Odmev prostora med strunami

Ko sem na nekem drugem mestu pisal o bendu Širom, sem se spotaknil ob recepcijo delovanja tega slovenskega glasbenega fenomena v tujini, kjer so o njihovi nadžanrski glasbi kar trosili cvetke, od tega, da so vsi člani tria študirali klasično glasbo, do tega, da v žanrsko težko določljivi glasbi slišimo tudi slovensko tradicionalno glasbo. Z roko v roki ob teh zmotah, ki so nemara nastale tudi zaradi naglice (čeprav bi se jih s par kliki dalo preveriti), je bilo jasno, da ti pisci ne vedo prav veliko o slovenski glasbi. Nam, ki domačo muziko spremljamo že leta in leta, pa je bilo ustvarjanje benda Širom – ne glede na to, kako »čudna« se še danes komu lahko zdi na domači sceni – nekako bolj logično oziroma razumljivo, saj smo poznali pot do nastanka tria. Pot, ki so jo tlakovali številni bendi in sodelovanja na žanrsko karseda pisani lestvici: od Salamandra Salamandra in Najoua prek številnih impro in eksperimentalnih projektov do bendov ŠKM banda in Hexenbrutal, v katerih igra Iztok Koren, ki se je nedavno oglasil s prvim samostojnim albumom. Iztok si vzame čas, da vsaki temi nameni dovolj pozornosti in skrbnosti tako v preigravanju določenih linij kot v dodajanju okraskov z drugimi inštrumenti ali s terenskimi posnetki. Komadi nas začarajo s pretkano strukturo in nepredvidljivim tokom. Slednji nas zlahka premami iz resničnega sveta v neki čisto poseben prostor, kjer čas živi in utripa po lastnem ritmu.

Njegov album Osamljene hvalnice in stebri praznine / Lonely Hymns and Pillars of Emptiness ponuja sugestivne inštrumentalne skladbe, ki jih je odigral na bendžu, tristrunskem prepariranem bendžu, električni in akustični kitari ter jih sem ter tja popestril z različnimi terenskimi posnetki. Naslovi tako albuma kot skladb so v duhu benda Širom: rahlo nadrealistične in v nenavadno konstelacijo skupaj spravljene besede, ki so hkrati skrivnostne in povedne.

Iztok je šest skladb za album napisal med spomladanskim zaprtjem javnega življenja zaradi epidemije. In če je v zadnjem času popularna tako imenovana glasba iz spalnic, naj pritaknemo zanimivost, da Iztok komadov ni pisal in igral v spalnici, pač pa v kopalnici, in sicer večinoma ponoči, da ne bi motil drugih članov svoje družine. Ko so okoliščine to omogočile, se je odpravil v studio, kjer je ob producentski pomoči Chrisa Eckmana v enem dnevu, natančneje 15. avgusta, posnel šest delno improviziranih skladb. Eckman je poskrbel tudi za miks, medtem ko je posnetke masteriziral Dejan Lapanja, in obema gre zahvala in pohvala za čisto in trdno, a hkrati prepustno zvočno sliko. Album je v digitalni obliki izšel 11. novembra pri londonski založbi Takuroku legendarnega kluba Cafe Oto; fizična izdaja je načrtovana za prihodnje leto pri italijanski založbi Torto Editions.

»Zamisel o samostojnem projektu je zorela več let, zadnji potisk, vero in motivacijo za njegovo uresničitev pa mi je s svojim vztrajnim vzpodbujanjem prispeval prijatelj in kitarist Raphael Rogiński, ki ga zelo cenim,« tako avtor pojasnjuje ozadje nastanka albuma in dodaja, da je navdih za glasbo črpal iz klasične kitajske knjige Ji džing, prekmurske mistike ter premišljevanj o možnostih in načrtih preseganja svojih stalno porajajočih se čustev sebičnosti, trme, jeze, krivde, obžalovanja in zavisti. Kljub precej resni tematiki skladbe izžarevajo umirjenost, premišljenost in svojevrstno lahkotnost ter nas navdušijo s precej samosvojim ritmom oziroma tempom razpletanja nosilnih tem.

Daljše skladbe nosijo v sebi več tem, če jim sploh lahko tako rečemo, ali pa raje melodijskih niti, ki se po začetnem razpletanju in prepletanju znajo hipoma spremeniti v tako po ritmiki kot po aranžmaju in načinu igranja docela drugačne zvočne utrinke. To zlasti velja za tri daljše skladbe, ki kljub tem spremembam ohranjajo konsistenco enovite glasbene pripovedi. Še najbolj to pride do izraza v najdaljši, skoraj 15 minut trajajoči skladbi Ravnica ne popušča / The Plain Does Not Give Way (v njej slišimo tudi govor Iztokovega strica iz prekmurske vasice), ki svoje zasuke in premene umerja z ves čas prisotnim občutkom pastoralnosti in pomirjenosti. V naslednjem komadu, Banalni in zlobni, upanje jih razjeda / Banal And Evil, Corroded By Hope, pa se pastoralnost umakne bolj rezkim, »grebečim« zvokom, ko Iztok zaigra na tristrunski preparirani bendžo, saj ta zazveni kot kako orientalsko strunsko glasbilo, denimo kemenče ali nam bližje gusle.

Iztok si vzame čas, da vsaki temi nameni dovolj pozornosti in skrbnosti tako v preigravanju določenih linij kot v dodajanju okraskov z drugimi inštrumenti ali s terenskimi posnetki. Komadi nas začarajo s pretkano strukturo in nepredvidljivim tokom. Slednji nas zlahka premami iz resničnega sveta v neki čisto poseben prostor, kjer čas živi in utripa po lastnem ritmu.