Od jame do ljudi

Robertina Šebjanič, umetnica, ki se doma in po svetu že dlje časa ukvarja s terenskimi posnetki, konceptualno umetnostjo in zvočnimi instalacijami, je na zadnjem festivalu Topografije zvoka nastopila z zvočno instalacijo Črne kaplje. Predtem, že na začetku leta 2017, je bil objavljen posnetek z angleško ustreznico naslova, Black Drops (Lygophilia); gre za posnetke vode v Planinski jami in Zelniških jamah. 

Ob simbolični primordialnosti se privlačnost Črnih kapelj morda kaže tudi v tem, da album – podobno kot jezikovna, zvočna, konkretna poezija in velik del sodobne eksperimentalne glasbe – nagovarja naš bios, mesto, kjer se tvori duh. Delo Robertine Šebjanič se uvršča v tisti del sodobne umetnosti, ki želi presegati antropocentrizem. Toda zdi se, da s premestitvijo pozornosti od človeka k naravi človeka še bolj poudarimo. Nenavadno je, da del sodobnih trendov tega ne opazi.

V triindvajsetminutni »terenski kompoziciji« poslušamo kapljanje vode, morda nad in pod gladino, šumenje v praznem prostoru, ki morda izvira iz slapa ali je rezultat pozicije snemanja, ki poteka pod vodo. Slišimo paleto zvokov, ki v veliki meri zaznamujejo sodobno improvizacijo, ter aluzije na elektronsko glasbo: pokljanje, prasketanje, šumenje, zvenenje, hrupanje, škripanje. V  prvem planu sta šum in odmev, ki ustvarjata kvaziambientalno kuliso ter ritmično kapljanje, ki v svojem prasketajočem nadihu in počasnosti nekoliko spominja na avantgardne oblike sodobnega housa. 

Bistveno je, da so v primerjavi s človeško proizvedenimi zvoki zvoki Črne kaplje ves čas ujeti v ambivalenco in se izmikajo še tako odprtim merilom poslušalca improvizacije, obenem pa se jim skozi spretno taktirko Robertine Šebjanič tudi nenavadno prilagajajo. Recimo: kar se zdi kot šumeče ozadje, ves čas motijo škripi in premene, zaradi česar šum nikoli zares ne more ustvariti enovitega ambienta. Čeprav je omamen in nas lahko v enem poslušanju zaziblje v asociativni spanec, pa drugačno poslušanje poudari izrazito druga ozadja in sproži drugostopenjsko meditacijo o naravi ambienta. Kapljice, ki enkrat kapljajo v pravilno odmerjenem ritmu in počasi, se drugič razvnamejo v razlomljeno simfonijo, paleto zvokov, ki sestavljajo strukturo in vabijo k premisleku, kaj je narava kapljanja, v kakšnem odnosu je posamezna kapljica z drugimi. Posnetek, tako se zdi, zaznamuje valovanje, ki se ves čas giblje od šuma do ritma pa od enega do drugega tempa. 

Na Bandcamp profilu izdaje je poudarjena skrivnostnost, neudomačenost in kompleksnost okolja jam. Kompleksnost se poraja na ozadju navidezne pustosti, ki jo poseljuje samo eno vidno bitje, človeška ribica. Ta z mešanico svoje spolzkosti in barvne sorodnosti s človeško kožo (kožo belega človeka) zbuja občutek uncheimliche, nedomačnost, okolje jam pa ustvarja tesnobnost, a v istem hipu privlačnost, omamnost neraziskanega, temnega, vlažnega in hladnega, pri čemer se jama hkrati postavlja kot analogija in antagonizem z maternico. Na tem mestu lahko povlečemo še eno asociacijo, namreč med človeško ribico in človeškim fetusom kot nečim slepim, brezzavestnim in spolzkim. 

V vsem omenjenem je najbrž osnovna privlačnost jam in v tem se morda razkriva protislovnost izpraznjenosti in izpolnjenosti jamskega prostora. Voda kot starodavni simbol s konotacijami duhovnosti oziroma duhovne čistosti ponuja odlično izhodišče za igranje z nezavednim in arhaičnim. Robertina Šebjanič se v to nasičeno simboliko spusti z ambicijo raziskave zvoka, pri čemer se v tej kombinaciji zvočnega in simboličnega nenavadno približa pesniškemu projektu.

Uspe ji pravzaprav pokazati na možnost primordialnih izvorov glasbe, ki se v svoji avantgardni kompleksnosti vrača k izvorom. Obenem pa se po svoje kaže, da inštrumentalna improvizacija v nekaterih aspektih ne more doseči terena, a to improvizacije same ne negira, temveč jo poudarja v njeni veličastnosti, ki je prav v zasledovanju nikoli dosegljivega cilja, cilja priti na konec z zvokom, z odmevi, šumenji in praskanji, ki se v enaki meri kot v objektu nahajajo v subjektu, enostavneje rečeno, ki se v enaki meri kot v jami in zunanjosti nahajajo v človeški notrini. S tem hitro že skoraj impliciramo novoveško delitev na spoznavanega in spoznavajočega, na poslušano in poslušajočega, a bi poudarek bilo morda primerneje premestiti na nerazločnost med obema, pri čemer sam proces dela in zvočenja – naj bo snemalno, kompozitorsko, improvizacijsko – skupaj s tehniko (snemalnimi napravi, računalniki, inštrumenti) – deluje kot medij med obema.

Skratka, še enkrat več gre za procesnost zvoka ter s tem morda že za določen svetovni nazor. Tega bi se dalo povezati s kognitivno znanostjo Francisca Varele, katere osnovna premisa je, da niti kognicija niti okolje ne nastajata drug mimo drugega, temveč se sooblikujeta v stalnem razvojnem procesu. Evolucija ni gola adaptacija, temveč sooblikovanje okolja z njegovimi danimi možnostmi ter potencialnih in izbranih prilagoditev organizma; kognicija ni golo obdelovanje podatkov iz okolja, temveč je v njej tudi selekcija aspektov in oblikovanje percepcije. 

Ob simbolični primordialnosti se privlačnost Črnih kapelj morda kaže tudi v tem, da album – podobno kot jezikovna, zvočna, konkretna poezija in velik del sodobne eksperimentalne glasbe – nagovarja naš bios, mesto, kjer se tvori duh. Delo Robertine Šebjanič se uvršča v tisti del sodobne umetnosti, ki želi presegati antropocentrizem. Toda zdi se, da s premestitvijo pozornosti od človeka k naravi človeka še bolj poudarimo. Nenavadno je, da del sodobnih trendov tega ne opazi. Kajti edino človek je tisti, v katerem naravni pojavi dobivajo smisel in v katerem ti kot taki sploh obstajajo skozi določene percepcijske filtre in, z Varelo, investicije. Vsak dialog z naravo je obenem dialog z najglobljo notranjostjo človeka in človeštva. Glede na to je govor o preseganju antropocentrizma zavajajoč: nobene ekologije, nobenih črnih kapelj ni brez nas; prav to pa nas na svoj način poziva h globoki intimnosti in skrbi za okolje.