Obetavna preračunljivost domačega jazza

Uvodni del festivala je pripadel razpravi z naslovom Kako provinca soustvarja slovensko jazzovsko krajino v razmerju do Ljubljane in Maribora. Moderator Miha Zadnikar je v goste povabil štiri akterje, ki znotraj svojih sredin odpirajo prostor za muzike, ki ustvarjajo pomemben prepih tam prisotnih kulturnih vsebin, ki več stavijo na predstavljanje lokalnega, sigurnega in lahkotnega. O stanjih, vizijah, mednarodnih povezavah in prepoznavnosti svojih programov so spregovorili Mitja Hlupič, kurator glasbenih vsebin iz Obsotelja (Sunday Noise v Klubu Metulj Bistrica ob Sotli, mednarodni festival Improcon), direktor Jazz festivala Cerkno in cerkljanskega cikla Keltika Simon Kenda, programski vodja festivala Brda Contemporary Music Festival Zlatko Kaučič in Dragan Vuković, razpet med sestavljanjem koncertnih vsebin v Ambasadi ŠKM Beltinci ter mladinskem klubu MIKK iz Murske Sobote. Splošni vtis debate je prikazal sliko, iz katere je razvidno, da gre za raznolike glasbene prostore, kjer predstavljanje glasbenih vsebin vznika iz različnih zgodovinskih ozadij, prav tako pa so precej raznolike tudi okoliščine delovanja, ki pomembno vplivajo na organizacijske strukture, oblike delovanja ter vizije in poslanstva. Izkazalo se je, da je t. i. provinca marsikdaj v prednosti pred centralnimi območji, saj je znotraj teh manjših okolij več sinergije in medsebojnega povezovanja ožjih delovnih brigad, poleg tega pa še občinstvo bolj ceni in podpira delo prirediteljev. Seveda obstajajo tudi izjeme. Če ima Ambasada ŠKM še kar ugodno zaledje predstavljanja v lokalnem časopisu, se to na obisku ne pozna kaj dosti. Na drugi strani so prizorišča, ki na kaj več kot koncertne najave v lokalnih medijih ne morejo računati. Močno se pogrešajo recenzije dogodkov, ki so sicer eden od pomembnih ključev za prepoznavnost in uveljavitev teh programov na nacionalni ravni, po čemer se ravnajo tudi nacionalni razpisi za pridobivanje sredstev za kulturno delovanje. Pri slednjih je letos kratko potegnil festival Brda Contemporary Music Festival, kar postavlja pod vprašaj prihodnost tega pomembnega projekta, ki sistematično iz leta v leto gradi ravno na nacionalno pripoznanih smernicah: zagotavljanju raznolikih glasbenih in tudi širših umetnostnih praks v okolju, kjer tega primanjkuje, mednarodnem povezovanju, odpiranju prostora perspektivnim mladim glasbenikom in skrbi za širši medijski odmev tem dragocenim glasbenim vsebinam, katerih improvizacijsko bistvo veleva, kot pravi Kaučič, »da se zgodijo v danem trenutku in nikoli več«. 

Dobra plat letošnje edicije je bila predvsem raznolikost glasbenih vsebin, ki dokazuje, da se domača kreativnost kontinuirano razrašča v številne oblike glasbenega izraza. Četudi je v ozadju čutiti določeno preračunljivost, v kateri mednarodno preverjeni predalček se kdo želi umestiti. No, mar ni to pravzaprav dobro?

Prvi koncert v Klubu Cankarjevega doma je pripadel mednarodni zasedbi Alchemical Playgrounds, ki jo sestavljajo tolkalec Marko Lasič, kontrabasist Matjaž Bajc ter italijanska saksofonista Mimo Cogliandro in Flavio Brumat. Naključje (ali tudi ne) je hotelo, da se je prva predstavila ravno zasedba, ki je močno vpeta v briški glasbeni prostor, katerega gonilo je Zlatko Kaučič. Vsi člani zasedbe Alchemical Playgrounds se dobro poznajo ravno iz Kaučičevih povezovalnih umetniških projektov, kot je Orchestra Senza Conffini / Orkester brez meja, velja pa omeniti tudi projekta Kombo in Kombo B, v katerih so se kalili domači mladci, ki so danes profilirani glasbeniki s prečiščeno glavo in z veliko znanja in izkušenj. Zasedba Alchemical Playgrounds se je predstavila s setom skladb, ki so prehajale med freejazzovskimi in prostoimprovizacijskimi glasbenimi praksami. Brez strahu, da izpademo patriotsko, lahko rečemo, da sta publiko osvojila predvsem mlada Slovenca Lasič in Bajc, ki sta prikazala več željnosti in drznosti od starejših kolegov. Kljub temu je zasedba delovala kompaktno, znotraj posameznih skladb je prikazala dosti gibkosti in dinamičnosti, a je celoten set vendarle zaokrožila brez posebej izpostavljenih presežkov. 

Sledil je nastop one man banda Kristijana Krajnčana. Mlad, v Amsterdamu živeči skladatelj in glasbenik iz priznane slovenske glasbene družine se je leta 2015 predstavil na Jazz festivalu Ljubljana z Gesamtkunstwerk projektom Hidden Myth v bogati zasedbi. Tokrat je oder zasedel sam, opremljen s čelom, bobni, looperjem in predposnetimi glasbenimi podlagami. S programom DrummingChellist je Krajnčan združil več svojih ljubezni: bobne in čelo, klasiko in jazz. Tudi ta program je izpostavil mitičnost kot eno osrednjih Krajnčanovih ustvarjalnih vodil, a če je bila Hidden Myth dramaturško zasnovana kompaktna tvorba, je DrummingChellist skupek manj povezanih kompozicij z dokaj statično in enovito glasbeno in tehnično strukturo, ki jih izvajalec dodatno razmika z medgovori in razlagami med komadi. Na začetku nakazana momenta mitičnosti in subtilnosti sta se tako vsake toliko izgubljala in znova najdevala, v zaključku pa sta v poslušalcu pustila manj sledi, kot bi jih lahko. 

Gostom iz tujine, Rodrigo Amado Quartet (Rodrigo Amado, Joe McPhee, Kent Kessler, Chris Corsano), je sledil nastop zasedbe Bowrain. Skupino, katere jedro in glavno gonilo je pianist Tine Grgurevič – Bowrain, sestavljata še kitarist Mario Babojelić in bobnar Robert Nitschke iz Amsterdama, za to priložnost pa se jim je pridružila v Izoli živeča švedska pevka Marina Martensson. Zasedba se je predstavila v svojem prepoznavnem melosu, ki temelji na minimalizmu, repeticiji ter ambientalnih harmonskih premenah, zelo trendovskih po intervencijah, ki so svetovno slavo prinesle nemškemu skladatelju in pianistu Nilsu Frahmu. Pozna se, da je zasedba v bližnji preteklosti dosti koncertirala, in to tako doma kot na tujem, njen zvok je dovršen, odrska prezenca dostojna, koncertna izkušnja pa smiselno zastavljena in zaokrožena. Skupina Bowrain bo v kratkem izdala svoj prvi dolgometražni album (po EP-ju Far Out iz leta 2014) in pričakovati je, da bo svojo glasbeno pot nadaljevala še bolj smelo in ambiciozno. 

Kot zadnji so oder zavzeli fantje iz zasedbe Teo Collori in Momento Cigano. Izdatna doza gipsy swinga po izročilu Djanga Reinhardta je vsebovala nekaj starejših kompozicij, izdanih na prvencu Hot Club Piran, ter set novih skladb, ki jih je zasedba ob tej priložnosti tudi posnela; v načrtu je namreč izdaja novega albuma. Gre za zasedbo, ki jo odlikuje dobra tehnična izpiljenost, oživljanje tradicije pa zna oplemenititi z glasbenimi intervencijami v obliki šarmantnih valčkov, ki zazvenijo žlahtno slovensko. Sicer so vloge v zasedbi določene precej strogo statično: kitarist Metod Banko in kontrabasist Jan Gregorka sta postavljena v vlogo spremljevalcev, ki skrbita za ritem in harmonijo, unisonske melodije ter solistični vložki pa so domena kitarista Tea Collorija, violinista Matije Krečiča in klarinetista Mateja Kužela. Ta striktnost ima svoje dobre plati, saj zasedba deluje zelo homogeno in ubrano ter izpiljeno izvede vse tehnično zahtevne prvine svojega žanra, vseeno pa se zdi, da bi hitroprsti solisti, še posebej Matija Krečič, ki je domača inkarnacija Stephana Grappellija in Itzhaka Perlmana, znotraj posameznih kompozicij lahko prikazali še več svoje čarobnosti. Krečiča smo v takšni vlogi že videli sodelovati na primer z zasedbo Terrafolk, in nedvomno si ga še želimo. In nenazadnje je lepo videti slovensko jazzovsko zasedbo, ki komponirano glasbo izvaja brez branja notnih zapisov. To deluje prepričljivo, pozna pa se tudi v izvedbah in sproščenosti izvajalcev. 

Če smo lani pri festivalu Zvončki in trobentice zasledili korak naprej v obliki več spremljevalnih vsebin in vključevanja več prostorov znotraj Cankarjevega doma (Litošt v Štihovi dvorani), je letošnja edicija v tem pogledu korak nazaj. Dobra plat letošnje edicije je bila predvsem raznolikost glasbenih vsebin, ki dokazuje, da se domača kreativnost kontinuirano razrašča v številne oblike glasbenega izraza. Četudi je v ozadju čutiti določeno preračunljivost, v kateri mednarodno preverjeni predalček se kdo želi umestiti. No, mar ni to pravzaprav dobro?