Očetje in sinovi

Kri ni voda. Četudi kitara ni saksofon. Tudi tako se lahko začne recenzija predstavitvenega koncerta albuma Liberté Toujours Dua Atanasovski, ki ga je doma zložila karantena. Vasko in Ariel Vei Atanasovski. Letnik 1977 in letnik 2002. Oče, ki je ob klasični glasbeni izobrazbi izdatno in multiinštrumentalno črpal iz balkanskega melosa in etno izročila, je Vasko Atanasovski trio spravil že zelo blizu rocku ter nabral zvesto in raznoliko občinstvo, sin pa je zasidran v klasično, a očitno še zdaleč ne zgolj klasično glasbo. Duo je redek primer tako odprtega, soglasnega, zrelega sodelovanja, in to že na prvem diskografskem poskusu, kjer kitara in saksofon dobita domala obvezno nadgradnjo. Duo Atanasovski je redek primer tako odprtega, soglasnega, zrelega sodelovanja. In to že na prvem diskografskem poskusu, kjer kitara in saksofon dobita domala obvezno nadgradnjo s prvoligaško trojico.

Kaj lahko prinese sodelovanje že izkušenega, zrelega in večplastno uspešnega očeta s sinom, ki se diskografsko komaj prebija in obenem šele uči? Čeprav ne gre za njuno prvo sodelovanje, saj je kljub mladosti Ariel Vei Atanasovski, ki se dokazuje tako kot violončelist kot mojster solfeggia, že večkrat sodeloval pri očetovih projektih. Je oče, ki je v različnih postavah izdal že petnajst avtorskih albumov in ima celo Best Of kompilacijo, še v ravno pravi formi in sin hkrati ni premlad? Odgovor je, da sta oba ravno prava. Še zlasti, če se bo Duo Atanasovski razvijal in ponujal specifičen uvid zelo specifičnega sodelovanja. Pri Vasku in Arielu Veiu Atanasovskem ne gre ne za klasični wunderkind prijem niti za otrokovo oprijemanje talenta starša. Če kaj takega v razmerju oče–sin in kreativnem sodelovanju obstaja, gre bolj za simbiozo, medsebojno spoštovanje in razumevanje, kar je toliko bolj impresivno, ker je bil Ariel Vei še najstnik, ko je pesmi predstavil očetu in sta jih v kratkem roku premierno predstavila v ciklusu koncertov »na turnu« Narodnega doma. Zdaj, dve leti kasneje, sta se vrnila z albumom, tremi dodatnimi člani, tokrat v veliko dvorano generala Maistra (petek, 4. novembra). Dvorana resda ni bila polna, ampak saj je bilo polno že poleti, ko sta nastopila za avditorijem Minoritov. Pesmi, ki so v duetni obliki delovale izvirno, a nekoliko suho, so dobile spremljavo v obliki gostov. Ta druščina je postala podlaga, če ne kar obloga, kajti začeti z uveljavljenim očetom in še prvoligaši, kot so Marko Črnčec (klaviature), Jošt Drašler (kontrabas, električni bas) in Marjan Stanić (bobni, tolkala), je privilegij. 

Ampak že od uvodnega tona koncerta, ki je prinesel sprehod skozi debitantski album Liberté Toujours, se je zgodil svojevrstni preobrat. Ni le padal odgovor na vprašanje, kako se bo mladi kitarist in čelist, ki je za violončelo na koncertu poprijel le dvakrat (nič ne bi bilo narobe, če bi se k njemu zatekel večkrat), znašel ob prekaljenih mojstrih, temveč se je od Črnčeve začetne niti v uvodnem Drevoredu našlo obilo iskric, ki pogosto sčasoma, ko glasba postane način življenja (tako kreativno kot poslovno), ugasnejo. Ne tokrat. In sicer predvsem zato ne, ker nihče ni pokroviteljsko »pomagal«. Ariel Vei je zanetil željo, da vsi premislijo bistvo svojega inštrumentalnega doprinosa. 

Pesmi na Liberté Toujours so v celoti delo mladeniča, kar se je poznalo na koncertu, ki je za 80-minutno minutažo potreboval dodatne skladbe, ki jih na albumu ni. Skladbi Debar maalo, vijugasto molovska in razburljiva uglasbitev živahnosti istoimenskega skopskega predela, ter v bisu pridodani skoraj prosto jazzovsko odprti, raztegnjeni Kristali sta kompoziciji starejšega Atanasovskega. Po strukturi sta precej bolj markantno zasidrani, izdelani, zreli, a obenem manj odprti, svetli, raziskovalni. Sinove skladbe se že v pristopu razlikujejo od očetovih. Bodisi se zlagajo skupaj kot vsota posameznih delov, kar povzroči, da pesmi zaživijo šele sčasoma, kar še zdaleč ni slabo, ali pa se nemudoma oprimejo lajtmotiva, ki ga praviloma igrata vsaj dva, včasih vsi štirje inštrumenti hkrati (Drevored, Orehi, Vrane na prepihu). Predvsem slednji pristop, ki izhaja iz kitarskih idej, premore nujno potrebno rdečo nit, če želi mladi izvajalec suvereno predstaviti svojo vizijo. Kar pa je v primeru Dua Atanasovski vseeno tvegano. Na koncertu so bili trenutki, ko je plahi mladenič deloval, kakor da nezadržno čaka, da bo svoje kitarske motive in teme predal bolj izkušenim glasbenikom. Ampak tako je delovalo morda le uvodoma, kmalu se je namreč pokazalo, da Ariel Vei preprosto odkritosrčno prepušča prostor kolegom.

Najizrazitejši primer lajtomotivne skladbe so Orehi. Osnovni motiv sina oče s sopranskim saksofonom ponese bližje lastnemu ustvarjanju, ampak spet ne tako izrazito. S spoštljive razdalje kaže sinu, kaj vse pesmi še lahko postanejo, nikdar pa ni oče tisti, ki bi odpeljal pesmi po svoje. Zato je Duo Atanasovski intriganten: kako sin vsake toliko poganja, ustavlja, premika očeta in hkrati še preostalo trojico. Toliko bolj, ker so zgradbe precej raznoliko dolgih pesmi občasno večstavčne, na primer že omenjeni Orehi, kjer se Ariel Vei prelevi v jedrni akordni člen. Le to se je poznalo, da še ne premore solistične kondicije ali karizme, kar je za inštrument, kakršen je kitara, nekoliko presenetljivo. Sin se je večinoma raje prekmalu umaknil v ozadje in le poredko prevzel glavno vlogo, kar pa je glede na koncept dua (in ne Ariel Vei feat. Vasko) razumljivo. In precej podobno je tudi na albumu. Se pa pesmi tudi precej razlikujejo, sploh v koncertni izvedbi. Barve sena je izrazito jazzovska, odrezavo ritmična pesem, pri čemer versatilni, tokrat v ozadje postavljeni Stanić ni tisti, ki bi poganjal pesem. To v pesmi, ki je vse, kar prejšnje niso bile, počne dvojec Črnčec-Drašler. Morda tudi zavoljo flavte, ki v studijski izvedbi še bolj izstopa v dihotomiji nežnega zvoka na nepredvidljivo podlago. Skoraj hitovsko pa v sklopu celote zveni že naslednja pesem, Balada o sončnem dnevu. Zares primerno naslovljena in tip pesmi, ki je hkrati baladno-plesna, poletno-popevkarska, ulična in kavarniška. Gladko bi jo lahko vrteli kot ozadje na poroki ali v restavraciji, kar je mišljeno kot kompliment, da ne bo pomote. 

Liberté Toujours ves čas deluje komplementarno. Vsak prispeva nekaj, ampak zgolj toliko, kolikor je potrebno. Še najbolj se v ospredju (na odru tudi fizično) znajde Vasko, kar glede na strukturo pesmi in dinamiko dvojca ne preseneča. Sin ni tako ljudski, etno, regijski kakor oče. Tu je ločnica precej jasna, občasno se je zdelo, kakor da pesmi vsake toliko povlečejo nazaj v osnovo, da ne bi koga silno zaneslo. Če bi iskali spoj sina z očetovimi hiti, ga najdemo v naslovni Liberté Toujours, kjer svoje mojstrstvo docela razkaže tudi Stanić. Naslovi so edini, kjer glasbeniki niso komplementarni. »Naslovi so, kakršni so, zdaj jih več ne moremo spremeniti,« se je prikupno nerodno zaslišalo iz odra. 

Vzdušje na koncertu je bilo precej radovedno, aplavzi pa bučni in sunkoviti, med skladbami se je nagrajevalo tudi posamezne solistične vložke. »Naj takšna glasba cveti naprej in naj bo svoboda za vedno,« je bilo sklepno sporočilo koncerta z navezavo na naslov albuma, ki je v koncertni izvedbi nastavil potencialno razvijajoče se sodelovanje, kakršnih v takšni izvedbi ni ravno veliko. Liberté Toujours je več kot upravičil svojo osnovno idejo, da se splača pokazati lastne zamisli. Tudi zelo uveljavljenim očetom. Ni kaj, svoboda za vedno.