Od vesolja do kmetije

Split izdaja domačih noiserjev Chemomorpha in Mono Scarvsa je nekoliko nenavadna. Najprej po svoji strukturi: en komad je prispeval prvi izvajalec, preostalih sedem drugi. Vendar je prvi daljši kot preostali skupaj. V njunem zvoku najdemo skupne prvine, a je najbrž več razlik, in sklepamo lahko, da ju na albumu bolj kot konceptualna zasnova druži pragmatičnost. Kaj je torej skupnega? V obeh primerih gre za hrup, katerega namen ni frontalni napad na ušesa, um in telo. Je bolj cerebralen in atmosferičen. V vsakem kraju je skrivni prehod. Ko ga odkrijemo, stopimo v svet hrupa. Z novo plato domača hrupača z združenimi močmi kažeta odraz njegovega skrivnega, vzdrževalnega življenja onkraj nadzora republike sprejemljivih frekvenc.

Chemomorph v dvajsetih minutah postreže s kozmično župo, v kateri odzvanjajo eksperimenti zeljnatih Nemcev in Stockhausna ter občutje space rocka. Zadeva je zabeležena z nekoliko nostalgičnim podtonom in dvajsetim stoletjem: s sirenami, vesoljskimi signali in sinti, ki v sebi zgoščajo širok zvočni spekter sveta. Seveda pa je vse to speljano na svojstven način: vektorji zvokov so neintuitivni, nenehno spreminjajo smeri, spočeti na poti mutirajo, se prekinjajo, trkajo ob druge. Sama idejna zasnova na drugi strani daje vtis kompozicije. Odvija se pritajena dialektika, ki, kot rečeno, bolj kot da bi neposredno nagovarjala in vpeljevala, zahteva pozornost poslušalca, da v njem razbira razne smeri, plasti, subtilnosti in protislovja, da pluje po tem solarisu.

Na drugi strani Mono Scarves v pogosto punkovsko kratkih komadih ponuja nekaj drugega. Rdeča nit je kolažiranje izjav iz bizarno obskurnega slovenskega javnega prostora, od Janše do čudaštev z lokalnih radijev in televizijskih postaj, ustavimo pa se tudi pri ljudskih pesmih. Ta čudaštva so pogosto dodatno potujena z moduliranjem hitrosti, barve in drugimi značilnostmi glasu, iz česar nato bruha alienstvo provincialnosti in njegove obskurnosti. Glasovi so v dialogu s šumom, hreščanjem in drugim materialom. Včasih gre za izmenjavo faze govora s fazo hrupa, drugič za drugačna prepletanja.

Čeprav je Mono Scarves v primerjavi s Chemomorphom naravnan bolj humorno, je prežet s svojstvenim nihilizmom, cinizmom in depro. Njegova strategija je znotraj nekaterih delov slovenskega glasbenega podzemlja uveljavljena. Parodirajoč, kolažirajoč in nekoliko ciničen pristop, ki pa binomov urbano in ruralno, kul in kmečko, alternativno in mainstream ne presega. Vseeno lahko rečemo, da jih od znotraj nekoliko subvertira, saj se proti svetim sovražnikom ne bori na direkten, grozeč in pretirano resen način, kot to počnejo boomerji na psihedelikih preko Facebooka, temveč do materije zavzema distanco in jo predeluje s posebno, skoraj antropološko fascinacijo. Ta ni vedno izraz golega pokroviteljstva, lahko gre tudi predvsem za ludizem, ki hote ali nehote ponuja nove perspektive. Na drugi strani Chemomorph deluje bolj pomirjujoče, lahko ga jemljemo celo kot nenavadno wholesome poslušanje. Njegov etos v delu na platki ni posebno drugačen od raznih kozmičnih in psihedeličnih raziskovanj, ki zaznamujejo muziko vse od nastopa države blaginje, dokončne prevlade konzumerizma in raziskovanj zavesti v drugi polovici prejšnjega stoletja. Če se ta raziskovanja pogosto zgodijo v new age (kar seveda ni vedno slabo) ali hedonističnem ključu brez resnega upoštevanja predobstoječih form in njihovih evolucij, pogosto zapadejo v egotripaštvo, lunijado in razpad sistema. Lahko rečemo, da se Chemomorph tukaj temu izogne in s svojim avtentičnim pristopom k hrupu ponudi zanimivo poslušalsko izkušnjo. 

V vsakem kraju je skrivni prehod. Ko ga odkrijemo, stopimo v svet hrupa. Z novo plato domača hrupača z združenimi močmi kažeta odraz njegovega skrivnega, vzdrževalnega življenja onkraj nadzora republike sprejemljivih frekvenc.