Od znotraj na-v-zven

Čeprav pri nas Kristijana Krajnčana poznamo predvsem kot bobnarja (poleg njegovega projekta KK Contemporary Jazz Ensemble velja omeniti njegovo igranje v Acropolis Quartetu Kaje Draksler), se je njegova glasbena pot dejansko najprej začela s čelom. Tega glasbila se je lotil že kot petletnik, pet let zatem pa so na vrsto prišli še bobni. Nato se je igranja na oba inštrumenta učil na srednji glasbeni šoli, čemur je sledil študij na Nizozemskem, kjer sedaj živi. Diplomi iz jazzovskih bobnov na konservatoriju v Groningenu je dodal magisterij iz filmske glasbe na konservatoriju v Amsterdamu. Sicer pa pri filmu ni dejaven le kot avtor filmske glasbe, marveč tudi kot scenarist.

Album, kakršnega bi bili pri ECM zelo veseli.

Pri nas je čelo manj pogost inštrument v jazzovskih sestavih, kot pa to velja za tujino, kjer najdemo v jazzovskem in improvizatorskem okviru kar nekaj čelistov, kot so na primer Abdul Wadud, Ernst Reijseger (Clusone Trio), Erik Friedlander, Tristan Honsinger, pokojni Tom Cora, Fred Lonberg-Holm idr., nekaj pa je tudi (bilo) basistov, ki so igrali še na čelo, denimo Ron Carter in Ray Brown. Pravzaprav sem dokaj gotov, da je Krajnčanovo podjetje na samorazlagalno naslovljenem albumu DrummingCellist za naše razmere precej unikatno, in tu ne merim na dejstvo, da igra na oba inštrumenta, ampak da sploh igra čelo. V vlogi dvojnega inštrumentalista se je pojavil že v svojem multimedijskem projektu Hidden Myth, v katerem je povezal klasiko, jazz, poezijo, ples in film (leta 2015 je s tem projektom nastopil na ljubljanskem jazz festivalu).

Krajnčanov solo (ter, če smem tako reči, »hkrati duo«) prvenec DrummingCellist je korak naprej v umeščanju čela v jazzovsko okolje, pa čeprav glavnino albuma predstavljajo klasične skladbe. To je korak naprej tudi za Krajnčana, saj na albumu igra (kajpak ob pomoči nasnemavanja) tako bobne kot čelo. Dobršni del albuma, ki ga je posnel in nato digitalno objavil ob pomoči množicanja na platformi indiegogo, zaseda ena od slovitih Bachovih suit za čelo, natančneje Suita št. 2 v d-molu. Sam pravi, da je bilo snemanje tega albuma zanj »največji glasbeni izziv«, in dodaja, da »ne samo zato, ker na odru igram in menjavam oba inštrumenta, ampak predvsem zaradi različnosti obeh svetov«. Ko govori o svetovih, misli seveda na klasiko in jazz … in še kaj, kajti Krajnčan meni, da »v notranjem bistvu ni razlike med J. S. Bachom in afriško glasbo«.

Drzna misel! In tudi Krajnčanova izvedba ni daleč od tega. Bacha igra zavzeto in doživeto, z občutkom za niansiranje in notranjo dinamiko, ko pa posamičnim delom suite doda bobne in gonge, to počne premišljeno, z občutkom za mero. Pazljivo odmerja udarce, premolke, spremembe ritmike in intenzitete. Bolj kot bobnar deluje kot tolkalec – če seveda prvega dojemamo kot spremljevalca drugih glasbenikov ali benda, tolkalca pa kot osebo, ki barva, dodaja, dviga ali blaži intenziteto oziroma ustvarja poudarke. Zvok njegovih bobnov včasih spomni na kovinske bobne (steel-pan) s Karibov (zanje je značilno, da igrajo melodijo), ko pa igra gonge, nam v spomin prikliče hipnotični indonezijski gamelan – skladbe takrat naseljujejo odmevi in odzveni. Vse je polno svojevrstnega hipnotičnega vrtinčenja, zaradi katerega se marsikdaj zdi, da se skladba seseda sama vase.

Prav ta občutek me je najbolj preveval pri predelavi oziroma reinterpretaciji še ene klasične uspešnice, tokrat iz modernih časov. Gre za znano temo Fratres estonskega skladatelja Arva Pärta, eno prvih, s katero je ta skladatelj zvečine sakralnih del nase opozoril zahodno poslušalstvo. (Skladbo je Pärt prvič obelodanil na albumu Tabula Rasa iz leta 1984.) Himnične občutke Krajnčan izdatno poudarja z zvončki, škrtanjem, premolki, kar ustvari napeto pričakovanje, ki pa se venomer spretno izmika in prestavlja.

Po kratkem, komaj enominutnem preludiju sledi zadnja skladba na albumu, topot, ki prihaja izpod Krajnčanovih prstov. The Leaving of Siddhartha že s svojim naslovom kaže, da se navezuje na tisto, kar smo že slišali pred njo; tu merim predvsem na poduhovljenost. A gre za več kot le to, saj Krajnčan v njej globlje kot čelo raziskuje bobnarske zvoke. Čelo tokrat v glavnem spremlja igrivo, navdahnjeno bobnanje, ki se vse bolj krepi in pridobiva na dinamiki, da bi se čisto pred koncem struktura skladbe preobrazila, se upočasnila ter se nenadno sklenila, kot bi kdo ugasnil ozvočenje oziroma prenehal snemati. Poslušalec ima občutek, da ga skladba posrkava vase. Zares nenavaden konec nenavadnega albuma, ki bo nemara odmeval tudi v svetu. Korak v to smer je napovedani Krajnčanov nastop na letošnji Evropski jazz konferenci, ki jo bodo med 21. in 24. septembrom gostili v ljubljanskem Cankarjevem domu.

Aha, še za tiste, ki imate radi strnjene, malone piarovske sežetke kritike: »Album, kakršnega bi bili pri ECM zelo veseli.«