Obetavni polovičnik

Verjetno nas ne bi smelo več presenečati, da toliko kvalitetne popkulture in umetnosti prihaja ravno iz Novega Mesta – rock, literatura, filmi; in MRFY je še ena skupina, ki dopolnjuje niz obeleženih v dokumentarcu Novo mesto glasbe iz leta 2015 (režija in scenarij Mitja Sočič). Za dolenjsko sceno je značilno ravno to, da ni bila nikoli enotna, da je ni mogoče zvesti na skupni imenovalec, da se bendi (in navsezadnje filmski režiserji) med sabo avtorsko razlikujejo, da si niso podobni, da vsi zakopljejo globoko vase in odkrivajo natanko tisto, kar je pri njih posebno in samosvoje. Mogoče jih tiho povezuje to, da se praviloma ne ustrašijo besedil v slovenščini, s čimer se jim vrata medijev, odrov in SAZAS-a odprejo dokaj hitro. V zadnjem času sta šli v obratni smeri le zasedbi Moveknowledgment in Kill Kenny, medtem ko ostalih (tu v današnjem času mislim predvsem na Dan D) jezik ne ustavlja pri tem, da si ne bi dali ustvarjalnega in izvedbenega duška.

Nikakršna skrivnost ni, da je velika plošča skupine MRFY eden najbolj pričakovanih rockerskih izdelkov tega desetletja pri nas, kar je posledica pozitivnega dejstva, da se fantom ni mudilo z objavami, saj so hoteli izpiliti svojo veščino in komade. In ti so v resnici dodelane večslojne umetninice, zato se četverec tudi na koncertih lahko sprosti in da vse od sebe. MRFY sestavljajo pevec in kitarist Gregor Strasberger, bas kitarist Lenart Merlin, kitarist Tomaž Zupančič in bobnar Rok Klobučar, pri čemer je Strasberger s petindvajsetimi leti najstarejši. Kar – če obnje na primer postavimo enaindvajsetletno pevko Raiven – seveda obeta boljše čase za slovenski pop-rock, ki se je v zadnjem desetletju strahovito postaral; na plakatih za velike koncertne žure namreč gledamo imena, ki smo jih gledali že ob koncu osemdesetih let, v zrelo dobo pa so zajadrali tudi izvajalci, ki so zvočni pretres prinesli ob prelomu tisočletja. Vsi štirje Dolenjci so izrazito predani svojim glasbilom, v Tomiju Zupančiču, ki ima v svoji zbirki več kot ducat kitar in kitaric, pa sploh najdemo enega najperspektivnejših rock kitaristov pri nas.

V dobrem letu dni je zasedba MRFY posnela kar štiri videospote, Always (Če te najdem), Anakin, Klic in Tretje oko, ter osvojila srca in glave radijskih urednic in urednikov. Zanje se seveda bije tudi tiha založniška bitka. Že pred dvema letoma naj bi fantje imeli v repertoarju okrog trideset lastnih pesmi, zato pomanjkanja materiala in navdiha še nekaj časa ne pričakujemo. Se pa ob dvomljivem naslovu EP-ja zastavlja vprašanje, ali bo polovičniku sledil album, nemara še drugi EP (B Side of the Story?), oboje skupaj ali nekaj čisto tretjega. Trem video singlom sta se na EP-ju pridružila Ti dam (»Ti dam, ti dam ti dam, čeprav te ne poznam …«) in polnočni blues Sweet Sugar, manjka samo Always (Če te najdem), ki jo brez dvoma lahko pričakujemo na enem od naslednjih nosilcev. Znano je že, da bo MRFY spomladi najprej izštekal Jure Longyka, jeseni pa mogoče res lahko pričakujemo še kaj večjega. 

Da gre za dolgoprogaške mlade izvajalce, ki v glasbenem smislu dobro vedo, kaj počnejo, dokazujejo mimobežne, a vseeno odlične predelave folkovskih klasik I Shall Be Released Boba Dylana in Heart of Gold Neila Younga, ljudske Zrejlo je žito, ki je zmagala na mladinski oddaji Televizije Slovenija V svojem ritmu in Homo Carnula, ki so jo zaigrali na zadnjih Siddhartinih Izštekanih v Kinu Šiška. Vse štiri pesmi najdemo na spletu; in ni si težko predstavljati, da bi nas skupina v živo prepričala tudi z vključenim tujim materialom. Evforije je v zraku že kar nekaj, saj oboževalke v prvih vrstah znajo besedila na pamet. V tem komet, imenovan MRFY, še najbolj spominja na leto 1999, ko je na sceno prišla skupina Siddharta. Specifičen in prodoren pevčev glas, ki ga obvladuje do potankosti, je vrlina in kakovost, razen v točkah, kjer se naplete podobnost s tem, kar počnejo Kings of Leon. Ampak iz sebe seveda ne moreš izstopiti, in tega se v MRFY tudi zavedajo, zato spretno odpeljejo tudi komade s takšno sorodnostjo onkraj ušesnih pričakovanj v samosvoj izraz, ki se nahaja nekje med melanholično kitarsko zasanjanostjo, kot jo je zastavil že bend Sphericube, in pronicljivostjo lucidnih, romantičnih in vendarle človeško zrelih besedil.

Ovitek in dizajn ploščka sta delo basista Merlina, ki obiskuje Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, zato je predanost kakovostnim vizualnim podobam na vseh ravneh razumljiva. Besedila so delo Strasbergerja, ki je v telefonskem pogovoru z Andrejem Karolijem na Valu 202 predstavil zasedbo kot četverico »čutečih fantov«. Naša pričakovanja so predvsem glasbena in v tem smislu jim zaenkrat ne gre kaj dosti očitati. Kitarski efekti so naravnani na odprt štadionski zvok, zato dobi poslušalec v manjšem klubu hitro občutek, da gleda in posluša nekaj, kar presega okvire prostora, v katerem se nahaja. Seveda ima Slovenija svoje omejitve, toda prostora za večje rockerske špile je kar nekaj, in pričakovati je, da bo MRFY eno prvih svežih imen, ki se bodo pridružila tej večno krožeči karavani. Obenem fantje spadajo med nosilce neobremenjenega preporoda, ki ga v danem trenutku prinašajo še skupine, kot so Matter, Koala Voice, a tudi Bo!, Charlie Butter Fly, Gašper Šantl in Zala Kralj in seveda angleško prepevajoči Jardier, NoAir, persons from porlock in še kdo. Še je upanje za rock!