Od od-pora do upora

V jubilejnem duhu osrednje znanstveno-raziskovalne ustanove pri nas, štiridesetletne ZRC SAZU, se je pretekli četrtek v njenem atriju odvil še en jubilejno obarvani dogodek, mainstreaming koncert Potujočega kina Bridka Bebiča. Po praizvedbi petdesetminutnega avdiovizualnega kolaža izbranih segmentov plesno zvočnih filmov v produkciji zavoda EN-KNAP, ki je leta 2018 obeležila prvih petindvajset let zavoda in prvih deset mednarodne plesne skupine, nas je nevidni orkester tokrat ozvočil v obogateni obliki. Osnovni posadki z Bratkom Bibičem, Eduardom Raonom in Vidom Drašlerjem so se pridružili Sašo Vollmaier, Samo Kutin, Ana Kravanja in Tea Vidmar. Kreativno demontirane in rekomponirane segmente, ki so nastali po zamislih koreografa in plesalca Iztoka Kovača med leti 1995 in 2014, so glasbeniki iz pretežno improvizatorskih voda ojačali z raznovrstnimi zvočili, šumili, brenkali, godali, tolkali, inštrumenti s tipkami, glasovi in glaski. Gledalec ni dobil vpogleda v celotni zbir glasbil, zgolj dobro uvodno minuto časa smo imeli, da uzremo v polkrog pred platnom razporejene glasbenike, nato smo se v platno potopili še sami. Od-pornost, kot jo imenuje Bibič, močno zaznamuje tako telesnost gibalcev kot fizičnost rudarstva, v intenzivnosti pa odzvanja tudi pri zvoku. Ta se brezšivno zliva z zveni in šumi posnetkov, ki odzvanjajo po opustošenih tunelih, dvoranah in oblačilnicah, v filmih odpete in govorjene vložke pa zasedba harmonizira z izvežbano preciznostjo.

Kalejdoskop delovanja zavoda EN-KNAP skozi pet zvočno-sodobnoplesnih filmov že z dvoumnim naslovom Od Kovača do knapa zariše preplet dveh osrednjih tematik kinokoncerta: sodobnega plesa in izginjajočih tovarniških poklicev. Od-pornost, kot jo imenuje Bibič, močno zaznamuje tako telesnost gibalcev kot fizičnost rudarstva, v intenzivnosti pa odzvanja tudi pri zvoku. Ta se brezšivno zliva z zveni in šumi posnetkov, ki odzvanjajo po opustošenih tunelih, dvoranah in oblačilnicah, v filmih odpete in govorjene vložke pa zasedba harmonizira z izvežbano preciznostjo. Domačna You do something to me se odene v sike, hreščanja ter nežno kitarsko in klavirsko spremljavo. Pogovor ob kockanju brenči od naglih sprememb kadra in prenasičenega zvočnega prostora. Ko se okončine plesalcev po navodilih plesalke kot pendulumi premikajo po ekranu, ko se njihovi gibi približajo nihanju rudarjev, nas v ritme valčka zibljeta violina in harfa. Slednja z mestoma elektronificirano enigmatičnostjo, ki sega od prijetnih harfizmov do grotesknosti razširjenih tehnik, bogato prispeva k bolj surrealističnim filmskim prizorom.

Vzporedno s petimi filmi, prerazporejenimi v šest poglavij, ki jim v uvodu prepoznavni glas Aleša Hadalina narekuje sedem pravil umetnosti hoje, koraka taktno izvedena muzika. Celo tako suvereno spojena v celostno umetniško stvaritev, da bi ji nepremišljeni lahko očitali manko improvizacije. A nič ne de, duh svobode je gotovo prisoten, napaja se iz žmohta slike in ritmike montaže, kamer, vizualnega jezika. Prek aktivnih pozibavanj potujoči kino pripluje naravnost v naša intimna bivališča, da prižene k uporu, da preroji preteklost, da misli prihodnost.