Odprtost glasbenega toka

Redke so zasedbe, ki bi si po dveh desetletjih neprekinjenega delovanja še drznile raziskovati zvočne zmogljivosti in bi ostajale eksperimentalno naravnane, a še vedno znotraj meja poslušljivega etno jazza, kamor lahko umestimo Jazoo. Destinations, šesti album skupine Jazoo v sestavi basista Nejca Habermana, bobnarja Danija Hartmana, pihalca Matjaža Mlakarja, klaviaturista Tomaža Pačnika in pihalke ter vokalistke Katje Stare, dokazuje, da so odmiki celo po vseh teh letih še mogoči. Težko jih opredelimo kot slovenske glasbenike, saj njihova glasba z ničimer ne izdaja, iz katerega prostora prihajajo, deloma že zato e, ker gre povečini za instrumentalne skladbe. Vsekakor pa se čuti London, kjer zadnji dve leti redno koncertirajo. Če ne drugače, se je tam rodilo plodovito sodelovanje z Maxom Franoschem, oblikovalcem kultne nemške založbe ECM, ki je vizualno odlično povzel nedorečeno pripovednost glasbenega toka.

Poslušalcu nemudoma pritegne pozornost nekoliko surova in izredno odprta saksofonska linija v skladbi Nomades, ki se ji kasneje priključijo preostali inštrumenti. Začetek daje slutiti, da bo glasba na Destinations svobodna, vendar kontrolirano, kar še dodatno podkrepi daljša minutaža posameznih kompozicij. Glasbeniki operirajo s temami, okrog katerih pletejo variacije osnovnih glasbenih gradnikov in v središče postavljajo pihala. Izjema je Somedays, kompozicija kompaktnega groova, edina na albumu, ki premore vokalne linije, če odmislimo uvodno, kjer vokal gradi atmosfero. Nomades nas tako vrne malce nazaj v zgodovino glasbe, k Archieju Sheepu, tudi Distance ima sorodno podlago, medtem ko je v nadaljevanju zaznati še več drugih vplivov. Denimo Omarja Soseta v Land-Escapes, kjer je klavir nosilec osnovnega subtilnega motiva, ali Esbjörn Svensson Tria, na katerega spomni pričetek kompozicije Rain Water. Ta v nadaljevanju preide v klavirski leitmotiv, na katerega ležejo nekoliko zadržani, na trenutke neizraziti solistični vložki ostalih, ki statično osnovo razbijejo z obrati in kontrasti. Stična točka vseh kompozicij je zaokroženost, ki obdaja čvrstost glasbene igre med dvigovanjem in spuščanjem. Prav zaradi rasti in razvoja Jazoo ne zveni pasivno, kot dokazuje že omenjena Somedays, kjer Staretova operira z zelo kratkim besedilom, ki ga neštetokrat (glasbeno) preobrne in nadgradi. Podobno se v E Space godi z značilnimi ritmičnimi vzorci ljudskih godb, ki stopnjujejo tempo. Svoje raziskovanje glasbeniki sklenejo z najbolj eksperimentalno usmerjeno skladbo na plošči, A True Story About Landing On The Moon, za katero se sprva zdi, da je malce izven konteksta. Toda skladba se v nadaljevanju razvije in znova pokaže, da je saksofon ob tej priložnosti v vlogi močnejšega, medtem ko flavta občasno deluje krhko.

Jazoo je na tem izdelku dosegel lepo ravnovesje. Avtorska glasba tega benda je pestra in razgibana, a ne tudi težko sledljiva. Prav nasprotno. Je izredno poslušljiva, pri čemer pa ostaja nepredvidljiva in svobodna, in kljub temu da poslušalca vabi v hipnotična stanja, ga s svojo nedorečenostjo vseeno ne spodbuja k otopelosti. V kreativnost ujet trenutek časa z odmikanjem od dosedanjega dela dokazuje, da ostaja zasedba zvesta sebi. In prav to je največji dosežek albuma Destinations, ki tako v domače kot tuje kraje prinaša svežino.