Od glasbenikov za glasbenike – aktualna abeceda glasbenega posla

»Žal mi je, da ob vseh urah na akademiji nismo imeli tudi kakšne o tem, kako z glasbo preživeti,« mi je lani pojamral mladi domači džezer. Ni bil prvi. Nekaj takega je na svoji koži verjetno občutil Jernej Brvar, ki je po šolanju v Celovcu in Bostonu svoj dom našel v New Yorku. Tam živi še ena Slovenka, Klementina Milošič, ki je po študiju na Pravni fakulteti v Ljubljani diplomirala še iz glasbenega menedžmenta na Berkleeju v Bostonu in izkušnje nabirala v različnih svetovno prepoznavnih glasbenih podjetjih. Po večletnih izkušnjah sta zdomca skovala abecedo aktualnega glasbenega posla in jo slovenskim kolegom ponudila v obliki samozaloženega elektronskega priročnika. Osnove glasbenega posla in glasbena promocija se bere kot prenos izkušenj – od glasbenikov za glasbenike, od zanesenjakov, ki so se morali sami spoprijeti z realnim svetom, za tiste, ki se še bodo. In čeprav bo komu dvignil pritisk, je to priročnik, ki bi si ga moral privoščiti vsak ambiciozen glasbenik. Četudi zadržano in s svojimi pravili.

Skromno oblikovani priročnik se začne z orisom ključnih akterjev glasbene industrije. Ta je jasno spisan, a lahko domačega glasbenika hitro zavede. »Ena ključnih oseb naše kariere je manager,« zapišeta avtorja; vendar je v Sloveniji profesionalnih glasbenih menedžerjev malo, takih, ki delujejo na mednarodni ravni, pa skoraj nič. To seveda ne pomeni, da menedžerja ne moremo iskati v tujini (ali sami voditi posla), predstavlja pa že prvi konkretni izziv za nadobudnega bralca. V Sloveniji izobraževanja o glasbenem poslu ni, majhni trg pa seveda ustvarja svoje zakonitosti, zato sodelovanje na mednarodni ravni zahteva dobro mero angažiranosti, predanosti in raziskovanja. Preprosti oris bo tako prišel prav vsakemu začetniku. Prav tako lahko bralca hitro zapeljeta tudi težek prenos situacije na domače razmere ter izrazoslovje; z nerodnim prevodom publisher – založnik, recimo, se zmeda med že tako prepletenima panogama – založba (label) in založnik (publisher) – še poveča.

Priročnik se za hip ustavi pri kreativnih procesih, potem polovico knjige nameni družabnim omrežjem. Aktualne marketinške osnove najpopularnejših vključujejo abecedo Instagrama, Facebooka, Twitterja, YouTuba, TikToka, celo fotografije … Kreativni duši bo vse skupaj kar preblizu generično enotnemu marketinškemu planu. Ampak dobro je poznati pravila in prakse, tudi zato, da jih potem lahko kršimo in premikamo. V verjetno največji poplavi glasbenikov vseh časov ti na vsakem koraku spoznavajo, da morajo biti glasbeni multipraktiki. Pa naj to zveni negativno ali pozitivno. Bowie ni zaslovel prek Instagrama, a je bil nedvomno kreativec svoje vrste, kar je prenesel v vsak košček svoje javne podobe. Iz priročnika gre razumeti, da morajo »nujno zlo promocije« glasbeniki danes sprejeti kot del svojega ustvarjanja, kot podaljšek svoje glasbe, kjer lahko pečat pustijo tudi kreativnost, hipna sporočilnost in vpogled v lik in delo brez sita.

Avtorja izpostavita še pomembnost in uporabnost glasbenih platform, kakršna je Spotify, zaključita pa s celotno javno podobo umetnika. Poglavje »Znamčenje« (Branding) zakoliči umetnika kot znamko. Kljub marketinški naravnanosti priročnika, ki odseva preprosto tržno naravnanost glasbenega posla, avtorja večkrat opozorita, da glasba še vedno velja največ. Slabemu izdelku bo tudi marketing težko pomagal.

Osnove glasbenega posla in glasbena promocija se bere kot prenos izkušenj – od glasbenikov za glasbenike, od zanesenjakov, ki so se morali sami spoprijeti z realnim svetom, za tiste, ki se še bodo. In čeprav bo komu dvignil pritisk, je to priročnik, ki bi si ga moral privoščiti vsak ambiciozen glasbenik. Četudi zadržano in s svojimi pravili.