Odsotnost živega doživljanja glasbe in vzpon brezumja

Ob izteku lanskega leta, ko smo se v glavnem morali odpovedati neposrednemu doživljanju glasbe, sem v pogovoru za spletni časopis Centralala povedal, da manj glasbe ko doživljamo v živo, več imamo v družbi norosti. Takrat misli nisem razvil do konca, ker se mi je zdela samoumevno opažanje za naš del sveta. Tako strokovne kot politične elite velike večine razvitih držav so pokazale, da niso zmožne razumeti situacije, v kateri so se znašle, pod pritiskom njihovih ne ravno dobro premišljenih ukrepov pa jim ljudstvo nastavlja ogledalo, v katerem, posebno na družabnih omrežjih, nastopajo res zanimivi liki s svojimi mentalnimi prispevki onkraj vsake pameti. Tišina sama na sebi družbe še ne ubija. Tišina je pač le del vsesplošne zvočnosti. Prav tako družbe ne ubija uniformnost celotnega življenja, ki jo narekujejo mediji. Družbo ubijajo nadomestki, ki je ne morejo nadomestiti. Posneta in predvajana glasba ne more nadomestiti družbene izkušnje, ki se skozi telesno prisotnost posameznikov in posameznic, skupin, skupnosti in množic uglašuje v različnih registrih skupnega: v estetskem, torej prostorsko-časovnem in v somatskih registrih, ki jih glasba kot živa dejavnost ljudi sooblikuje. To somatičnost, telesnost skupne izkušnje, specifično človeško in estetsko obliko propriocepcije, bi lahko opredelili kot afektivno plat glasbe, a je veliko več od te, četudi je afektivnost njen izjemno učinkovit del. Telesno skupnjenje je temelj vzpostavljanja, oblikovanja in vzdrževanja družbenih odnosov. Pri tem ne smemo spregledati, da brez so-čutenja ne moremo pričakovati so-čutja, da nam, skratka, glasba postavlja, če ne kar vzpostavlja temelje sočloveškega bivanja na tem planetu.

Kako je s tem povezana glasba? Glasba je v tej zgodbi ključna zaradi svoje izkustvene razsežnosti, izkušnje nečesa neubesedljivega z drugimi ljudmi. Ta izkušnja je ključnega pomena pri vzpostavljanju minimalnih pogojev vzajemnega sodelovanja, solidarnosti in pomoči med ljudmi, torej med generacijami, med spoloma, med tujci ter domačini. Skupno doživljanje glasbe, petja in plesa je družbeno bistveno močnejše in trajnejše od dandanes samoumevne tekmovalnosti ter boja vseh proti vsem, kar nam učinkovito pokažejo glasbene in plesne prakse egalitarnih lovsko-nabiralskih ljudstev. Glasba je za človeštvo izjemno pomembna, ker se hkrati dotika našega telesnega, duhovnega in družbenega obstoja. Pri iskanju odgovora na vprašanje, zakaj glasba pomaga ohranjati razsodnost, se moramo dotakniti teh temeljnih ravni njenega učinkovanja.

Skoraj enoletna izkušnja življenja z glasbo brez obiskovanja glasbenih prireditev, na katerih bi se lahko obnašali tako, kot smo pri glasbi vajeni, torej s plesom, skupinskim prepevanjem, vreščanjem ali sedenjem pri miru, je pokazala, da ima glasba poleg zvočne še druge razsežnosti: najprej izkustveno, nato družbeno. Če jemljemo glasbo zgolj kot njeno zvenenje, se pravi zvočni zapis tega zvenenja ali njen notni zapis, zlahka spregledamo njeno enako bistveno družbeno komponento, ki se je razkrila prav v tem nesrečnem letu distanciranja. Zvok, ki ga ustvarjamo, obvladujemo, oblikujemo in si ga izmenjujemo, nas povezuje v prostoru in vstopa v naše telo, hkrati in skupaj z drugimi, in nas učinkovito uglašuje v skupni sočloveški izkušnji. In prav ta zvočna izkušnja, torej izkušnja glasbe, je v svojem bistvu nezgrešljivo družbena, skupna. Čas je, da na podlagi enoletne prepovedi skupnega družbenega doživljanja glasbe premislimo, kakšen pomen za družbeno življenje imajo glasba, ples, petje in druženje ob njih.

Najpreprostejša in najbolj prvinska oblika našega uživanja glasbe je uživanje v glasbi, skratka zabava. Ta je tako elementarna, da se njenega pomena za naše celotno življenje komajda zavedamo. Nikoli ni odveč opozoriti, da smo ljudje vedno v zgodovini namenjali velik, če ne največji del svojega življenja zabavi, da smo, kot vsa druga živa bitja, igrivi in radoživi. V obdobju, ko brez razmišljanja postavljamo na prvo mesto ekonomsko produkcijo, se težko zavedamo dejstva, da so ljudje skozi celotno svojo zgodovino večino svojega časa namenjali zabavi in da je skupno plesanje, prepevanje in muziciranje ter pripovedovanje zgodb zapolnjevalo večino aktivnega časa stotin generacij pred našo. Zvočnost je najbolj temeljni kontekst učlovečenja.

Antropološko gledano, je zvočno okolje le eden izmed čutnih svetov, katerih specifične estetike, torej čutne zaznave v izkustvenem prostoru in času, se priučimo z njihovo kalibracijo z drugimi v specifičnih skupinah ljudi, tudi v skupnosti, v kateri živimo, in v širši človeški družbi. Zvočni svet je svet neposredne izkušnje. To je svet trirazsežnega prostora, v katerem se premika naše telo, a bi bilo v njem brez zvočnih odmevov in majčkene razlike v zaznavi teh odmevov zaradi razlike v poti, ki jo opravijo zvoki do bobničev v levem in desnem ušesu, nemogoče locirati izvir zvena v prostoru. Zvok je longitudinalna vibracija molekul zraka in s tem pojav v času, zato njegovo zaznavanje v nekem smislu že samo po sebi sodi v einsteinovski prostorčas.

Za razliko od vida, ki je omejen na manj kot 180 stopinj našega vidnega polja, kamor lahko usmerimo pogled ali v njem zaznavamo periferne podobe brez premikanja glave, nam sluh ves čas »prikazuje« vseh 360 stopinj naše okolice v vseh smereh. Slišimo lahko tudi v temi in celo med spanjem. To je nujna evolucijska prvina, ki spremlja vsa živa bitja že stotine milijonov let, podobno kot prostorsko občutenje samega telesa in njegovih organov, predvsem okončin, v propriocepciji, ki nas usmerja v premikanju po prostoru. Zato sta gib in zven neločljiva podlaga življenja, v specifičnem razvoju človeške vrste pa sta se razvila v kompleksno izražanje nečesa, kar razumemo kot ples in glasbo.

Nekateri raziskovalci človeške prazgodovine, na primer arheolog Steven J. Mithen v knjigi Pojoči neandertalci: izviri glasbe, jezika, uma in telesa, trdijo, da sta imela ples in glasba ključno evolucijsko vlogo pri nastanku človeštva. Dejansko težko zanemarimo obvladovanje zvoka kot enega temeljev kulturne evolucije, ki se je prepletala z razvojem roke, dlani in prstov kot enega najkompleksnejših orodij, s katerimi si je naša vrsta pridelala strateško razvojno prednost. Oboje skupaj, torej obvladovanje zvoka in uporaba rok ter prstov, je v povratni zvezi sprožilo izjemno evolucijo oziroma sorazvoj človeškega organizma in možganov. Toda ta somatski razvoj ne bi bil možen brez družbenosti in skupnega učenja. Prav družbeno okolje je prispevalo k temu, da so se naši predniki naučili nadzorovano izgubljati pamet – in jo pridobivati nazaj, s tem pa razpirati nova obzorja duhovnega.

V najbolj rudimentarni repetitivni obliki lahko namreč glasba pahne človeško bitje v zelo posebno stanje, v katerem človek izgubi samega sebe, ko pade v stanje transa. Enakomerni gibi, ki se uskladijo z zvočno repeticijo, najpogosteje bobnov, a tudi tleskanja z rokami, topotanja nog in vzdihov ter izdihov in drugih zvokov, ki jih artikuliramo z glasilkami, lahko vodijo v stanje zanosa, ki se na različne načine konča s popolnim kolapsom, ki mu rečemo trans. Kot je opisoval francoski etnomuzikolog Gilbert Rouget v knjigi Glasba in trans: teorija odnosa med glasbo in obsedenostjo, to ni stanje zgolj individualne izgube zavesti, temveč kolektivna, ritualna izkušnja radikalne transformacije posameznika ali posameznice, ki v plesu oziroma repetitivnem telesnem gibanju postane medij, skozi katerega si skupnosti odpirajo vrata do drugih (predstavnih oz. duhovnih) svetov. S tem duhovnim odpiranjem, ki ga še danes spremljamo pri animističnih obredih šamanskega preskakovanja med svetovi, se oblikujejo temeljni odnosi med ljudmi in njihovimi predniki ter duhovnimi bitji, ki jih je potrebno vzdrževati skozi čas z družbenim redom. Temu so namenjeni obredi.

Zvočnost – ali tišina – je nujna spremljevalka obredov, kodificiranih skupnih dejanj, ki skupnosti pomagajo ohranjati ravnovesje. Ponavljanje določenih dejanj, ki ljudi držijo skupaj na podlagi kolektivnih dejanj, ki kot totalna družbena dejstva zadevajo vse, tudi če v njih ne sodelujejo aktivno, povezuje preteklost s prihodnostjo. Prav njene obredne razsežnosti so morda za glasbo še najbolj značilne, saj je konec koncev vsaka glasbena prireditev poseben obred, ki od udeležencev in udeleženk zahteva kodificirano ravnanje (naj bo to mirno sedenje in prepoved ploskanja med stavki ali divje zaletavanje v krogih občinstva na metalskih, hiphopovskih in pankovskih koncertih, ki mu rečemo mošanje), toda tukaj imam v mislih obredje v precej bolj elementarnem pomenu besede.

To je ritualnost, ki uglašuje človeške skupnosti z njihovim okoljem, tako tusvetnim kot onosvetnim. Obredje povezuje same začetke, izvire skupnosti s sedanjostjo in bodočnostjo ter prednike, sodobnike in pokolenja, ki šele prihajajo. Obredje je, skratka, temelj družbenega. In prav v tem obrednem temelju moramo iskati pomen tretje, torej družbene komponente glasbe.

Ko vse tri razsežnosti glasbe, ki sem jih doslej omenil, se pravi telesno, duhovno in družbeno, vzamemo skupaj, kličejo po nekoliko širšem pojmovanju glasbe od tistega, ki jo zreducira zgolj na ne/urejene zvoke v času. Ureditev zvokov v času, torej zvočenje, je le del zgodbe, urejevanje ljudi v družbi pa je drugi, toda neločljivi del iste zgodbe. In prav prepoved njenega neposrednega doživljanja v zadnjem letu je razkrila, da je družbena, sinhrona izkušnja glasbe ključna za njeno učinkovanje.

Ljudje prepevamo in muziciramo že vsaj nekaj desettisočletij, kot to dokumentirajo ohranjena glasbila in risbe. Domnevamo lahko, da so repetitivna ritualna telesna gibanja še bistveno starejša. Očaranost s telesno repeticijo zasledimo tudi pri drugih primatih. In prav ta dejanja so ključna za razumevanje, zakaj nas glasba ohranja pri pameti, kar še zdaleč ni samoumevno.

Težava je namreč v tem, da nas glasba ne ohranja pri pameti kar tako, sama na sebi, še manj sama zase. Zlahka lahko trdimo, da ljudje še nikoli v zgodovini nismo poslušali toliko glasbe kot v zadnjem letu. Glasba je dostopna povsod, v pretočni obliki je v omejenih količinah dostopna brezplačno, v tako rekoč neomejenih količinah pa za vsoto, ki si jo lahko privošči večina prebivalstva razvitejšega dela sveta. Glasba naj bi bila učinkovito zdravilo proti osamljenosti, na katero so nas obsodili protikoronski ukrepi. A imamo občutek, da to zdravilo ne pomaga kaj prida. Seveda ne, ko pa glasba še vedno »zdravi« predvsem skozi skupno izkušnjo glasbe. Individualno poslušanje glasbe je le polovična izkušnja glasbe, medtem ko je skupno poslušanje doživljanje, v katerem presegamo same sebe. In prav na tej točki se skriva jedro mojega premisleka: če je ritualni trans mogoče doseči le tako, da oseba, ki pade v trans, to počne skupaj z drugimi ljudmi, potem je tudi preseganje lastne pozicije mogoče le skupaj z drugimi, torej na glasbeni prireditvi ali v ritualu skupaj z drugimi ljudmi. Glasbe nikoli ne doživljamo povsem zaprti v svoje lastne estetske svetove. Glasbeni posnetki so, še posebno z uporabo kakovostnih slušalk, omogočili bistveno bolj jasno in neposredno zvočno percepcijo glasbe, v kateri lahko zaznavamo tudi tiste zvočne prvine, ki nam jih ponujajo kvečjemu še zelo prefinjeni in dragi predvajalniki in zvočni sistemi. Pa vendar pri poslušanju posnete glasbe nekaj manjka. Manjkajo ljudje, s katerimi se ob glasbi in z njo dobesedno uglašujemo.

In prav ta razsežnost skupnega doživljanja glasbe je ključnega pomena za nadaljnjo razlago učinkovanja glasbe, ki nam pomaga ohranjati razsodnost. Claude Lévi-Strauss, ki je o glasbi napisal nekaj izjemno lucidnih misli, je ugotavljal, da je zahodna klasična glasba (torej umetna glasba tam od 18. do zgodnjega 20. stoletja) tisto, kar so mitske pripovedi za staroselska ljudstva Južne Amerike. Južnoameriški miti, ki jih je analiziral v štirih debelih zvezkih Mitologik, so posredovali nekaj temeljnih pripovedi, ki jih pripovedujejo vsa ljudstva tega sveta. Prva je pripoved o nastanku sveta, z njo je povezana pripoved o nastanku ljudstva, tretja pa je pripoved o koncu življenja in krajih, kamor odidejo umrli po smrti. Umetna glasba zahodnega sveta torej na svoj način pripoveduje zgodbe, s katerimi odgovarjamo na ta tri ključna vprašanja, vendar ne v vsebinskem smislu (o čem pa glasba sploh pripoveduje, posebno tista, ki ji pravimo absolutna?), temveč v formalnem, strukturnem smislu, v temeljnem brušenju in premetavanju fraz in tem, v zvrsteh in njihovih značilnostih, v kompoziciji in njenih pravilih ter orkestraciji.

In kaj nam pripovedujejo tiste zvrsti glasbe, ki jih na Zahodu prav tako gojimo, a ne sodijo v »veliko« tradicijo umetne glasbe? Pri ljudski glasbi in petju so odgovori tako rekoč samoumevni: saj je vendar ta glasba vpeta v celotno družbeno življenje in govori skupaj z njim! In kako je s popularno glasbo, ki sega vse od družbenega življenja do najrazličnejših iskanj v hrupni, eksperimentalni in improvizirani glasbi? Čeprav je sodobna popularna glasba za razliko od ljudske (v angleščini za obe vrsti uporabljajo izraz popular) doživela neskončni razcvet zaradi svojega uspešnega nagovarjanja občinstva na nosilcih zvoka, je ohranila svojo družbenost na glasbenih prizoriščih, od nočnih klubov in barov ter gostiln do manjših in večjih specializiranih dvoran in na koncu tudi stadionskih in festivalskih prizorišč. Družbeno, skupnostno doživljanje glasbe zaznamuje razumevanje glasbe kot zelo specifičnega načina človeškega ravnanja. Ponuja pa tudi odgovor na vprašanje, kaj se dogaja z družbo, ko je živo izvajanje glasbe prepovedano.

Odgovor je sila preprost: ljudem se meša prav zato, ker se ne morejo več uglaševati z drugimi, ker svojih teles ne morejo postaviti v prostor z drugimi, s katerimi lahko na eni strani pridejo k sebi, na drugi pa sebe na družbeno kodificiran način tudi za nekaj časa zapustijo. Enako velja za skupno doživljanje v času, v katerem z glasbo, petjem in plesom povezujejo svojo izkušnjo z izkušnjo drugih.

Tišina sama na sebi družbe še ne ubija. Tišina je pač le del vsesplošne zvočnosti. Prav tako družbe ne ubija uniformnost celotnega življenja, ki jo narekujejo mediji. Družbo ubijajo nadomestki, ki je ne morejo nadomestiti. Posneta in predvajana glasba ne more nadomestiti družbene izkušnje, ki se skozi telesno prisotnost posameznikov in posameznic, skupin, skupnosti in množic uglašuje v različnih registrih skupnega: v estetskem, torej prostorsko-časovnem in v somatskih registrih, ki jih glasba kot živa dejavnost ljudi sooblikuje. To somatičnost, telesnost skupne izkušnje, specifično človeško in estetsko obliko propriocepcije, bi lahko opredelili kot afektivno plat glasbe, a je veliko več od te, četudi je afektivnost njen izjemno učinkovit del. Telesno skupnjenje je temelj vzpostavljanja, oblikovanja in vzdrževanja družbenih odnosov. Pri tem ne smemo spregledati, da brez so-čutenja ne moremo pričakovati so-čutja, da nam, skratka, glasba postavlja, če ne kar vzpostavlja temelje sočloveškega bivanja na tem planetu.

In prav v tem je nezamenljiva: v izjemni raznolikosti in dobesednem uresničevanju rekla, da imajo vsake oči svojega malarja, se skriva izjemna družbena moč glasbe. Glasba namreč ne utrjuje in uglašuje le skupnosti, ki že obstajajo in se preoblikujejo skozi čas, temveč ponuja tudi najbolj temeljni izkustveni temelj bodočega so-skupnjenja. In točno na tej točki je vsaka glasba zaznavni čudež, saj kot zvočnost v času razodene svoje skrivnosti šele, ko do konca izzveni. Kljub temu pa imamo ob doživljanju glasbe vsak trenutek občutek, da nas izpolnjuje z resničnostjo, tudi tisto, ki jo zgolj slutimo. In ker je ta slutnja, kot je nekoč razvijal Ernst Bloch, vedno nekako »že tukaj«, je njena odsotnost toliko bolj zlovešča. Upanje, ki ga daje družbena izkušnja glasbe, ni prazna fraza. Prav danes, ko družbene izkušnje glasbe nimamo, se pred našimi očmi oblikuje nekaj drugega: brezup in brezumje. Tudi zato se moramo spogledovati s tistimi deli sveta, kjer lahko glasbo po eliminaciji virusa doživljajo skupaj, na primer na Kitajskem ali Novi Zelandiji. Tam težav z upanjem nimajo, z njimi pa imajo manj družbenih patologij. Če ni upanja, ni niti zaupanja. In to je naše trenutno prekletstvo.

Na koncu moram opozoriti še na nekaj. Skupna živa izkušnja družbene sinhronizacije ob človeško organiziranem zvoku ima še eno izjemno pomembno razsežnost, zaradi katere si skozi celotno znano zgodovino pulijo lase tisti, ki bi radi krojili družbo po svoji podobi. Ta razsežnost je skupnostna, komunitarna, ah, kar komunistična. V glasbenem dogajanju v živo, skupaj z drugimi, ne glede na to, ali nastopamo kot občinstvo ali kot izvajalci, vsak prispeva po svojih močeh in vsak jemlje po svojih potrebah. V živi glasbi živimo v komunizmu. In verjetno je prav v tem problem: njena odsotnost nam bržkone tudi zato jemlje pamet.