Odsevi

Jazz Ravne je ob letošnjem Mednarodnem dnevu jazza pripravil kar štiri koncerte, porazdeljene med dva večera. Vsi bi se na Ravnah na Koroškem morali odviti že jeseni v okviru 16. Festivala slovenskega jazza, a je bil ta zaradi razmer, povezanih z epidemijo, žal odpovedan. Gre za tri lokalno obarvane koncerte: koncert Šole Jazz Ravne in projekta Vida Jamnika (Urgent Detergent) in Jureta Praperja (Liquid Carpet) ter Ephemeral Igorja Matkovića, solistične različice lani kvintetno predstavljenega projekta, ki se mu na tem mestu posvečamo podrobneje. Osrednji akter daje občutek popolne unavzočenosti v trenutku samem. V njem občuti, doživi, živi in odživi vsak ton, s čimer prej kot k razvijanju muzikalnosti stremi k odkrivanju zvočnosti. V prid temu gredo med drugim številni komaj zaznavni premori, ki si jih privošči brez obžalovanja, kot nujen poseg, ob pomoči katerega ponovno zasliši lastne misli in si utre pot k novim pripovedim.

Repertoar, ki temelji na trobenti, pospremljeni z elektronskimi pomagali, je bil posnet v Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika, napaja pa se s spremenljivostjo Cerkniškega jezera, kamor segajo Matkovićeve korenine. Njegova zvočnost je v primerjavi s kvintetno zasnovo nadvse izčiščena, oblika podajanja odbleskov in jezikov omenjenega jezera nekoliko bolj umirjena. Vendar posredovanje glasbenih misli temu navkljub ostaja nespremenjeno. Trobentač prisega na načelo manj je več, in čeprav smo ga enako vajeni v vlogi ekspresivnega glasnika, v ospredje svojega delovanja raje postavlja zvočne nianse, s pomočjo katerih vabi k priskuškovanju in razumevanju misli tako tistega, ki te podaja, kot njihovega prejemnika. Slednji lahko pomen išče znotraj (v interpretaciji, pogojeni z izkustvom in glasbenim predznanjem) ali zunaj sebe, na podlagi elementov, ki so navdihnili avtorja, pri čemer je treba vzeti v zakup, da samega jedra ni nikoli mogoče zares doumeti, že zato ne, ker vsakogar izmed nas opredeljujejo drugačne izkušnje, tako kot vsak posamični trenutek edinstveno preobraža Cerkniško jezero.

Ta celoviti umetniški izdelek tako v resnici vabi na zvočno odpotovanje po času in prostoru. Raziskuje svet, kot odseva skozi glasbo in zvok. Na to med drugim napeljuje prispevek Uroša Zavodnika, režiserja, montažerja in snemalca, ki se ni odločil za statično kamero, temveč je Matkovića snemal pod različnimi koti, kar ustvari vtis, da poslušalec ni le opazovalec, temveč soustvarjalec večera. Vsekakor nadvse zanimiva perspektiva, ki pa je na trenutke odvračala pozornost od glasbe, predvsem na začetku, ko je dominirala trobenta. Tudi sicer glasbenik svojo zgodbo – in za to navsezadnje gre, za pripovedovanje zgodbe – izpoveduje na način, da težko ocenimo, v kolikšni meri je performans pripravljen vnaprej, koliko pa je v njem trenutnega navdiha, spontanosti in improvizacije. Vsekakor pa je nadvse domišljen in tudi doživet. Osrednji akter daje občutek popolne unavzočenosti v trenutku samem. V njem občuti, doživi, živi in odživi vsak ton, s čimer prej kot k razvijanju muzikalnosti stremi k odkrivanju zvočnosti. V prid temu gredo med drugim številni komaj zaznavni premori, ki si jih privošči brez obžalovanja, kot nujen poseg, ob pomoči katerega ponovno zasliši lastne misli in si utre pot k novim pripovedim.

Na podlagi vsega naštetega bi lahko zaključili, da trobenta morebiti niti ni bila središče glasbenega ustvarjanja Igorja Matkovića, pač pa predstavlja le orodje. In navsezadnje se bistvo ne nahaja niti v zvoku, temveč v procesu odkrivanja tako snovnega kot nesnovnega sveta. Kajti glasbenik neprestano zastavlja vprašanja, in prav z njimi, čeprav novimi, nanje tudi odgovarja, kar ustvari posebno vzdušje, zaradi katerega je ta polurni koncert, prepleten s številnimi dogajanji, minil hipoma.