nekaj časa sem bil v klasiki, tudi zaradi šole. Ampak vedno me je zanimalo vse, nehote sem zaradi fotra poslušal r & b in soul, ampak takega čizi iz devetdesetih. Od tega sem se potem skušal oddaljiti skozi študij free jazza in modernega zvoka, ki ni ravno kompatibilen s smooth jazz sceno. Imaš hardcore jazz in imaš črnce, ki bodo iz dneva v dan razvili bolj čizi akorde. Ko sem se vrnil s študija, se nisem počutil ne kot mainstream jazzer ne free jazzer in sem iskal, kako predstaviti svoje ideje, ne samo kot pozavnist. Črpati sem začel spet iz devetdesetih.

BG: Tudi jaz sem igral v osnovni šoli, torej v nižji, glasbeni klavir, samo ni bilo tako rigorozno. Glede hiphopa in elektronike: mislim, da je bilo v petem razredu osnovne šole, ko je ven prišel Eminem in film 8 Mile. Smo fristajlali med sošolci, je bilo kar kreativno. Takrat sem spoznal Drilla in sva imela raperski projekt nekje do leta 2008. Ves čas sem zraven poslušal tudi druge muzike, Boards of Canada, Aphex Twin. Vedno sem imel svoj stranski projekt (Dpek), ki pa je potem postal glavni projekt, ko sem enkrat ugotovil, da mi rap več ne diši, še posebej ne slovenski.

Za ogrevanje tega dvoboja, bolj za hec ... Kateri član Wu-Tangov je vajin favorit?

BG: Od starošolskih Wu-jev Raekwon, trenutno pa se nad gladino še najbolj drži Ghostface. In imel sem obdobje, ko mi je prve plate ubil Method, ampak kdo pa ni imel tega obdobja. Najbolši Wu izdelek pa se mi gotovo zdi Only Built 4 Cuban Linx.

ŽM: Kar po vrsti: 1. Ghostface, 2. ODB, 3. Raekwon, 4. Method Man, 5. GZA, 6. RZA.

Na Obali je deloval pred petimi, desetimi leti krog producentov, tudi emsijev. Zvok obale. Bil je trenutek, ko ste izdajali muziko, tudi v tujini. Skupina Peti Element, Gramatik, JK Soul, Drill, ti, Blaž, kot Dpek ... Je bila to dejansko neka scena, ste se družili, ste se spodnujali, si izmenjevali muziko ... ali gre zgolj za konstrukt?

BG: Družili smo se. Sicer ne ravno vsak dan, ampak v Luciji je bil glasbeni studio, ki ga je v uporabo dajala občina. Še zmeraj je v uporabi, sedaj v njem delata Burke in Drill. Tu je bila ekipa Nebular Music. Poleg JK-ja in Gramatika so bili še trije, Benjamin Shock, Brale in Snip. To so bili starešine, sam sem bil mali klinac in sem se čudil: »Uau, kaj delajo in izdajajo pri ameriških založbah.« Se mi je zdelo noro in sem pristopil. Iz nekih raperskih smernic je potem počasi šlo v bolj instrumentalno smer. Same izdaje za ameriško založbo Cold Busted so prišle po precej normalni poti. Gramatiku sem poslal nekaj komadov, on jih je poslal naprej založbi, in to je bilo to. In ko je on zapustil to založbo, smo jo kmalu vsi. Tako da, ja, bilo je nekaj vzajemnega vplivanja. S tem da je bil vpliv največji name, saj so bili ostali starejši in se mi je zdelo, da je to, kar delajo, en nivo višje.

ŽM: Jaz sem bil takrat v jazzovskih bandih in se s to sceno nismo kaj preveč križali. Še največ, kar je bilo, je, da smo skupaj kadili džojnte. Ko sem, recimo, spoznal Gramatika, ni bilo glasbenega diskurza, vsak je bil v svojem glasbenem segmentu.

Kako vidita današnjo situacijo na Obali? Površno se zdi, da že dolgo vlada mrtvilo, da se dogaja manj, kot se je takrat.

ŽM: Ko sem se vrnil iz šole, ko smo tri leta nazaj ustanovili Boben in lajno, smo se trudili za slovensko jazzovsko in improvizirano sceno. Ko se je ta zgodba končala, tako zaradi financ kot mentalitete nekaterih, sem se nehal truditi. Na Obalo grem, ker je tam moj dom, ker tam uživam. Se pa odpirajo nove zadeve, ki jih velja podpret, tako kot Riiba v Izoli. Portorož je izključno turistično mesto, ki je že doseglo svoje dno. Sicer pa, tudi ker sem veliko časa preživel v tujini, Obale, niti Slovenije, ne dojemam več kot neko sceno. Veliko let bo moralo miniti, da se kaj spremeni, nenazadnje ima Primorje samo tri mesece sezone, drugače se sicer še kaj dogaja, a zelo malo ...

BG: Čeprav, jaz bi neko upanje izrazil. Še posebej vezano na Riibo in Inde. Ustvarjalna Platforma Inde je zapuščena tovarna, ki so jo zasedli ilegalno, zaskvotali. In zdaj jo pucajo in delajo ivente.

ŽM: Včasih si imel vsaj dan mladosti, vsaj nekaj na plaži. Zdaj imaš cover band od Deep Purple ... Tako da te iniciative na osnovi coworkinga so zelo spodbudne.

BG: Riiba je super. Lastniki, se mi zdi, imajo vizijo, kako odpreti sceno na Obali, ker je bila zdaj res katastrofalna dolgo, dolgo časa. Končno ima nekdo pogum. Zdaj so dobili še en plac pri ladjedelnici, ki pa je prav klubski. Poleti bojo že delali. Tudi glasbeno se mi zdi, da se prebuja Obala, da je nekaj novih, tudi mlajših producentov. Kakšnega lahko slišite tudi na remiks projektu mojega EP-ja B.

Vajini transformaciji ... Blaž, ti si se iz Dpeka preimenoval, oziroma bolje rečeno, začel si uporabljati svoje pravo ime ...

BG: To je bilo že leta 2011, po dveletni pavzi, ko nisem nič izdal. Takrat sem izdal res intimno, ambientalno, lo-fi ploščo. In se mi je zdelo: »To ni Dpek, to sem jaz, Blaž,« ni nobenih pretenzij. In zdaj mi je udobno s pravim imenom.

Žiga, kaj pa transformacija iz jazzista v beatmakerja?

ŽM: Sam teh meja ne vidim. Jazz v bistvu ni žanr, ampak univerzalni jezik – mentaliteta, vajb, način življenja. V 80. letih se je zgodil prelom, uletel je hiphop, petdeset let pred tem je bilo podobno z jazzom. Neka uporniška muzika. Potem so jih zrinili v geto, jih razvrednotili, postavili avtocesto vmes, jim vzeli inštrumente. In so začeli beatboksat, rapat, v roke so vzeli vinile. Meni se to vse zdi ista velika stvar. Zdaj recimo, če delam z Drejem Hočevarjem ali beate na računalniku, vidim povezave, tudi če je prvo bolj kompleksno.

No, je pa dejstvo, da si včasih imel svojo jazzovsko zasedbo, igral si v drugih zasedbah, tudi pri Zlatku Kavčiču. To se je spremenilo, zdaj delaš večinoma sam z računalnikom.

ŽM: Pozavna zahteva ogromno časa. Moraš ogromno vaditi. In če delaš elektroniko, moraš tudi dolgo delati, da prideš do svojega zvoka. Če delaš z računalnikom, ni vedno kompatibilno z drugim inštrumentom. Za učenje produkcije sem si moral vzeti ogromno časa. Po drugi strani se mi ni dalo več igrati špilov za 50 evrov. Končal sem akademijo, imel sem par bendov, se preprosto ni več splačalo. In sam interes pri muziki se mi je spremenil. Moj cilj takrat je bil newyorški melos pripeljati k nam. S špili smo izčrpali naš prostor in potem se začne ponavljanje. Tak način dela me zablokira. Prehod pa ni bil nenaden. Vmes sem delal house, se iskal. Leta in leta sem poslušal samo jazz, in to je bilo zame nekaj novega.

Blaž, zakaj se je zgodila ta luknja, nekaj let suše?

BG: Glasba ni edina stvar, ukvarjam se tudi z literaturo. Takrat sem veliko poezije pisal, izdal eno pesniško zbirko. Tako da luknja je bila, ker sem bil pač drugje. S tem da se je luknja ponovila, bila je tudi nekje med letom 2012 in 2014.

No, ampak po luknji so sedaj prišli trije projekti drug za drugim, zelo hitro.

BG: No, sam sem v resnici posnel samo enega.

Vseeno, nek nov zalet je moral biti, tudi če je en projekt bil kompilacija tvojega starejšega dela, drugi pa zbirka remiksov.

BG: Seveda, tudi sedaj že delam na novi plošči. Ampak ja, ko sem videl novo šanso, sem se je oprijel z vsemi štirimi udi. In bom probal ven stisniti soka, kolikor se bo dalo. Realno umetnik težko preživi, ampak probal bom slediti sanjam, dokler se bo dalo.

Žiga, zakaj pa pri tebi tak divji tempo izdajanja muzike v zadnjem letu?

ŽM: Zdaj se mi je ustavilo. Nekaj delaš in te izčrpa. Kar je dobro, ker če nekaj narediš in se nič ne spremeni, si robot. Sicer pa, ker nimam druge službe. Dosti ljudi se čudi, ampak večina okoli mene dela tri, štiri jobe naenkrat. Kot prvo mi ni treba garati, da bi imel zagotovljeno normalno življenje, in vedno sem hotel dati muziko na prvo mesto. Sicer tudi rad rišem in sem si sam pogosto delal dizajn za glasbene projekte in tudi svojo naslednjo ploščo bom. Ampak to je šele nekje četrta stvar, prve tri so vedno muzika. Prej sem na akademiji vadil šest do deset ur na dan, plus klavir in kompozicija, plus nastopi. V srednji šoli sem delal naenkrat gimnazijo in umetniško. Do popoldneva sem bil v šoli, potem do osmih v glasbeni in potem sem imel zvečer še nastop. To je nek tempo in v preteklosti sem delal dosti težje stvari, imel sem projekte, recimo big band, ki so vzeli več časa, potrpljenja in energije kot to, kar počnem sedaj. Morda sem tudi zato ubral drugačno smer, ker je bilo to tako izčrpavajoče. Tudi finančno. Če bi hotel biti top ten pozavnist, bi moral vaditi deset ur na dan in biti nekje drugje, ne v Sloveniji. Tako pa sem šel v drugo smer, vedel sem, da bom moral zato nekatere stvari postaviti ob stran. Motiviran sem bil od šestnajstletnikov, ki delajo na računalnik, »na uho«, brez predznanja, in delajo nore stvari. Plus, ko se nečesa lotim, se lotim zares. Ko sem deset let nazaj prijel za pozavno, sem praktično preskočil osem razredov, ker sem takoj začel vaditi na nekem visokem tempu. In sedaj to nadaljujem. Ko se zbudim, grem mogoče malo tečt ali igrat košarko, potem pa cel dan delam muziko.

OK, veliko delaš, maš zicleder. Ampak zanima me prav tempo izdaj. Če primerjam: pri tebi, Blaž, imam občutek, da si naredil EP B bolj zase kot za koga drugega. Potem so prišli presenetljivo dobri odzivi in se zdi, da so te zmotivirali, da se spet bolj resno posvetiš muziki. Medtem ko pri tebi, Žiga, se zdi, da razmišljaš bolj strateško. Da veš, da prisotnost pomeni vse in da prisotnost pomeni pač neprestano izdajanje muzike. 

ŽM: Ja, recimo, Soundcloud je že popolnoma zasičen, precej nefer do marsikoga, ker nihče zares več ne prisluhne. Po eni strani je taktično, po drugi strani pa je taktično samo zato, ker tako veliko delaš. Sedaj se vsak promovira skozi svoj kanal, svoj Soundcloud, svoj Bandcamp, vsak je postal svoja založba v eni osebi. Moč je sicer tudi v skupnosti, ustvarili smo tudi že nek svoj krog, ampak v njem mora biti vsak posameznik močen, mora imeti svoj koncept za muziko in za oblikovanje. Glasbo izdam, ko se mi zdi končana. Trenutno delam večji projekt, naslednjo »sobo«, torej naslednjo ploščo v seriji Rooms. Ta serija je bolj konceptualna, medtem pa so se zgodili utrinki, ki pač niso spadali v ta koncept, in zato sem izdal krajše projekte, ki so bolj spontani, bolj emocionalni. Kratka plošča Ljubljana je, recimo, nastala v enem tednu. Približujem se producentom, ki so me pritegnili. Ko sem slišal njihove stvari, sem se spraševal, kako so to naredili, to me je gnalo.

Začel si s stavkom, da se je tvoja hiperaktivnost izdajanja ustavila, zdaj pa že govoriš o naslednjem velikem projektu.

ŽM: Ja, sedaj sem, recimo, en teden samo vadil bobne na samplerju. Vračam se k daljšim procesom. Po določenem času vidiš, da si nekatere stvari izčrpal. In spet rabiš več časa. Dandanes lahko vse narediš na hitro, ampak za ene stvari, za temelje, še zmeraj porabiš veliko časa, če jih hočeš zares preštudirati.

Blaž, ti si tudi omenil, da delaš nove stvari.

BG: Trenutno delam na novem albumu, EP-jev imam dovolj za nekaj časa. Nikoli nisem imel poguma, da bi si vzel dovolj časa za LP, zdaj ga imam. Sem imel neverjetno srečo, da sem se povezal z bobnarjem Simonom Intiharjem, on je sedaj ogromen del mojega projekta. Našla sva se na šoli, montiral sem njegov diplomski film, in že tam sva imela skupni ritem, sva gledala kader in sva v istem trenutku rekla »rez!«. Tu sem imel res srečo. Sedaj je velik del plošče, in to doda ta občutek ohlapnosti. Prej sem ritme programiral, in sedaj je končno ravno prav, ta naravna odstopanja. Plošča lepo nastaja, o konceptu bi rekel samo, da se vračam k »skitom«.

Kako je prišlo do ideje, da bo Simon bobnal na tvojih nastopih?

BG: Ko je izšla plošča B, je Jizah rekel, da se bo ob izidu moral zgoditi koncert. In sem vedel, da meni ne bi bilo všeč biti na odru sam in igrati na sintetizator ali kontroler. To mi ni blizu, hotel sem občutek živega nastopa. Vedel sem, da je dober bobnar, sva tudi že malo skupaj probavala, in ko je prišla informacija o koncertu, sem ga takoj poklical, v roku petih minut. Delam tudi novo ploščo z N'Tokom, jo produciram. Dobila sva se preko remiksov za mojo malo ploščo B, Jizah mi je rekel, naj N'Toku rečem za remiks. In tako se je začelo, zdaj že delava skupaj album.

In še zadnja za lase privlečena primerjava. Blaž, ti si leta 2007 izdal mikstejp, ki sicer ni zares izšel na kaseti, je pa imel dizajn tak, kot da je. Žiga, ti si pred kratkim dejansko izdal kaseto. Kako razumeta družbeni pomen ponovnega razmaha kasetnega medija?

BG: Nisem zares v tem trendu. Leto 2007, to je precej dolgo nazaj, takrat mi je bila ta estetika zanimiva. Prve glasbene stvari sem seveda imel na kasetah, ko sem imel pet let, sem pel, en kolega pa je zraven igral na kitaro in snemal. Te posnetke imam še zmeraj na kasetah. Sedaj se ta beat generacija trudi, da bi bila njihova muzika čimbolj surova, čimbolj zaprašena, in kasete pašejo v ta okvir, so fetiš. Sam opažam, da imam bolj fetiš na cedeje in ne na kasete ali vinilke. Cedeje sem kupoval, ko sem bil mali, všeč mi je bilo odpirat in gledat knjižico, ki je nekako ravno pravih dimenzij.

ŽM: Vesel sem, da je spet možnost izdajanja muzike v fizični obliki. Pred tremi leti sem v samozaložbi izdal svoj prvi cede Island. Nisem mogel spati, moral sem ga izdati. In ni se splačalo. Če spustim vso tehnično plat, sem vesel, da danes lahko nekaj izdaš fizično, na vinilu ali kaseti, da nisi vedno obsojen na digitalno distribucijo. Gramatik se je digitalno sicer sijajno znašel, ampak to je bilo skoraj deset let nazaj. Danes je vseeno, če ponudiš musko zastonj, to ne pomeni nič.

BG: Ampak trik je ravno to, da Gram ni zastonj dal ven svoje muzike. Začelo se je z albumi na Beatportu, ki so bili plačljivi.

Ja, šele po določenem času je ugotovil, da ga založbe samo ovirajo, ampak to je bilo seveda šele po prvih uspehih.

ŽM: Hočem reči, da so bili drugi časi. Te stvari so bile takrat sveže. Nazaj h kaseti: imaš možnost imeti artikel. Veliko ljudi me sprašuje po fizičnih nosilcih, ki jih kupujejo v znak podpore.

Ne morem mimo lokalpatriotizma. Med Lucijo in Izolo, od koder prihajata, torej ni beefa? Piran pa je posebna kategorija, kar je na neki fiktiven način že prikazano v filmu Poletje v školjki?

BG: V smislu stereotipa, Pirana nihče ne mara.

ŽM: Ja, v smislu vaške zgodbe ... v osnovni šoli so me pretepli Pirančani in jih zato potem nisem maral. Sem pa tudi sam en del Izolčan, tam imam stare starše. Zame je Obala eno mesto. Ampak kakšni hardcore lokalci, recimo Pirančani, lahko si iz kateregakoli mesta, a če si z njimi v krogu, že gledajo, kam bodo dali več trave v džojntu. Če si iz Lucije, te čaka več tobaka.

Torej Piran velja za bolj žilavo mesto?

ŽM: Isto lahko rečeš tudi za druga mesta, na primer za Izolo, da tam ni heca, ampak Piran je nekako zaprt.

BG: Saj ni zares tako hudo, ampak Piran ni dobro nastavljen. Že to, da moraš nekomu plačati, da prideš notri, je narobe, in tako v njem živijo le ljudje brez avtomobilov in stari ljudje in je precej mrtvo mesto. Piran le potencira problem cele Primorske, ker se je tako zaprl z vsemi parkirninami.